Jedro

Tožnici je z zagotovljenim bivanjem na istem naslovu skupaj s starši in na ta način porazdeljenimi stroški bivanja med več oseb, dohodek v višini minimalnega dohodka delno zagotovljen, saj je zakonska domneva, da ima v posledici tega nižje stroške bivanja, kakor osebe, ki same krijejo vse stroške bivanja. V takem primeru se socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku tako, da se od denarne socialne pomoči odšteje 30 % minimalnega dohodka, ki bi tej osebi pripadal, če ne bi imela drugih dohodkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba z dne 5. 5. 2008 in v zvezi s tem prvostopenjska odločba z dne 25. 4. 2007 in da se tožnici prizna pravica do denarne socialne pomoči v višini 205,57 EUR mesečno za čas od 1. 5. 2007 do 31. 10. 2007. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica. V laični pritožbi navaja, da je morala zapustiti glavno obravnavo, saj je bila v to prisiljena zaradi ravnanja sodnice, ki jo je izzivala in zahtevala, da stokrat ponovi isto besedo. Živi sama zase, kakor je navedla na glavni obravnavi in ne z mamo, očetom in sestro, kakor to navaja sodišče v obrazložitvi. Več kot 10 let je pod istimi pogoji prejemala 100 % denarno pomoč in takšno prejema tudi po tem obdobju. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja in glede materialnega prava, glede pritožbenih navedb pa le še dodaja.

V predmetni zadevi je pritožbeno sodišče presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 5. 5. 2008 in v zvezi s tem odločbo centra za socialno delo z dne 25. 4. 2007, s katero je bila tožnici dodeljena denarna socialna pomoč v višini 164,46 EUR mesečno za čas od 1. 5. 2007 do 31. 10. 2007 ker je tožena stranka štela, da je tožnica samska oseba ter da živi s starši, s čimer ji je zagotovljeno 20 % osnovne oskrbe in ji je tako znesek 205,57 EUR, ki bi ji drugače mesečno pripadal, znižala za 20 %, na znesek 164,46 EUR.

Pravna podlaga za odločitev v predmetnem socialnem sporu je podana v Zakonu o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/2007 - ZSV), ki v 3. odstavku 31. člena določa, da center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku tudi samski osebi, ki ima prijavljeno stalno ali začasno prebivališče na istem naslovu oz. dejansko biva z osebami, ki niso družinski člani po tem zakonu in imajo dovolj lastnih sredstev za preživljanje. V primeru znižanja se od denarne socialne pomoči odšteje 30 % minimalnega dohodka, ki bi tej osebi pripadal, če ne bi imela drugih dohodkov.

Ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa izhaja tudi iz upravnega spisa tožene stranke, je tožnica samska oseba, ki ima prijavljeno stalno ali začasno prebivališče skupaj s svojimi starši in sestro. Oče je invalidsko upokojen. V času izdaje prvostopenjske odločbe je bila mama v bolniškem staležu. Tožnica je od 12. 6. 2001 prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje in ne prejema denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, drugih prihodkov, prihrankov in premoženja ne izkazuje. Navedeno zadošča za to, da se uporabi 3. odstavek 31. člena, saj je tožnici že z zagotovljenim bivanjem na istem naslovu skupaj s starši in na ta način porazdeljenimi stroški bivanja med več oseb, dohodek v višini minimalnega dohodka delno zagotovljen, saj je zakonska domneva, da ima v posledici tega nižje stroške bivanja, kakor osebe, ki same krijejo vse stroške bivanja in je s tem zakonodajalec predvidel, da se v takšnem primeru socialna pomoč ne dodeli ali, v kolikor se dodeli, se dodeli v nižjem znesku in sicer na takšen način, da se od denarne socialne pomoči odšteje 30 % minimalnega dohodka, ki bi tej osebi pripadal, če ne bi imela drugih dohodkov. Odločilnega pomena torej je ugotovitev v predsodnem in sodnem postopku, da tožnica živi na naslovu R. trg, ..., z mamo, očetom in hčerko v istem stanovanju. Ob tem ni pomembno, da tožnica najemnino plačuje lastniku stanovanja svojemu očetu K.D. Glede navedb pritožnice, da je morala zaradi ravnanja sodnice zapustiti razpravno dvorano pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika z glavne obravnave z dne 11. 6. 2009 izhaja, da je senat sprejel dokazni sklep, da se zasliši tožnica kot stranka v postopku in da je v okviru tega zaslišanja se tožnica razburila, češ da se sodišče dela iz nje norca ob vprašanju, kako si delijo stroške. Začela je na predsednico senata kričati in se tudi po opozorilu ni umirila, prav tako ne njen oče in sta skupaj zapustila sodno dvorano in sodišče. Pritožbeno sodišče dodaja, da je predsednik senata v skladu z načelom materialnopravnega vodstva dolžan (298. člen ZPP) izpraševat stranke, izvajati dokaze in skrbeti za to, da se sporni predmet vsestransko razišče ter pri tem skrbeti med glavno obravnavo tudi za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (303. člen ZPP). Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe stranke o pomembnih dejstvih, da ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP). V okviru navedenega je tako ne samo pravica temveč tudi dolžnost predsednika, da v okviru glavne obravnave postavlja določena vprašanja, čemur ni mogoče reči, da gre izzivanje in tako tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je tožnica bila prisiljena zapustiti obravnavo, kar bi lahko pomenilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Za samo odločitev niso odločilnega pomena odločbe toženke, ki jih je ta izdala pred in po tem obdobju, saj je predmet sodne presoje v predmetni zadevi bila dodeljena denarna pomoč tožnici v času od 1. 5. 2007 do 31. 10. 2007 in so tako pomembne le okoliščine, ki so bile pomembne za to odločitev za čas do dokončnosti izdane odločbe tožene stranke z dne 5. 5. 2008. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.