Jedro

Pritožbeno vztrajanje, da je bila pogodba sklenjena kot nadomestna izpolnitev (nikoli ugotovljene) preživninske obveznosti, ni utemeljeno, temveč je prilagojeno toženkini obrambi v tem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je darilna pogodba z 29. 3. 2017, sklenjena med A. A. kot darovalcem in toženko kot obdarjenko, brez pravnega učinka do tožnice do višine njene terjatve do dolžnika A. A. v znesku 31.296,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2006 dalje in je toženka v poravnavo te terjatve dolžna dopustiti izvršbo na nepremičnini parc. št. ..., k. o. ... Toženki je naložilo, da je tožnici dolžna povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.829,50 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da ji višje sodišče ugodi, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja dokazno oceno sodišča glede pripoznave dolga A. A. ter meni, da je bolj logična in izkustveno verjetnejša njegova izjava, da bo denar vrnil, če bo dobil nazaj denar, ki ga je sam posodil, kot izjava, da ga bo vrnil, ko mu bo vrnil T. T., če ne prej, pa takrat, ko bo dobil B. Težko je namreč verjeti, da bi dolžnik leta 2012 vezal zavezo za vračilo na dediščino po materi, ki je umrla 4 leta kasneje. Za učinkovito pripoznavo bi moralo biti zagotovilo dolžnika vsaj verjetno, če ne gotovo, in zgolj obljuba plačila upnika ne razbremenjuje dolžnosti aktivnega ravnanja v smeri sodnega uveljavljanja svoje pravice. Pripravljenost plačati dolg prav tako ne more biti le verbalna, temveč podkrepljena z realnimi možnostmi vračila. Tožnica je dolžnika poznala, zato bi morala vedeti, da je pričakovanje o izpolnitvi dane obljube nerealno in pravočasno sodno uveljavljati svojo pravico. Prilaga sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka ter delitvi skupnega premoženja, iz katerega izhaja, da je bila tožnica s premoženjskim stanjem dolžnika seznanjena.

Toženka graja tudi dokazni zaključek sodišča o pravi kavzi darilne pogodbe ter vztraja, da ji je dolžnik z izročitvijo preživnine delno poravnal neizplačane preživnine. To sta ob zaslišanju oba tudi potrdila. Darilo je tako bilo nadomestna izpolnitev, o čemer sta bili stranki pogodbe soglasni.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica kot upnica bivšega zakonca A. A. v tej pravdi izpodbija darilo, ki ga je s pogodbo z 29. 3. 2017 podaril svoji hčerki – toženki. V pritožbenem postopku je sporna resnična kavza sklenjene pogodbe in zastaranje tožničine terjatve.

6. Po določilu 283. člena OZ nadomestna izpolnitev pomeni način prenehanja obveznosti, kadar upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega, namesto tistega, kar mu je dolgoval. V dokaznem postopku sta tako toženka kot dolžnik A. A. potrdila, da je bil njun namen skleniti darilno pogodbo1, dolžnik pa je še navedel, da preživnina za toženko, ki se je zaposlila že v letu 1995, torej kar 22 let prej, ni bila nikoli določena. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z jasnimi in konsistentnimi razlogi sodišča prve stopnje, da sta ob sklenitvi darilne pogodbe obe stranki imeli v mislih sklenitev neodplačnega pravnega posla, pa čeprav kot neke vrste moralno zadoščenje zaradi očetove pomanjkljive materialne skrbi za otroka. Pritožbeno vztrajanje, da je bila pogodba sklenjena kot nadomestna izpolnitev (nikoli ugotovljene) preživninske obveznosti, ni utemeljeno, temveč je prilagojeno toženkini obrambi v tem postopku.

7. Pripoznava dolga kot razlog za pretrganje zastaranja (prvi odstavek 364. člena OZ) ni vezana na nobeno obličnost. Pomembno je le, da na jasen način izraža voljo dolžnika, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je dolžnik tožnici večkrat obljubil, da bo poravnal dolg, neposredno tudi ob srečanju v ... leta 2012, ter da med prisotnimi ni bilo nobenega dvoma, na kateri dolg se ta izjava nanaša2. Dolžnik je torej obstoj dolga nedvomno pripoznal, pri čemer niti ni pomembno, kako ga je nameraval vrniti in ali je bil njegov načrt poplačila realen.

8. Pritožbeno sodišče glede vračila v celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je dolžnik tožnici obljubljal, da bo dolgovano vrnil, ko bo prejel vrnjen svoj dolg ali pa ko bo prejel dediščino. Nasprotne pritožbene navedbe, ki skušajo prikazati dolžnikovo verzijo, da dediščine ni omenjal, kot bolj verjetno, niso življenjsko prepričljive. Dolžnik se je skliceval na slabo premoženjsko stanje in je vedel, da bi dolg lahko poplačal le z izrednim dohodkom, kamor spada tudi dediščina. S tem je v tožnici, ki je poznala njegovo premoženjsko stanje, zaradi katerega izvršilni postopki ne bi bili smiselni, vzbudil realno pričakovanje poplačila, prav to pa je okoliščina, ki ob jasnem dolžniško upniškem razmerju pretrganje zastaranja upravičuje.

9. Za tožničin uspeh v obravnavani zadevi so bistvene tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v 26. točki obrazložitve, ki jih pritožba ne graja. Tožnica je namreč izkazala, da ima zoper dolžnika, ki v izvršilnem postopku zastaranju terjatve ni ugovarjal, pravnomočen sklep o izvršbi s 15. 6. 2017. Njen interes za izpodbojno tožbo zato obstoji ne glede na morebitno predhodno zastaranje terjatve, pri čemer je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da je o posledicah dolžnikovega pravnega dejanja mogoče govoriti šele z izvedbo razpolagalnega pravnega posla in ne od datuma sklenitve darilne pogodbe3 in so torej te nastopile po pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

10. Ker glede na navedeno niso podani ne uveljavljeni ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), in sicer v višini 500 odvetniških točk, povečanih za materialne stroške in DDV, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 373,32 EUR.

1 Njuni odgovori so povzeti v opombah na 6. strani izpodbijane sodbe. 2 Dolžnik je zaslišan kot priča izrecno potrdil, da je vedel, na kateri dolg se pogovor nanaša in da njegova višina nikoli ni bila sporna. 3 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 506/2005 in II Ips 1082/2008.