19. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 30. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper

– sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 515/2006 z dne 12. 10. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 719/2006 Ks 724/2006 z dne 3. 10. 2006 in

– sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 719/2006 Ks 724/2006 z dne 3. 10. 2006 v zvezi s sklepom istega sodišča št. Kpr 110/06 z dne 29. 9. 2006

se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvonavedenim sklepom je Višje sodišče v Kopru kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo pritožničine zagovornice zoper sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru, s katerim je to (z izrekom pod točko I) pritožnici ob utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja poskusa umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) v zvezi z 22. členom istega zakona iz razloga po prvi in tretji točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor (prva alineja izreka tega sklepa). Z drugonavedenim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru kot neutemeljeno (z izrekom pod točko II) zavrnilo pritožbo pritožničine zagovornice zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zavrnila predlog za zavrnitev pripora kot neutemeljen (druga alineja izreka tega sklepa).

2.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora in pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora. Zatrjuje, da ni podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje poskusa umora. Zatrjuje tudi, da nista podana priporna razloga in da ni izpolnjen pogoj neobhodnosti pripora za varnost ljudi in potek kazenskega postopka. Oškodovanec kot priča naj bi povedal, da ga pritožnica ni povozila hote, ampak naj bi bil sam tisti, ki naj bi se v paniki vrgel na avto. Tudi drugi podatki in okoliščine naj ne bi potrjevali očitanega suma. Za utemeljen sum naj ne bi bil izpolnjen noben od štirih pogojev, to je predhodnost, konkretnost, izrazljivost in specifičnost. Begosumnosti kot pripornega razloga naj ne bi bilo mogoče utemeljevati z navedbo, da naj ne bi pritožnica povedala, kam bi šla, če bi bila izpuščena iz pripora, ter da zato predlog za odpravo pripora ni konkretiziran. Pritožnica zatrjuje, da je slovenska državljanka, ki jo na Slovenijo vežeta dva otroka, služba, stanovanje in prijatelji. Sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora naj bi bil sam s seboj v nasprotju, ko na eni strani navaja, da bi pritožnica pobegnila, po drugi strani pa, da pritožnica nima denarja. Izpodbijani sklep naj ne bi preverjal neogibnosti pripora, saj bi sodišče lahko odredilo milejši ukrep za zagotovitev njene navzočnosti, javljanje na policijski postaji, odvzem potne listine. Nedopustno naj bi navajal, da ni pogojev za odločanje glede ponovitvene nevarnosti, dokler ne bo prispelo mnenje izvedenca psihiatrične stroke in mnenje izvedenca cestne stroke ter analiza sledov. Pritožnica zatrjuje kršitev pravic iz 14., 20. in 22. člena Ustave. Predlaga, naj se ustavni pritožbi ugodi in odpravi kršitve njenih ustavnih pravic.

B.

3.Iz podatkov Okrožnega sodišča v Kopru izhaja, da je sodišče s sklepom št. Ks 75/2007 z dne 13. 2. 2007 sprejelo varščino in z odredbo št. K 304/2006 z dne 20. 2. 2007 ob obljubi pritožnice, da se ne bo skrivala in zapustila svojega prebivališča, in po plačilu varščine odredilo njeno izpustitev iz pripora. Že pred tem pa je drugostopenjsko sodišče v pritožbenem postopku, v katerem je pritožnica izpodbijala sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, sklep spremenilo tako, da je pripor iz pripornega razloga po tretji točki prvega odstavka 201. člena ZKP odpravilo.

4.Veljavnost izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora je v času njegove presoje in izdaje tega sklepa potekla. Pritožnica nadaljnjih pripornih sklepov o podaljšanju pripora z ustavno pritožbo ni izpodbijala. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v zadevi št. Up-315/00 (odločba z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03) in v tej zadevi se Ustavno sodišče sklicuje nanj.

5.Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. V odločbi št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996 (OdlUS V, 186) je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da mora sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega. Med take okoliščine spadajo poleg teže kaznivega dejanja predvsem okoliščine, ki zadevajo značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim oziroma s tujim okoljem.

6.Pritožnica z ustavno pritožbo pretežno izraža svoje stališče v zvezi z oceno utemeljenosti suma in obstoja pripornih razlogov. Zgolj s tem glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ne more utemeljiti ustavne pritožbe. Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe prava.

7.Iz izpodbijanega sklepa preiskovalne sodnice, s katerim je zavrnila predlog za odpravo pripora, izhaja podrobna ocena, katerih okoliščine, oprte na zagovor obdolženke, pričevanja, fotografije kraja dogodka, sledove povoženja in izvedensko mnenje sodnomedicinske stroke, kljub pričevanju oškodovanca, da se je sam vrgel pred avto, utemeljujejo sum storitve očitanega kaznivega dejanja. Zunajobravnavni senat je v sklepu, s katerim je zavrnil pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora, poudaril, da je sodišče dotlej že v več sklepih ugotavljalo utemeljenost suma in izpostavil spreminjanje oškodovančevih izjav in njihovo neskladnost s pričo, ki je prva prišla na kraj dejanja, ter pri tem navedel, da zato oškodovančevi navedbi o poskusu samomora ne more slediti. Neutemeljeno je pritožničino smiselno zatrjevanje, da zapis preiskovalne sodnice, da je treba počakati še izvedensko mnenje in rezultat preiskave sledov, pomeni, da sum ni predhoden. S tem je sodišče le navedlo dokaze, katerih pridobitev je odredilo v skladu z namenom preiskave. Tudi iz izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora izhaja, da je sodišče sum utemeljilo na zagovoru obdolženke, izpovedbah prič in izvedenskem mnenju sodnomedicinske stroke. Posebej je pojasnilo, zakaj šteje, da kljub pričevanju oškodovanca, da je sam skočil pred avto, obstaja sum, da je pritožnica imela namen, da mu vzame življenje. Pri tem je izhajalo iz pričevanj drugih prič, ki so prišle na kraj dogodka, izvedenskega mnenja medicinske stroke ter konfliktnih odnosov med pritožnico in oškodovancem. Glede na to in ostalo gradivo je zaključilo, da ugotovitev o utemeljenosti suma drži. Iz sklepa drugostopenjskega sodišča izhaja, da izhaja utemeljenost suma iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in ga ni potrebno znova preizkušati.

8.Iz izpodbijanih sklepov izhaja utemeljitev pripornega razloga begosumnosti. To je sodišče prepoznalo predvsem v teži kaznivega dejanja in dejstvu, da ima pritožnica v V. starše, h katerim se je s svojima otrokoma v preteklosti že zatekla. Drugostopenjsko sodišče je v sklepu, s katerim je zavrnilo pritožničino pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora, v zvezi s trditvami pritožnice, da jo na Slovenijo vežejo poleg otrok še zaposlitev in prijatelji, odgovorilo, da je treba te okoliščine ocenjevati v okviru odnosov z oškodovancem, ki je sporno tudi glede skupnih otrok. V zvezi s službo je posebej navedlo, da je treba upoštevati, da je kot komercialistka zaposlena v lastnem podjetju, kar kaže na možnosti večje gibljivosti in odločanja o načinu opravljanja dela, v zvezi z državljanstvom pa, da ne predstavlja okoliščine, ki bi sama zase preprečevala, da pritožnica ne bi zapustila države. Posebej iz sklepa o zavrnitvi predloga za odpravo pripora izhaja podrobna utemeljitev okoliščin, ki izkazujejo begosumnost, s poudarkom na ugotovitvi, da se je pritožnica pred oškodovancem že zatekla v U. Glede na navedeno so sodišča na podlagi konkretnih okoliščin z veliko stopnjo verjetnosti sklepala, da obstaja nevarnost, da bi pritožnica na prostosti pobegnila in se tako ognila kazenskemu postopku. Iz izpodbijanih sklepov pa izhaja tudi, da so sodišča presodila, da pripora z milejšim ukrepom ni mogoče nadomestiti, in svojo presojo ustrezno pojasnila.

9.Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da je bil pripor iz pripornega razloga begosumnosti dopusten, saj sta sodišči pri odločanju o podaljšanju pripora in o predlogu pritožnice za odpravo pripora odločali v skladu z ustavnimi pogoji iz prvega odstavka 20. člena Ustave. Zato z izpodbijanimi sklepi pritožnici ni bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ustavno sodišče ob ugotovitvi, da z obstojem enega od dveh pripornih razlogov pritožnici ni bila kršena pravica do osebne svobode, obstoja drugega pripornega razloga ni preizkusilo. Tako je Ustavno sodišče ravnalo tudi v primeru odločbe št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190), potem ko je ugotovilo, da je pripor dopusten tudi le iz enega pripornega razloga.

10.Pritožničin očitek, da je sklep o zavrnitvi predloga sam s seboj v nasprotju, ker naj bi na eni strani ugotavljal pritožničin namen pobega, na drugi strani pa, da naj bi bila pritožnica brez denarja, pomeni uveljavljanje kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave kot posebnega izraza pravice enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Ker izpodbijani sklep ne zatrjuje, da pritožnica nima denarja, pač pa navaja, da ni razbrati, ali ima sredstva, za zatrjevano kršitev ne gre.

11.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer