Jedro

Namen 3. člena ZDKG je določiti obseg zaščitene kmetije, ne predstavlja pa pogoja za ugotovitev zaščitene kmetije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno prvostopno odločbo je prvostopni organ odločil, da se določijo za zaščiteno kmetijo nepremičnine v tožnikovi lasti parc. št. 360/0, 254/2, 363/0, 365/0, 384/1, 354/0, 358/0, 361/0, 274/3, 352/0, 355/1, 364/0, 274/1, 359/0, 1392/0, 350/0, 362/0, 246/2, 1485/0, 251/1, 271/7, 245/3, 357/0, 254/1 in 271/1 vse k.o. … (1. točka izreka). Z drugo točko izreka je prvostopni organ odločil, da se zemljišče s parc. št. 245/3 k.o. … ne določi za zaščiteno kmetijo. Iz obrazložitve izhaja, da je po zaprosilu izvršilnega oddelka Okrajnega sodišča v Mariboru prvostopni organ začel postopek ugotovitve ali nepremičnine navedene v zaprosilu Okrajnega sodišča v Mariboru tvorijo zaščiteno kmetijo. Predmet tega postopka so nepremičnine, katerih lastnik je tožnik do celote, nepremičnine, pri katerih je še vknjižena lastninska pravica v korist A.A. ter nepremičnine, ki so v solasti A.A., Republike Slovenije, B.B. in C.C. pa niso predmet tega postopka. Upravni organ je na podlagi potrdila o namenski rabi zemljišča Mestne občine Maribor z dne 14. 3. 2012 ugotovil, da sta od navedenih zemljišč kot stavbni zemljišči v celoti opredeljeni zemljišči s parc. št. 271/3 in 245/3 k.o. …. Parcele št. 271/3 k.o. … prvostopni organ pri odločitvi ni upošteval, ker je pri njej vknjižena lastninska pravica na ime A.A. do celote.

V postopku je tožeča stranka po svojem pooblaščencu izjavila, da tožnik navedenih zemljišč ne obdeluje, saj so okoli 100 km oddaljena od njegovega bivališča, sam pa je tudi že ostarel. Teh zemljišč ne obdeluje tudi nihče drug, zato so v zaraščanju. Posestvo nima stanovanjskega objekta, nima gospodarskega poslopja in ne strojev ter potrebne opreme za obdelovanje, tako da je nekaj zemljišč že pred leti odprodal več kupcem po sklenjenih predpogodbah. Ker kasneje niso bile sklenjene kupoprodajne pogodbe, postopek prodaje ni bil izveden. Tožnik je izjavil, da ne želi, da se nepremičnine v njegovi lasti določijo za zaščiteno kmetijo, kot razlog pa navaja nezmožnost za obdelovanje kmetijskih zemljišč zaradi starosti in oddaljenosti, zaradi česar tudi ni ekonomske upravičenosti.

Prvostopni organ zaključuje, da se parc. št. 245/3 k.o. …, ki je v celoti v tožnikovi lasti, ne določi v obseg zaščitene kmetije, ker je to zemljišče v izmeri 1212 m2 opredeljeno kot stavbno zemljišče v območju za turizem, šport in rekreacijo. Vse ostale nepremičnine, ki so v tožnikovi lasti, pa po preračunu dejanskih kmetijskih in gozdnih površin v primerljive površine znašajo 8,9186 ha. Na osnovi tega prvostopni organ ugotavlja, da navedene nepremičnine izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo, ker so v lasti ene fizične osebe ter dosegajo več kot 5 oziroma manj kot 100 ha primerljivih kmetijskih površin (2. člen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, v nadaljevanju ZDKG). Glede navedb tožeče stranke pa prvostopni organ navaja, da ZDKG ne določa, da kmetija ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo v primeru, če je lastnik ostarel oziroma ima oddaljen kraj bivanja, kakor tudi ne v primeru, če nima potrebnih objektov, strojev in naprav. V skladu s 7. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) je lastnik kmetijskih zemljišč ta zemljišča dolžan obdelovati kot dober gospodar in preprečevati ali odpraviti zaraščanje kmetijskih zemljišč oziroma poskrbeti za obdelavo.

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za okolje in prostor pa je z odločbo št. 33008-77/2012/2-VN z dne 31. 5. 2012 njegovo pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ se strinja z ugotovitvami prvostopnega organa, da zgoraj navedena zemljišča v skladu z 2. členom ZDKG izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo.

Tožeča stranka s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija takšno odločitev, ker meni, da je nezakonita. Zatrjuje, da navedene nepremičnine vse od podržavljenja po drugi svetovni vojni pa vse do danes niso bile kmetija. Gre za zemljišča ob magistralni cesti Maribor – Dravograd, ki so delno pozidana, od leta 2004 pa jih tudi nihče ne obdeluje zaradi številnih sodnih postopkov in zapletov, ki so nastali po vrnitvi nepremičnin v naravi denacionalizacijskim upravičencem. Ob takšnem dejanskem stanju ni mogoče zaključiti, da bi bil z izdano odločbo dosežen namen ZDKG, ki je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij. Zemljišča v naravi že več kot 50 let niso kmetija in kmetija glede na spremenjene razmere tudi ne morejo postati. Tožnik objektivno ni sposoben iz razdrobljenih, deloma nepovezanih zemljišč ustvariti kmetije, ki bi lahko predstavljala kmetijsko gospodarstvo, saj za kmetovanje nima potrebnih sredstev, s katerimi bi zgradil objekt za kmetijsko proizvodnjo ter nakupil stroje in naprave za opravljanje dejavnosti tudi brez upoštevanja, da je upokojenec, ki se je skozi celotno svoje aktivno delovanje ukvarjal z arhitekturo – je upokojeni profesor arhitekture zagrebške univerze. Po prepričanju tožnika niso izpolnjeni pogoji za zaščiteno kmetijo iz prvega odstavka 3. člena ZDKG, po katerem zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdno proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Pogoje za ugotovitev zaščitene kmetije določa ZDKG, katerega namen je preprečevanje drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko gozdarskih gospodarskih enot in ustvarjanje možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij (1. člen tega zakona). Zaščitena kmetija po tem zakonu je kmetijska oziroma kmetijsko gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine (prvi odstavek 2. člena ZDKG). Za 1 ha primerljive kmetijske površine po tem zakonu šteje (1 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča in imajo boniteto zemljišč v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin od 50 do 100, 2 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča z boniteto 1 do 49 ali 8 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot gozdna zemljišča).

Ob uporabi tega člena sta upravna organa ugotovila, da predmetne nepremičnine obsegajo 8,91866 ha primerljivih kmetijskih površin in zato izpolnjujejo pogoje za ugotovitev, da predmetne nepremičnine predstavljajo zaščiteno kmetijo.

Pogoje za zaščiteno kmetijo določa 2. člena ZDKG in glede na ugotovitev, da je ta pogoj izpolnjen, je izpodbijana odločitev pravilna in je tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more izpodbiti. Določilo 3. člena ZDKG, na katerega se sicer tožeča stranka sklicuje v tožbi, navaja obseg zaščitene kmetije in pravi, da ta obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti, v zaščiteno kmetijo pa spadajo poleg zemljišč tudi gozdovi, gospodarska in stanovanjska poslopja, skupaj z zemljišči kmetijske naprave, orodja, živina itd. Namen navedenega določila je, da se z njim določi obseg zaščitene kmetije, ni pa ga mogoče tolmačiti kot pogoj za ugotovitev zaščitene kmetije.

Zaščiteno kmetijo po 2. členu tega zakona na predlog lastnika, sodišča ali po uradni dolžnosti preveri oziroma določi z odločbo v upravnem postopku upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. Za določitev zemljišč zaščitene kmetije se glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki iz zemljiškega katastra (prvi in drugi odstavek 4. člena ZDKG). V predmetni zadevi je postopek stekel na pobudo Okrajnega sodišča v Mariboru, tudi po presoji sodišča pa je izpodbijana odločitev upoštevajoč zgoraj navedena za odločitev relevantna dejstva pravilna.

Kot sta tožniku pravilno pojasnila že upravna organa, okoliščine v zvezi z dejanskim bivališčem tožnika in njegovo sposobnostjo za obdelovanje kmetijskih zemljišč na odločitev nimajo nobenega vpliva.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Zgoraj navedenemu pa sodišče še dodaja, da je ob pregledu zadeve opazilo, da je pri zapisu prvostopne odločbe očitno prišlo do pomotnega zapisa, po katerem je v 1. točki izreka ostala zapisana tudi parc. št. 245/3 k.o. …, čeprav je v 2. točki izreka navedeno, da se ta parcela ne določi za zaščiteno kmetijo. Da gre za očitno pomoto izhaja iz tega, da je sedmem dostavku na 3. strani prvostopne odločbe jasno navedeno, da se predmetna parcela ne določi v obseg zaščitene kmetije, razen tega pa ta tudi ni navedena v zadnjem odstavku na navedeni strani, ko je prvostopni organ na podlagi zemljiškega katastra in rednih izpisov iz zemljiške knjige ugotavljal obseg zaščitene kmetije. Navedena nepravilnost pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, saj je navedeno napako mogoče odpraviti s sklepom o popravi pomote v odločbi, v skladu z 223. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.