Jedro

Ni trajen vir preživljanja plača, ki jo tožnik prejema na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene na podlagi delovnega dovoljenja z veljavnostjo enega leta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 143/97-8 z dne 20.1.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 10.12.1996. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje navedla, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za sprejem v državljanstvo iz 4. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS). Tožnik je imel sklenjeno delovno razmerje za določen čas na podlagi delovnega dovoljenja do 4.2.1997. Tujcu po določbi 16. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92) preneha delovno razmerje pri delodajalcu s prenehanjem delovnega dovoljenja, zato tako delovno razmerje ne dokazuje, da ima tožnik zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost. Dokaz o tem tudi ne more biti potrdilo o osebnem dohodku izvenzakonske partnerke tožnika, saj višina njenega osebnega dohodka ne ustreza višini, ki je določena z Uredbo Vlade RS o določitvi zajamčenega osebnega dohodka, za preživljanje 6 članske družine. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo s tem, da tudi po njegovi presoji ni mogoče šteti kot trajen vir preživljanja plače, ki jo tožnik prejema na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni na podlagi delovnega dovoljenja z veljavnostjo enega leta, to je do 4.2.1997. Po določbi 16. člena Zakona o zaposlovanju tujcev delovno razmerje tujcu preneha že po samem zakonu in torej prenehanje delovnega razmerja ni odvisno od volje delodajalca niti od volje tožnika. Višina dohodkov tožnikove izvenzakonske partnerice, kot izhaja iz predloženega potrdila (60.267,80 SIT), ob dejstvu, da gre za 6 člansko družino, ne ustreza višini zajamčenega osebnega dohodka, ki je v času odločanja upravnega organa znašal 34.107,00 SIT. Tožnik drugih dokazov o tem, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja, v upravnem postopku ni predložil, v tožbi pa jih tudi ne navaja.

Tožnik v pritožbi navaja, da je šele po prejemu sodbe ugotovil, da v postopku pred sodiščem niso bili upoštevani vsi dokazi, ki jih je predložil svojemu zastopniku. Če bi sodišče upoštevalo tudi te dokaze, ki jih prilaga pritožbi, bi verjetno odločilo drugače. Iz potrdila SGP G. z dne 24.6.1967 je razvidno, da je zaposlen za nedoločen čas, od 6.3.1997 dalje. Iz potrdila o višini plače z dne 5.2.1999 je razvidno, da znaša njegova plača v povprečju bruto 83.767,63 SIT. Iz kopije pogodbe o zaposlitvi z dne 10.3.1997 je razvidno (12. člen), da ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Iz kopije najemne pogodbe je razvidno, da biva skupaj s svojo izvenzakonsko partnerko ter svojimi otroki na K., v L. Stanovanje sta kupila skupaj z izvenzakonsko partnerko. Poudarja, da živi v Sloveniji že od leta 1975, da ima urejen socialni položaj, ima redno zaposlitev, poleg tega pa so njegovi otroci in izvenzakonska partnerka, s katero živita skupaj od leta 1989, slovenski državljani. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZDRS v 10. členu določa, da pristojni organ lahko osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati v tem členu navedene pogoje. V 4. točki 1. odstavka tega člena je naveden tudi pogoj, da mora oseba imeti zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni mogoče šteti kot trajen vir preživljanja plače, ki jo tožnik prejema na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni na podlagi delovnega dovoljenja z veljavnostjo enega leta, to je do 4.2.1997. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo razloge za svojo odločitev in jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

Tožnik v pritožbi navaja nova dejstva in dokaze, pri tem pa ne izkazuje za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji (71. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, nadalje ZUS). Tožnik namreč le navaja, da je vse potrebne dokaze predložil svojemu zastopniku, s tem pa še ni izpolnjen zakonski pogoj, da jih ni mogel navesti oziroma predložiti sodišču. Ne glede na navedeno, pa pritožbi priložene listine izkazujejo okoliščine, ki so nastopile šele v letu 1997, torej po odločanju upravnega organa o tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo. V pritožbi navedeni dokazi o dejstvih, ki so nastopila šele po izdaji dokončne upravne odločbe, pri presoji njene zakonitosti ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da ni podan razlog, iz katerega se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.