Jedro

Tožničine obveznosti je bilo treba primerjati z obveznostmi predlagateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa. Preveriti je bilo potrebno, ali je bila tožnica kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih v enakem položaju v primerjavi z visokošolskimi učitelji (višjimi predavatelji), ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost. Tožnica je namreč lahko bila s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice. Za ugotovitev pravilnost obračuna plače je ključna primerjava vseh obveznosti tožnice med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev oziroma docentov, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se sedaj na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 10.877,81 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila".

II. V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 52,24 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 5. 10. 2005 do 5. 6. 2010 obračunati prikrajšanje pri plači v višini 32.987,54 EUR ter ji od navedenega bruto zneska izplačati pripadajoči neto znesek prikrajšanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje do plačila, zmanjšano za pripadajoč neto znesek prikrajšanja od bruto zneska 7.697,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati kapitalizirane zamudne obresti v višini 6.506,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje do plačila, zmanjšano za kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanj pri plači, izračunanih po odvodu davkov in prispevkov od mesečnih bruto zneskov, navedenih v III. točki izreka sodbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 10.347,45 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnica vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni navedlo razlogov o tem, zakaj ni priznalo priglašenih stroškov izvedenca, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je sodišče zmotno ugotovilo uspeh pravdnih strank, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče napačno odmerilo posamezne pravdne stroške. Sodišče je tožeči stranki pravilno priznalo celotne stroške, ni pa upoštevalo že priznanih in plačanih pritožbenih stroškov tožene stranke po pravnomočni sodbi VDSS Pdp 863/2017 z dne 14. 12. 2017, v višini 298,80 EUR, ki jih je bila tožnica dolžna plačati toženi stranki. Navedene stroške je tožena stranka nedovoljeno pobotala z izplačanim prisojenim zneskom, ki ga je izplačala tožnici, tega pa sodišče ni upoštevalo. Sodišče bi moralo odmerjene stroške tožnice upoštevati v celoti in jih naložiti v plačilo toženi stranki. Sodišče tožnici tudi ni priznalo priglašenih in plačanih stroškov za sodno izvedenko. Priznalo je zgolj stroške izvedenke po sklepu Pd 417/2009 z dne 27. 11. 2014 v višini 424,85 EUR, ne pa tudi dodatnih stroškov, ki jih je plačala tožnica po pozivu sodišča z dne 23. 2. 2015 v višini 530,36 EUR. Zato tožnica predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da v celoti ugodi pritožbi tožnice in toženi stranki naloži v plačilo tudi stroške tega pritožbenega postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče pooblaščencu tožene stranke na naroku dne 10. 11. 2023 vročilo tretjo pripravljalno vlogo, ne da bi mu dodelilo ustrezen rok za seznanitev z vlogo in rok za odgovor nanjo. S tem je kršilo 22. člen Ustave RS in storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravica do izjave kot oblika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS se v fazi glavne obravnave izraža v kontradiktornem vodenju obravnave, kjer mora biti vsaki stranki omogočeno, da poda svoje navedbe. Neutemeljena je obrazložitev izpodbijane sodbe, da naj bi sodišče pooblaščencu tožene stranke omogočilo, da se na naroku seznani s pripravljalno vlogo, saj bi pooblaščenec moral imeti zadosten čas, da se seznani z vsebino vloge in pripravi odgovor nanjo. Navedena kršitev pravice do izjave je tako več kot očitno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče je v predmetni zadevi ponovno odločalo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1195/18 z dne 20. 6. 2022, s katero je razveljavilo sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 794/2017 v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka. Bistveno napotilo Ustavnega sodišča RS je bilo v razjasnitvi domnevno neenakopravne obravnave tožnice z drugimi predavatelji na A. fakulteti in tudi v primerjavi z drugimi predavatelji na vseh javnih, višjih in visokošolskih ustanovah, ker naj bi tožnica morala za isto plačo opraviti več ur neposredne pedagoške obveznosti oziroma dodatne pedagoške obveznosti kot njeni kolegi, ki so izvajali 30-tedenski študijski program. Sodišču očita, da ni obrazložilo, v primerjavi s katerimi drugimi zaposlenimi bi naj bila tožnica neenakopravno obravnavana, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita, da je napačno prevalilo dokazno breme na toženo stranko in spregledalo, da pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu ne posega v pravilo o trditvenem bremenu in delavca ne razbremeni procesne dolžnosti, da navede dejstva v tej smeri. Tožnica ni izkazala, zakaj bi bila neenako obravnavana v primerjavi z vsemi drugimi visokošolskimi učitelji, ki so delo opravljali v okviru 30-tedenskega študijskega programa. ZVis različno ureja obseg neposredne pedagoške obveznosti (NPO) za visokošolske učitelje in sodelavce z različnimi nazivi, zato ni mogoče govoriti o neenaki obravnavi. Tako je v prvem odstavku 63. člena ZVis izrecno določeno, da neposredna pedagoška obveznost v času organiziranega študijskega procesa, ki se izvaja kot javna služba, znaša za docenta, izrednega in rednega profesorja 5-7 ur tedensko, za višjega predavatelja, predavatelja in lektorja 9 ur tedensko, za asistenta pa 10 ur tedensko. Že zakonodajalec je torej predvidel, da je obseg neposredne in posredne pedagoške obveznosti treba za različne nazive visokošolskih učiteljev urediti različno. Tožnica ni izkazala, da bi bila v neenakem položaju z drugimi predavatelji, ki naj bi v okviru 30-tedenskega študijskega programa opravili 270 ur NPO. Fakulteta A., na kateri je zaposlena tožnica je imela akreditiran študijski program za 40 ur tedensko, v skladu s 37. členom ZVis. Program je bil sprejet v skladu z zakonom, internimi akti tožene stranke in je bil akreditiran na pristojnem organu. Ta študijski program se je izvajal izključno na A. fakulteti, posamezni študijski programi na različnih fakultetah pa med seboj niso primerljivi. Gre za različne položaje, ki jih je dopustno različno urejati. Opredelitev študijskega programa pa ni z ničemer vplivala na obračun plač zaposlenih, saj se je plača obračunavala glede na tedensko in ne glede na letno obveznost. Tožnica ni izkazala, s katerimi drugimi predavatelji, ki so zaposleni pri toženi stranki, naj bi bila v neenakem položaju. Tudi glede na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 24/2022 se v predmetnem postopku ne more presojati položaj tožnice v primerjavi z drugimi visokošolskimi učitelji, temveč izključno v primerjavi z drugimi predavatelji. Obračun plač zato ni bil odvisen od tega, ali bi predavatelj sodeloval pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega akreditiranega programa. Ni pravne podlage za stališče, da bi se morale opravljene pedagoške ure po 30-ih tednih avtomatično šteti za dodatno pedagoško obveznost (DPO), saj je na podlagi ZVis pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev omejena zgolj na tedenski, ne pa na letni ravni. Argumentacija sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka lahko očitek o neenaki obravnavi tožnice izpodbijala z ponazoritvijo vsaj enega primera oziroma kateregakoli visokošolskega učitelja, izhaja iz neupoštevanja narave akademskega dela, saj visokošolski učitelji v času, ko ne sodelujejo neposredno v pedagoškem procesu, seveda ne uživajo prostega časa, temveč morajo biti na razpolago delodajalcu v okviru 40-urnega tedenskega delovnega časa in izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja, ki se pa med posameznimi članicami tožene stranke, zaradi vsebinskih razlik, seveda ustrezno razlikujejo. Sodišče je pri pravnem vprašanju kot je pravilnost izračuna višine zatrjevanega prikrajšanja pri plačilu za delo, odločilo brez ustreznih dokazov in izključno na podlagi laičnega zatrjevanja tožnice. Sodišče je v postopku že sprejelo odločitev, da bo za izračun višine postavilo izvedenca finančne stroke in je tožnici naložilo plačilo predujma za njegove stroške. Nato pa je spremenilo svoje stališče in izvedenca finančne stroške ni postavilo. Tožbenemu zahtevku je ugodilo izključno na podlagi laičnega izračuna tožnice. Obračun plače visokošolskih učiteljev je zahtevna računovodska operacija, za katero sodišče ni imelo ustreznega strokovnega znanja. Pri navedenem obračunu bi bilo namreč potrebno upoštevati zakonske, podzakonske predpise in predpisane formule ter metodologijo. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj se je sodišče sklicevalo zgolj na obračun tožnice, ki naj bi bil jasen in natančno utemeljen. Zaključilo je, da je treba tožnici iz naslova prikrajšanja pri plači za obdobje 5. 10. 2005 do 5. 10. 2010 priznati znesek 32.987,54 EUR. Pri izračunu prikrajšanja bi bilo treba upoštevati 63. člen ZVis, ki določa osnovno obremenitev v visokem šolstvu, ki je podlaga za izplačilo ter vsakokratni veljavni plačni sistem. Ne drži očitek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka izračunu tožnice zgolj pavšalno ugovarjala. Tožena stranka je namreč v svoji pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2023 substancirano in utemeljeno opozorila na številne pomanjkljivosti izračuna tožnice. Navedla je, da če bi se upošteval način izračuna, kot ga je predlagala tožnica, bi se lahko zgodilo, da bi predavatelji in višji predavatelji imeli višje plače kot izredni ali redni profesorji, kar bi pomenilo očitno kršitev načela enakosti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice in ji naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in navaja, da tožena stranka ne upošteva, da je o pravnem temelju že pravnomočno odločeno in je ta potrjen z odločbami Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS. Tožnica je prikrajšanje pri plači izračunala na pravni podlagi, na katero se sklicuje tožena stranka, ter tožena stranka višine izračunanega prikrajšanja in metode izračuna med postopkom ni izpodbijala in tudi ni predložila svojega izračuna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnice v pritožbi in navaja, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine stroškov postopka pravilno ni upoštevalo tudi stroške po sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 863/2017 z dne 14. 12. 2017 v višini 298,80 EUR, ki so bili priznani toženi stranki. Stroški plačani po navedeni sodbi ne morejo biti predmet odločanja sodišča prve stopnje. V primeru, da je bilo plačilo neupravičeno ali je zanj odpadla pravna podlaga, je vračilo stroškov lahko predmet drugega postopka in samostojne presoje. Prav tako tožnica v pritožbi ni izkazala, da je povrnitev navedenih stroškov sploh pravočasno in pravilno uveljavljala. Sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

O pritožbi tožene stranke:

8. O tej zadevi pritožbeno sodišče odloča tretjič. Nazadnje je s sodbo in sklepom Pdp 863/2017 z dne 14. 12. 2017 delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje Pd 442/2016 z dne 3. 7. 2017 tako, da je toženi stranki naložilo obračunati vsoto prikrajšanja pri plači v skupnem znesku 7.697,66 EUR za obdobje od oktobra 2005 do decembra 2008 ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje do plačila, v presežku za plačilo razlike do vtoževanega zneska 32.987,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodba VDSS Pdp 863/2007 je bila v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1300/18-15 z dne 20. 6. 2022 razveljavljena, hkrati je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje Pd 442/2017 in je bila zadeva v tem delu vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi odločbe se je Ustavno sodišče sklicevalo na svojo odločbo Up 1181/2018 z dne 12. 5. 2022, ki je bila izdana v istovrstni zadevi. Izhajalo je iz vprašanja, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) pravilno stališče, po katerem naj način izračuna plače v konkretnem primeru ne bi bil odvisen od trajanja programa, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od njegove tedenske obveznosti, kot jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Presodilo je, da ima stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnost izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pojasnilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako (9 ur tedensko) ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52. tednov. Vsaka ura NPO implicira še določen obseg ur drugih potrebnih opravil (na primer posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju in pripravo predavanj). Ker je predpisan obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upoštevan za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov, obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa tudi za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le v primeru, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se te ne bi izvajale, pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki predavajo v 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji na 40-tedenskih študijskih programih.

9. Navedeno stališče Ustavnega sodišča je povzelo tudi Vrhovno sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 24/2022 z dne 12. 10. 2022. Iz sklepa izhaja tudi napotilo sodišču prve stopnje, da mora v okviru že podanih trditev strank primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki imajo število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskem študijskem programu opravila 360 ur NPO (in drugih obveznosti), v enakem položaju, kot predavatelji, ki na 30-tedenskih študijskih programih opravijo 270 ur NPO (in druge obveznosti).

10. Glede na vse navedeno je bilo treba v tem sporu primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predlagateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa. Preveriti je bilo potrebno, ali je bila tožnica kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih v enakem položaju v primerjavi z visokošolskimi učitelji (višjimi predavatelji), ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost. Tožnica je namreč lahko bila s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022). Glede na navedeno stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pritožba neutemeljeno vztraja na stališču, da obračun plače ni odvisen od tega, ali je predavatelj sodeloval pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega programa, ker se je plača obračunavala na tedenski ravni (za 40 ur). Opredelitev NPO je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Za ugotovitev pravilnost obračuna plače je bila tako ključna primerjava vseh obveznosti tožnice med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev oziroma docentov, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa.

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje oziroma docente, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in zato prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. Tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu, v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale, tožena stranka ni prerekala, zato je ta dejstva sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznana, na podlagi prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP. Sicer pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka nasprotnega, da bi se torej tistim višjim predavateljem oziroma docentom, ki so delo opravljali v 30-tedenskih programih, preostale obveznosti povečale, ni niti zatrjevala, niti dokazala, čeprav je tožena stranka razpolagala s podatki o delovnih naloga in obsegu dela vseh zaposlenih. Tožena stranka ni predložila dokaze o obsegu dela višjih predavateljev ali docentov, ki bi predavali v 30-tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti teh predavateljev, čeprav jo je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva na to opozorilo. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji in docenti, ki so delo opravljali na 30-tedenskih študijskih programih. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tožnica ni izkazala, zakaj naj bi bila neenako obravnavana v primerjavi z vsemi drugimi visokošolskimi učitelji.

12. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožena stranka imela akreditiran študijski program za 40 ur tedensko v skladu s 37. členom ZVis in da se je izključno izvajal na A. fakulteti, posamični študijski programi na različnih fakultetah pa med seboj niso neposredno primerljivi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo (točka 28 sodbe), da iz 37. člena ZVis izhaja, da študijsko leto traja od 1. oktobra do 30. septembra, kot tudi da dodiplomski študijski programi obsegajo najmanj 20 in največ 30 ur predavanj, seminarjev in vaj tedensko in 30 tednov letno. Če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno. Iz navedene določbe torej izhaja študijska obveznost študentov, ne pa pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Delovna in pedagoška obveznost sta določeni v 63. členu ZVis, ki določa, da NPO v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, znaša za docenta, izrednega ali rednega profesorja 5-7 ur tedensko, za višjega predavatelja, predavatelja in lektorja 9 ur tedensko, ter za asistenta 10 ur tedensko. Kot je obrazložilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 1181/18 je opredelitev nujno povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov.

13. Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 1181/2018 je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku izhajalo iz dejstva, da bi bilo enako plačilo za opravljanje enakega (istovrstnega) dela, ne glede na dolžino študijskega programa doseženo le pod pogojem, da bi vsi visokošolski učitelji (predavatelji) v času izvajanja študijskega programa na tedenski ravni opravili ustrezen obseg NPO v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da bi poleg tega morali imeti visokošolski učitelji (višji predavatelji), ki so predavali na 30-tedenskih študijskih programih, upoštevan večji obseg drugih obveznosti, kot so jih imeli visokošolski učitelji na 40-tedenskih študijskih programih in bi šele ob izpolnitvi navedenih pogojev bilo obračunavanje plače, kot ga je izvajala toženka, zakonito. Obračunavanje, na podlagi stališč za uporabo katerih se je zavzemala toženka, namreč temelji prav na tem, da bi morali višji predavatelji, ki so sodelovali pri izvajanju 40-tedenskega študijskega programa, za enako plačilo v vsem študijskem programu opraviti 360 ur NPO, medtem ko bi morali visokošolski učitelji za 30-tedenski program, za isto plačilo, opraviti zgolj 270 ur NPO, kar pa je ob odsotnosti ostalih razlikovalnih elementov, nezakonito.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Zato je neutemeljena očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na že navedena stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS so za odločitev v tej zadevi nerelevantne pritožbene navedbe o neprimerljivosti študijskih programov na različnih fakultetah in različno urejenem obsegu NPO za visokošolske učitelje z različnimi nazivi.

15. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane kršitve 22. člena Ustave RS in s tem absolutne bistvene kršitve postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker toženi stranki na naroku dne 10. 11. 2023 ni dodelilo roka za odgovor na pripravljalno vlogo tožnice, ki je bila toženki vročena na naroku za glavno obravnavo dne 10. 11. 2023. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo povzelo vsebino vloge, v kateri je tožnica ponovno podala svoja materialnopravna naziranja v zvezi s potrebnostjo izvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke. Sodišče v vlogi ni zaznalo nobenih novih navedb glede dejstev, ki jih tožnica predhodno ne bi podala. Kljub temu je toženki na naroku za glavno obravnavo omogočilo, da se z vsebino vloge seznani in sodišču sporoči, ali so v vlogi takšne nove navedbe, ki bi potrebovale odgovor. Tožena stranka ni konkretizirala, katere navedbe tožnice so takšne, da se do njih na naroku ne more opredeliti, zato ji sodišče prve stopnje pravilno roka za odgovor na vlogo ni dodelilo.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o številnih kršitvah določb pravdnega postopka pri ugotavljanju višine tožbenega zahtevka in da je sodišče toženi stranki kršilo pravico do nepristranskega sojenja. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je sodišče o pravilnosti izračuna o višini zatrjevanega prikrajšanja pri plači odločilo brez ustreznega mnenja izvedenca finančne stroke in izključno na podlagi laičnega izračuna tožnice. Tožnica je predložila izračun, v katerem je upoštevala stališče o nezakonitosti fakturizacije ter 30-tedensko pedagoško obveznost. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da izračun tožnice temelji na pravilnih materialnopravnih izhodiščih, zato ga je sodišče sprejelo kot primerno podlago za odločitev v tem sporu, saj je toženka izračun zgolj pavšalno prerekala ter se pri tem sklicevala na to, da je izračun neutemeljen, ker temelji na obračunu plače upoštevaje 30-tedensko pedagoško obveznost. Toženka ni izrecno navedla, da bi bil izračun tožnice matematično nepravilen, niti ni ponudila svojega izračuna, izračun, ki ga je ponudila 2011 pa je temeljil na napačnih materialnopravnih izhodiščih, za katere je že VSRS ugotovilo, da nimajo podlage v veljavnih predpisih. Tožena stranka kljub dvakratnemu pozivu sodišča prve stopnje ni predložila svojega izračuna, niti ni predlagala izvedenca finančne stroke, zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izračunu tožnice. Prav tako tožena stranka ni prerekala števila opravljenih ur, kot jih je v svojem izračunu navedla tožnica, in ni navedla, zakaj naj bi bil izračun napačen. Navedla je samo, da bi bilo treba pri izračunu upoštevati predpise, formule in metodologijo, ki pa je ni konkretno navedla.

O pritožbi tožnice:

17. Tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je odločitev o stroških napačna iz razloga, ker sodišče tožnici ni v celoti priznalo priglašenih in plačanih stroškov za sodno izvedenstvo. Sodišče je priznalo stroške izvedenke po sklepu Pd 418/2009 z dne 27. 11. 2014 v višini 424,85 EUR, ni pa priznalo dodatnih stroškov, ki jih je plačala tožnica po sklepu z dne 23. 2. 2015, in sicer še 530,36 EUR. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da je tožnica priglasila tudi stroške, ki jih je plačala za izvedenino v višini 530,36 EUR po pozivu sodišča Pd 418/2009 z dne 23. 2. 2015, zato je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe spremenilo tako, da je na novo odmerilo stroške postopka (5. alineja 358. člena) skladno z uspehom v postopku in določili ZOdvT ter v okviru priglašenih stroškov (prvi odstavek 2. člena ZPP).

18. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo priznanih in plačanih pritožbenih stroškov tožene stranke po pravnomočni sodbi VDSS Pdp 863/2017 z dne 14. 12. 2017 v višini 298,80 EUR. Ta sodba je bila tudi v delu glede stroškov postopka razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS Up 1195/2018. Če pa je navedene stroške, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi, tožena stranka takrat (nedovoljeno) pobotala z izplačanim prisojenim zneskom, ki ga je izplačala tožnici, pa naveden znesek ne more biti predmet odločanja sodišča prve stopnje o stroških postopka. V skladu s 151. členom ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) so pravdni stroški tisti stroški, ki stranki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in sem ne spadajo stroški, ki jih je ena od pravdnih strank plačala po sodbi sodišča, temveč je takšno plačilo, v primeru, da bi bilo neupravičeno ali bi zanj odpadla pravna podlaga, lahko kvečjemu predmet drugega postopka.

19. Glede pritožbe tožene stranke pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožnici, ki je s pritožbo delno uspela, sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 50,00 EUR za nagrado za pritožbeni postopek zoper drugo odločbo (tar. št. 3220 - tožnica se je pritožila le zoper odločitev o stroških postopka), 20,00 EUR za pavšalni znesek za plačilo PTT storitev in 22 % DDV, kar skupaj znaša 85,40 EUR in glede na uspeh tožnice s pritožbo 62 % upravičena do plačila stroškov 52,24 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.