Jedro

Vprašanje, ali je bila škoda povzročena brez razloga (kot je trdil tožnik v tožbi) ali v obrambi (toženec se je skliceval na silobran), vpliva na odgovornost toženca (glede na obrnjeno dokazno breme se mora toženec razbremeniti odgovornosti).

Izrek

1. Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in IV. točki razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožba toženca se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bo glede na to, da sta vloženi tožba in nasprotna tožba za tožečo stranko po tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi uporabljalo izraz tožeča stranka, za toženo stranko po tožbi in tožečo stranko po nasprotni tožbi pa izraz tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu toženec plača 6.259,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz II. točke izreka sodbe in zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženec zahteval, da mu tožnik plača 2.921,05 EUR z obrestmi razvidnimi iz III. točke izreka sodbe. Hkrati je odločilo (IV. izreka sodbe), da vsaka stranka krije sama svoje stroške pravdnega postopka. Zahtevek tožnika, ki je uveljavljal odškodnino zaradi škode, ki mu jo je povzročil toženec 10.1.1998, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik ni izkazal obstoja škodnega dogodka oziroma protipravnosti dejanja, kar je eden od elementov odškodninske odgovornosti, ki bi ga moral tožnik na podlagi 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR), ki ga je treba glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami; OZ), uporabiti v tem postopku. Zahtevek toženca na povrnitev odškodnine pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da toženec ni z gotovostjo dokazal, da mu je škodo povzročil tožnik, spričo česar ni podan eden od elementov odškodninskega delikta, to je nedopustno oziroma protipravno ravnanje.

Proti sodbi sta se pritožili obe stranki, vsaka proti delu s katerim ni uspela.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, vse s stroškovno posledico. Ponavlja tožbene trditve in poudarja, da je za zadevo odločilno le to, da ga je toženec udaril s kladivom in ga poškodoval. Civilni postopek ni kazenski postopek, da bi bilo sodišče vezano na opis dejanja. V ravnanju toženca je protipravno in nedopustno ravnanje, z medicinsko dokumentacijo je izkazana škoda, izkazana je vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem toženca in nastalo škodo. Izkazana je višina, pri čemer je tožbeni zahtevek glede na škodo prej prenizek kot previsok, najmanj pa primeren. Ne more ponuditi več od tega, kot da poda svoj opis dejanja, stvar sodišča pa je, da ocenjuje, ali je dal tožencu kakšen povod, da ga je s kladivom udaril. Toženec, ki je sicer zatrjeval, da je dogodek potekal drugače, se je ves čas postopka sprenevedal kaj je držal v rokah in je šele na obravnavi 16.4.2008, na izrecno vprašanje sodnice, povedal, da je imel v rokah okoli 100 gramov težko kladivo. Na isti obravnavi je povedal tudi, da ga je tožnik prvi udaril in da ga je on verjetno udaril nazaj, pri čemer ne ve, ali ga je udaril, saj je bil nezavesten. Očitno je, da ga je prvi udaril toženec in je bil pod težo njegovega udarca nesposoben za kakršenkoli nadaljnji boj. Morebitne poškodbe, ki jih je v nasprotni tožbi zatrjeval toženec, je le-ta utrpel s strani drugih, kasneje prispelih oseb. Dejstvo je, da ga nihče od ostalih, ki so bili kasneje udeleženi v pretepu, ni udaril s kladivom in da je bil toženec tisti, ki ga je udaril. Tudi priče B. B., Z. S. in S. S. so potrdile toženčev udarec proti njemu. Sklicuje se tudi na druge priče, ki so videle, da je tožnik poškodovan in da je toženec napadel s kladivom še B. M., ki pa mu je kladivo potegnil iz rok. Pojasnjuje, da ni nikoli zatrjeval, da bi bil ob škodnem dogodku, ko je dobil poškodbe, prisoten kdo drug in je ves čas trdil, da so ostali prišli kasneje. Če njegove priče govorijo različno, je lahko to posledica tega, da je od dogodka minilo že osem let in da jim ni dajal navodil o tem, kako naj pričajo. Sodišče ima možnost, da izvede dokaze, ki jih stranke niso predlagale, in ugotavlja dejstva, ki jih stranke niso navajale. Sicer pa so stranke v konkretnem primeru predlagale še zaslišanje številnih prič, katerih zaslišanje je bilo zavrnjeno in bi morebiti doprinesle k drugačni dokazni oceni sodišča. Sodišče je tisto, ki mora odločiti, katera dejstva šteje za dokazana. Povzema dogajanje pred škodnim dogodkom in niza razloge, zakaj je očitno, da je imel toženec vzrok za napad nanj, česar prej ni vedel. Toženec se pritožuje proti odločitvi v III. in IV. točki izreka sodbe in uveljavlja pritožbene razloge 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB 3, št. 45/08; ZPP) to predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi. Meni, da je z gotovostjo dokazal obstoj škodnega dogodka, na katerem temelji nasprotni tožbeni zahtevek. Povzema dogajanje, ki je privedlo do napada nanj. Pojasnjuje, da je najprej prišlo do stika med strankama tako, da sta se začela prerivati, tožnik pa mu je grozil, da ga bo ubil, pri tem prerivanju pa mu je tožnikova bunda ostal v rokah. Tedaj je prišlo do druge faze dogodkov, ko je prispela z dvigalom v njegovo nadstropje tožnikova družba, katere člani so grozeče stekli proti njemu, eden od družbe (najverjetneje P.) je kričal, naj ga ubijejo. Prvi je proti njemu tekel tožnik, kar je na razpravi 16.4.2008 tudi izrecno izpovedal in je zato prepričan, da ga je udaril on, šele nato se je v obrambi oziroma silobranu branil. Priča Z. S. je potrdila, da je tožnik skočil nanj in ga pričel udarjati, nakar se je toženec branil. Izrecno je potrdila, da ga je takrat, ko je tožnik stekel proti njemu, z roko udaril v nos. S. S. pa je povedala, da ga je tožnik zgrabil z rokami in da se je pred njim branil. Ne gre tudi spregledati izpovedbe S. M., da mu je toženec po napadu dejal, da ga je tožnik pri vratih udaril. Glede na sovražno razpoloženost tožnika in njegove družbe ter dejstvo, da je izkazal telesne poškodbe, je treba njegovo izpoved, vključno z izpovedbo žene in hčerke, šteti za resnično in verodostojno. Tožnik ga je napadel in poškodoval, sam pa se je le branil pred njim in njegovo družbo.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

O pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zavrnilo (II. točka izreka sodbe), ker je štelo, da je ostal nedokazan obstoj škodnega dogodka oziroma protipravnost dejanja (obrazložitev na 6 strani sodbe). Po 1. odstavku 154. člena ZOR mora oškodovanec za uspešnost svojega zahtevka izkazati, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda nastala in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal obstoja škodnega dogodka, ker ni z gotovostjo izkazal, da se je škodni dogodek odvijal tako, kot je tožnik trdil v tožbi (da ga je tožena stranka kar nenadoma in brez razloga udarila s kladivom), je materialnopravno zmotno. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje (6 stran obrazložitve), da je tožniku 10.1.1998 očitno nastala škoda, ki jo izkazuje z zdravstveno dokumentacijo (priloga spisa A 2), predstavlja odločilno dejstvo odgovor na vprašanje, kdo mu je škodo povzročil. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da se je toženec iz stanovanja vrnil s kladivom v roki in da toženec dopušča možnost, da je tožnika (v obrambi) udaril, ne opredeli pa se do tožnikove trditve, da mu je škodo povzročil toženec z udarcem s kladivom, s čimer tožnik zatrjuje nedopustnost ravnanja toženca. Tožnik je opisal tudi posledice udarca s kladivom (prebita zgornja ustnica, odkrušena dva zoba, dva zoba premaknjena, počena čeljust), ki jih izkazuje z zdravstveno dokumentacijo. Vprašanje, ali je bila škoda povzročena brez razloga (kot je trdil tožnik v tožbi) ali v obrambi (toženec se je skliceval na silobran), vpliva na odgovornost toženca (glede na obrnjeno dokazno breme se mora toženec razbremeniti odgovornosti), s čimer pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Ocenilo je namreč, da za odločitev ni pomembno, ali je toženec ravnal v silobranu ali ne, saj se opisa škodnega dogodka, kot ga prikazujeta tožnik in toženec, razhajata, in tožniku ni uspelo z gotovostjo dokazati, da se je škodni dogodek odvijal tako, kot je trdil v tožbi. Toženec, kot upravičeno opozarja tožnik v pritožbi, ni zanikal, da je tožnika udaril s kladivom in je v odgovoru na tožbo trdil le, da se je branil in je karkoli je storil, storil v silobranu. Ob zaslišanju (obravnava 16.4.2008) je toženec priznal, da je imel v rokah 100 gramov težko kladivo in da se je verjetno (ne ve, ker je po tožnikovem napadu bil v nezavesti) ob napadu, z njim pred tožnikom branil. Pritrditi je tožniku, da celo priče, ki jih je v potrditev svojih navedb predlagal toženec, potrjujejo, da je toženec tožnika (sicer v obrambi) udaril s predmetom, ki ga je imel v rokah. Nasprotujoč opis škodnega dogodka, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, sodišču narekuje, da izvede dokazni postopek in v skladu z določbo 8. člena ZPP, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka oceni, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje bi torej moralo izvesti dokaze, ki sta jih stranki pravočasno predlagali (drugačno pritožbeno stališče je pravno zmotno) ter jih natančno dokazno oceniti in se obrazloženo opredeliti, komu kaj verjame in se opredeliti do poteka škodnega dogodka. Za zavrnitev tožbenega zahtevka ne zadošča ugotovitev, da se škodni dogodek ni odvijal tako, kot je trdil tožnik v tožbi.

Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno v taki meri, da terja obsežno dopolnitev, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v II. točki izreka sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje se bo moralo opredeliti do poteka škodnega dogodka in zavzeti stališče glede posameznih elementov odškodninske odgovornosti. Glede na to, da toženec ni zanikal, da je tožnika udaril s kladivom, ki ga je imel v roki, se bo moralo ukvarjati predvsem s toženčevim sklicevanjem na silobran oziroma na sokrivdo tožnika (potrditvi toženca vsaj 60%). Odvisno od ugotovitev bo moralo odločiti še o višini tožbenega zahtevka tožnika.

Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

O pritožbi toženca: Sodišče prve stopnje je zahtevek toženca po nasprotni tožbi zavrnilo (III. točka izreka sodbe), ker toženec ni z gotovostjo dokazal, da ga je poškodoval tožnik. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da manjka eden od elementov odškodninskega delikta (1. odstavek 154. člena ZPP), da ni nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja tožnika, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo toženčev zahtevek. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da toženec ni uspel z gotovostjo dokazati, da bi mu škodo povzročil tožnik in pritožbene trditve ne vzbujajo dvomov v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje. Toženčevo prepričanje, da mu je poškodbe povzročil tožnik, ker je prvi tekel proti njemu in ga je zato tudi udaril, ne zadošča. V nasprotju s toženčevo ženo Z. S. (sodišče prve stopnje dvomi, da je bila v kritičnem trenutku prisotna), ki je res navedla, da je tožnik toženca udaril z roko v nos, je njegova hčerka, S. S., zanikala, da bi očeta udaril tožnik. Priča S. S. je, kot toženec navaja v pritožbi, povedala (obravnava 5.9.2006), da je, ko je stala pri vratih stanovanja, zagledala tožnika, ki je zagrabil očeta z rokami za majico, vendar je v nadaljevanju pojasnila, da se je oče s predmetom, ki ga je imel v rokah (kladivo), branil in da takrat, ko ga je tožnik zagrabil, ni padel. Padel je takrat, ko ga je brcnil J. J. P. in ostali, ki so brcali njenega očeta.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v III. točki njenega izreka. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP) in je odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.