Jedro

1. Obravnavana škoda je nastala zaradi hude telesne poškodbe (zlom desne koželjice), zato je v skladu s citirano določbo pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oz. začasno prebivalšče. Bistvena kršitev določb postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana 2. Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi. Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje pobotne izjave, ki mora biti izrecna in nedvoumna, ni podal, ampak je le zatrjeval, da je tožnica dvignila 600.000,00 SIT z žiro računa ter odpeljala avtomobil v vrednosti 20.500,00 DEM. Takšne navedbe niso pobotna izjava, zato tudi toženčevega ugovora pobota v pritožbi ni mogoče upoštevati. 3. Sodišče prve stopnje mora ugotoviti ali je tožnici zatrjevana premoženjska škoda (izgubljeni dobiček) dejansko nastala in ali je izguba dobička v vzročni zvezi s toženčevim škodljivim ravnanjem oz. poškodbo.

Izrek

Pritožba zoper sklep se zavrne. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede plačila 1.400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.1996 do plačila ter glede odločitve o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani. Z izpodbijano sodbo pa je tožencu naložilo, da je dolžan tožnici v 15 dneh plačati 3.513.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov: -1.400.000,00 SIT za čas od 17.12.1996 do plačila; -13.000,00 SIT za čas od 3.6.1997 do plačila; in 2.100.000,00 SIT za čas od 10.4.2000 do plačila ter ji povrniti 498.031,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2000 do plačila.

Zoper takšno sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje toženec.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi ugovoru krajevne nepristojnosti, saj meni, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za sojenje v tej zadevi; podrejeno pa naj višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo odstopi pristojnemu sodišču v Kranju. Pritožnik meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, čeprav se je toženec opravičil in kljub temu, da v zadevi ni bil zaslišan. Toženec še navaja, da je sodišče o zadevi odločilo preuranjeno, saj temelj za odškodninsko odgovornost ni podan. Kazenski postopek, ki teče pred sodiščem v Kranju še ni pravnomočno zaključen in toženec za očitano dejanje ni bil spoznan za krivega. Sodišče je le na podlagi zaslišanja tožnice odločilo o temelju odškodninskega zahtevka in prisodilo tožnici odškodnino, ki ni adekvatna škodi, ki naj bi jo utrpela. Tožnica si je zaradi svojih bolezenskih stanj, da bi toženca čim bolj prizadela, nekatere stvari enostavno izmislila. Pritožnik zatrjuje, da je njegova odgovornost le delna in sicer za dogodek storjen 21.8.1995. Iz zdravniškega potrdila z dne 23.8.1995 je razvidno, da je na desni roki vidna samo podpludba, "rtg slika pa je bp". Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je bila takšna diagnoza napačna, za napačno zdravljenje pa je kriv lečeči zdravnik in ne toženec. Če bi sodišče raziskalo dogodke do 21.8.1995 bi nedvomno ugotovilo, da je bil toženec ob dogodku 21.8.1995 s strani tožnice močno izzvan. Dejanje je posledica tožničinega dviga 50.000,00 SIT in njene izjave, da denar potrebuje za kruh. Če bi bilo tožnico res strah pred tožencem ni razumljivo, da po lažni izjavi o poškodbi dne 25.8.1995 ni iskala policijske zaščite, tako kot 21.8.1995. Pritožnik meni, da je ni iskala, ker se z njegove strani ni nič zgodilo. Tožnica je bila po 25.8.1995 v Z. več kot enkrat, saj je prihajala po "svoje" stvari in jemala tudi stvari, ki sploh niso bile njene in njena izjava, da je bila v Z. le enkrat z varnostniki ne drži. Pritožnik graja zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje izvedenca ekonomsko finančne stroke logično in natančno obrazloženo in zato prepričljivo. Že v pripombah na izvedensko mnenje je toženec prikazal dejansko stanje in priložil dokaze, izvedenec pa mnenja ni ustrezno popravil. Kljub pritožnikovim dokazom o registraciji in začetku poslovanja v letu 1992 izvedenec napačno ugotavlja dejansko stanje, ko šteje, da je bil začetek poslovanja obrti šele v letu 1994. Tožnica v zvezi s tem zavaja sodišče, posredno pa tako priznava, da od leta 1992 do aprila 1994 ni nič napravila za obrt. Pritožnika ne čudi, da tožnica niti ne ve kdaj je pričela s poslovanjem, saj je bila obrt na njo prijavljena le fiktivno, vse delo in vodenje pa je opravljal toženec. Pritožnik je priložil tudi potrdila o oddaji napovedi davka od dohodka za leto 19 92, 1993 in 1994 in pojasnil, da se je poslovanje začelo že v letu 1992, sodišče pa teh dokazov ne upošteva. Toženec še poudarja, da izvedenec predvideva za leto 1995 ogromno povečanje dobička. Pritožnik meni, da je tožnica glede na to koliko je delala, prejemala absolutno previsoko uradno plačilo, upoštevaje še ostale dvige gotovine, do katerih se izvedenec ne opredeli. Prvi pogoj za pričetek dejavnosti so osnovna sredstva, brez katerih bi bil dobiček enak nič. Pritožniku tudi ni jasno, zakaj mora uveljaviti odškodninski zahtevek za odpeljano in odnešeno premoženje. Tožnica sama priznava, da je po odhodu iz Z. iz žiro računa dvignila preko 600.000,00 SIT in da si je prisvojila in odpeljala avtomobil v vrednosti 20.500,00 DEM. Dokaza o tem sta bančni izpiski po 1.9.1995 za žiro račun Gorenjske banke št. ........... in prodajna pogodba za odpeljano vozilo, ki jo mora imeti tožnica. Višje sodišče naj prouči tudi ugovor toženca, da si je tožnica škodo poplačala sama s tem, ko je iz žiro računa dvignila denarna sredstva in odpeljala določene predmete. Pritožnik navaja, da tak ugovor pobotanja še enkrat ponavlja.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP v nadaljevanju obrazložitve pritožbeno sodišče odgovarja le na tiste od obsežnih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena. K pritožbi zoper sklep: Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi toženčevega ugovora krajevne nepristojnosti je pravilna. Okrožno sodišče v Ljubljani je za sojenje v tej zadevi pristojno na podlagi določbe drugega odstavka 52. člena ZPP. Obravnavana škoda je nastala zaradi hude telesne poškodbe (zlom desne koželjice), zato je v skladu s citirano določbo pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oz. začasno prebivalšče, torej sodišče v Ljubljani. Bistvena kršitev določb postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo.

K pritožbi zoper sodbo: V pritožbi smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni storilo. Omenjena kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem; torej če je bilo kršeno načelo obojestranskega zaslišanja oz. kontradiktornosti. Sodišče je v skladu z omenjenim načelom dolžno strankam v pravdnem postopku nuditi možnost, da sodelujejo v postopku. Takšna možnost je bila pritožniku nedvomno dana. Naroka dne 5.10.1998 se je toženec udeležil; na vse nadaljnje naroke pa so bili tako toženec osebno, kot njegova pooblaščenca pravilno vabljeni; toženec se je vsakokrat opravičil, pooblaščenca pa se nobenega od narokov nista udeležila, pa tudi opravičila se nista. Tožencu torej možnost obravnavanja pred sodiščem ni bila odvzeta z nezakonitim postopanjem sodišča, sodišče prve stopnje pa je glavno obravnavo v skladu z določbo 282. člena ZPP pravilno opravilo v toženčevi odsotnosti. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 154., 158., 200. ter 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju) ZOR. Na podlagi določbe 154. člena ZOR je tožnica dolžna dokazati obstoj škode ter vzročno zvezo med ravnanjem toženca in nastankom škode oz. dokazati, da ji je bila škoda povzročena z ravnanjem toženca.

Glede temelja: Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilno, popolno in natančno dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti v obravnavani zadevi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala, da jo je toženec dne 21.8.1995 (udarci s pestjo po desni roki) in 25.8.1995 (zvitje iste roke ob odvzemu telefonske slušalke) poškodoval, je pravilen. Dogodek dne 21.8.1995 priznava tudi pritožnik. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da izvedensko mnenje izvedenca dr. A. K. v zvezi z mehanizmom nastanka obravnavane poškodbe v celoti potrjuje tožničine navedbe. Tako je prepričljiva ugotovitev, da je tožničino poškodbo (zlom desne koželjnice) povzročil močan udarec (ali več udarcev) in nato nenaden obrat desne podlahti (premik kostnih odlomkov). Vzročna zveza med ravnanjem toženca in poškodbo je torej nedvomno podana. Tožnica je tako dokazala nastanek škode, kot tudi, da je bila škoda povzročena z ravnanjem toženca. Toženec pa, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ni uspel dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pritožnikova trditev, da je bil ob dogodku dne 21.8.1995 močno izzvan, saj je tožnica samovoljno dvignila 50.000,00 SIT in izjavila, da denar potrebuje za kruh, toženca ne more v ničemer razbremeniti. Tožničino ravnanje (ne glede na dogovor kdo v družini upravlja s finančnimi sredstvi), kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, ne opravičuje fizičnega nasilja ter nedvomno ne more predstavljati niti prispevka odškodovanke k nastanku škode v smislu določbe 192. člena ZPP. Pritožbena navedba, da je bila diagnoza tožničine poškodbe napačna, za napačno zdravljenje pa je kriv lečeči zdravnik in ne toženec pa predstavlja novo dejstvo. Ker pritožnik niti ne zatrjuje, da tega dejstva ni mogel navesti do konca glavne obravnave, pritožbeno sodišče v skladu z določbo 337. člena ZPP takšne trditve ni moglo presojati. Pritožbena trditev, da kazenski postopek, ki teče pred sodiščem v Kranju še ni pravnomočno zaključen in toženec za očitano dejanje ni bil spoznan za krivega na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva. Civilno in kazensko sodišče samostojno obravnavata isti dogodek; civilno z vidika odškodninske, kazensko pa z vidika kazenskopravne odgovornosti povzročitelja / storilca. V skladu z določbo 14. člena ZPP je (civilno) sodišče vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku in sicer samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Dejstvi, da kazenski postopek poteka in da toženec ni bil spoznan za krivega, pa za odločitev o toženčevi odškodninski odgovornosti nista bistvenega pomena. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo: Pritožnik višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje izpodbija le pavšalno in meni, da "odškodnina ni adekvatna škodi, ki naj bi jo utrpela tožnica". Pritožbeno sodišče pa tudi glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti sprejema natančno obrazložitev sodišča prve stopnje. Odškodnina v znesku 2.100.000,00 SIT je bila prisojena pravilno v skladu z določbo 1. odstavka 200. člena ZOR, po kateri prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 1.000.000,00 SIT, kar je primerno glede na 21 mesecev trajajoče zdravljenje; 5 dni trajajoče hude, 102 dni trajajoče srednje hude in še 145 dni trajajoče stalne lahke telesne bolečine, ki jih tožnica občasno še prestaja; tri operacije povezane z anestezijo in s hospitalizacijo (skupaj 21 dni); 193-dnevno fizikalno terapijo in številne druge nevšečnosti (kontrolni pregledi, izpostavljenost ionizirajočemu sevanju...) Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so posledica trajne okvare zdravja pri tožnici (omejeno obračanje desne podlahti za 15 do 20 stopinj, oslabljena mišična moč) in posledično določenih omejitev pri delu in v prostem času je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 600.000,00 SIT. Takšna odškodnina je pravična glede na dejstvo, da je tožnica desničarka ter prodajalka in zaradi posledic poškodbe težje dosega ustrezne delovne rezultate, se hitreje utrudi, težave ima tudi pri likanju perila; opustiti pa je morala kolesarjenje, s katerim se je ukvarjala v prostem času; zaradi česar po pravilni oceni sodišča prve stopnje trpi duševne bolečine lažje stopnje. Za pretrpljeni strah je sodišče tožnici prisodilo 250.000,00 SIT, kar je pravično glede na dejstvo, da se je tožnica ob obeh dogodkih bala toženca, ki je bil, kot je natančno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, izjemno grob in ji je grozil, ob napadih pa sta bila s tožnikom sama v hiši, ki stoji na samem. Tožnico pa je utemeljeno skrbelo tudi za izid zdravljenja. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ocenilo tožničine duševne bolečine zaradi skaženosti, saj ji je po končanem zdravljenju ostala 15 cm dolga, od pol do enega centimetra široka, neravna, zadebeljena in dobro vidna pooperativna brazgotina. Za tožničine duševne bolečine, ker jo drugi ljudje zaradi brazgotine zvedavo opazujejo, jo pomilujejo, predvsem pa ker se zanimajo za izvor brazgotine, tožnica pa zaradi spremembe zunanjosti duševno trpi, je primerna denarna odškodnina v višini 250.000,00 SIT. Odškodnina v višini 2.100.000,00 SIT je torej pravična odškodnina. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo in pri tem gledalo tako na pomen prizadete dobrine kot na namen odškodnine, ki je v satisfakciji tožnici za prestane in še trajajoče duševne bolečine. Ker niti v pritožbi uveljavljani, niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo v tem delu (glede odškodnine za nepremoženjsko škodo) zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s tožnikovim pobotnim ugovorom pritožbeno sodišče poudarja, da ga je mogoče podati le do konca glavne obravnave. V skladu z določbo tretjega odstavka 337. člena ZPP se namreč ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, ne more uveljavljati v pritožbi. Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje pobotne izjave, ki mora biti izrecna in nedvoumna, ni podal, ampak je le zatrjeval, da je tožnica dvignila 600.000,00 SIT z žiro računa ter odpeljala avtomobil v vrednosti 20.500,00 DEM. Takšne navedbe niso pobotna izjava, zato tudi toženčevega ugovora pobota v pritožbi ni mogoče upoštevati. Glede odškodnine za premoženjsko škodo: Sodišče prve stopnje je glede višine odškodnine za premoženjsko škodo v celoti sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca dipl. oec. J. O. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kljub logičnosti, natančni obrazloženosti in prepričljivosti omenjenega izvedenskega mnenja v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Utemeljene so pritožbene trditve toženca, da sodišče ni prepričljivo odgovorilo na njegove navedbe, da ne drži, da bi tožnica z dejavnostjo začela šele v letu 1994, tako da bi v tem letu poslovala le 7 mesecev in 8 dni. Iz napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti (priloga A15) je namreč razvidno, da se nanaša na obdobje od 1.1. do 31.12.1994. Sodišče tudi ni zavzelo stališča oz. razčistilo toženčeve trditve, da dejavnost poteka že od leta 1992. Obe našteti in pred sodiščem prve stopnje neugotovljeni okoliščini pa sta bistvenega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Prva zaradi pravilne ugotovitve letnega ter mesečnega dobička v letu 1994, druga pa za pravilno oceno morebitne rasti dohodka oz. dobička zaradi vpeljanosti obrti. Pritožbeno sodišče tudi opozarja, da iz omenjene napovedi ni razvidno ali in kdaj je bila oddana (potrdilo izpostave), napoved ni podpisana; vprašanje pa tudi je, kdo je oseba, ki je bila po podatku na 4. strani napovedi zaposlena pri M. E. s.p. (tožnica ali kdo tretji). Slednje je bistvenega pomena zaradi morebitnega nedopustnega podvajanja oz. vsebovanosti tožničine plače v znesku, ki predstavlja dobiček. Pomembno pa je tudi zaradi ugotovitve, ali je dejavnost v kritičnem obdobju prenehala poslovati (oz. ali je sploh prišlo do izgube dobička) ter ali je okoliščina, da tožnica v kritičnem obdobju ni prejela dobička iz dejavnosti v vzročni zvezi s povzročeno škodo, ali pa je dejavnost kljub tožničini nesposobnosti za delo potekala nemoteno in tožnici dobiček ni bil izplačan iz drugih razlogov. Omenjenih okoliščin sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo. Ker je torej sodišče prve stopnje, kot je bilo opisano, dejansko stanje ugotovilo nepopolno in je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva ter izvesti nove dokaze, je pritožbeno sodišče glede premoženjske škode v višini 1.400.000,00 SIT ugodilo pritožbi ter v tem obsegu vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje dejanske ugotovitve dopolni v zgoraj nakazani smeri - glede obdobja v katerem je potekala tožničina dejavnost naj nejasnosti razčisti z zaslišanjem obeh pravdnih strank ter izvede morebitne druge predlagane dokaze (podatki pri občini ali izpostavi za javne prihodke); ugotovi kdo je oseba, ki je bila v letu 1994 7 mesecev in 8 dni zaposlena pri M. E. s.p., nato pa ugotovi ali so podani vsi elementi splošnega civilnega delikta oz. predvsem ali in kakšna premoženjska škoda je tožnici dejansko nastala ter ali je morebitna premoženjska škoda v vzročni zvezi z ravnanjem toženca. Nato naj ob uporabi določbe 189. člena ZOR sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odloči. Glede na odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pa pritožbeno sodišče le še opozarja, da ugotovljenega zneska premoženjske škode ni dopustno zaokrožiti, ampak jo je mogoče prisoditi le v ugotovljeni višini. Razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka je posledica delne razveljavitve sodbe (četrti in tretji odstavek 165. člena ZPP).