Jedro

S tem, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za vpogled v spis delovnega sodišča, kjer je med pravdnima strankama v teku individualni delovni spor, uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa se po drugem odstavku 458. člena s pritožbo v sporu majhne vrednosti več ne more uspešno uveljaviti, omejitev pritožbenih razlogov v pravkar citiranem določilu pa ni mogoče zaobiti z vzročno-posledičnim sklicevanjem na kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer pa je takšna kršitev lahko podana le, v kolikor sodišče zavrne izvedbo (pravočasno predlaganega) dokaza v namen ugotovitve pravno relevantnih dejstev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu v odločitvi o pravdnih stroških spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v višini 601,63 (šeststo ena 63/100) EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

V presežku se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo v sporu majhne vrednosti je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača odškodnino za negmotno škodo v višini 1.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.4.2007, to je od vložitve tožbe dalje, do plačila, v presežku, glede 400,00 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženo stranko je v roku 8 dni zavezalo še, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 630,44 EUR, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasni, da je do škodnega dogodka prišlo 25.4.2006 (v obrazložitvi izpodbijane sodbe po pomoti navedeno 25.4.2004), ko je tožena stranka tožečo stranko z udarcem z lopato poškodovala po zunanji strani desne nadlahti, v zvezi z opisanim dejanjem pa je bila tožena stranka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena takrat veljavnega Kazenskega zakonika (KZ). Zaradi vezanosti na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo je sodišče prve stopnje izhajalo, da je odškodninska odgovornost tožene stranke podana, po izvedenem dokaznem postopku pa je zavrnilo tudi ugovor sokrivde, ki ga je pravočasno uveljavljala tožena stranka. O višini odškodnine je odločilo na podlagi izvida Splošne bolnišnice z dne 26.4.2006, izpovedbe tožeče stranke ter priče TŽ, izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke pa je opustilo, saj tožeča stranka ni založila predujma za izvedbo tega dokaza. Za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja je sodišče prve stopnje tožeči stranki od zahtevanih 1.000,00 EUR priznalo 850,00 EUR, iz naslova strahu pa ji je od vtoževanih 500,00 EUR priznalo 250,00 EUR. Kot pravično in primerno denarno zadoščenje za negmotno škodo je tožeči stranki tako odmerilo odškodnino v skupni višini 1.100,00 EUR, v presežku pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska je tožeči stranki priznalo od dneva vložitve tožbe, to je od 26.4.2007, do plačila.

Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega parava. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do dokaznega predloga tožene stranke za opravo poizvedb pri lečečem zdravniku tožeče stranke glede poteka zdravljenja telesnih poškodb, ki so posledica predmetnega škodnega dogodka. Tako predlaganega dokaza sodišče prve stopnje ni niti zavrnilo niti izvajalo, tožena stranka pa je njegovo izvedbo utemeljeno zahtevala, saj tožeča stranka razen izvida bolnišnice predložila nobenega dokaza glede zatrjevanih posledic poškodbe. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokaz z vpogledom v spis delovnega sodišča v delovnem sporu pravdnih strank, kjer so izkazana dejstva in dokazi v zvezi z soprispevkom tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka, ker pa sodišče teh ni upoštevalo je podana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba v tej posledici nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ne glede na to, da je bila tožena stranka obsojena v kazenskem postopku, zgolj to dejstvo po mnenju pritožbe ne pomeni avtomatično nastanka pravno priznane škode. Tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje graja tudi po višini, pri čemer se sklicuje na načelo individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti njene višine. Meni, da zgolj vidna sled udarca in podplutba, kar izhaja iz izvida bolnišnice, ne utemeljuje višine prisojene odškodnine, po stališču pritožbe pa prav tako ne gre spregledati, da je tožeča stranka izjavila, da trenira boks, pri čemer je splošno znano, da so ti športniki vajeni udarcev in tako zagotovo ne morejo nastati posledice kot izhajajo iz izvida bolnišnice, prav tako pa ni brez pomena, da je tožeča stranka zdravniško pomoč poiskala šele drugi dan po poškodovanju, česar sodišče prve stopnje pri presoji višine odškodnine ni upoštevalo. Poškodba, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela, po stališču pritožbe ni izkazana, prav tako pa tožeča stranka ni utrpela pravno priznanega strahu, zato je odškodnina v višini 850,00 EUR za telesne bolečine in 250,00 EUR iz naslova strahu prisojena neutemeljeno. Tožena stranka pa izpodbija tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev. Meni, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo priglašenih potnih stroškov v višini 108,00 EUR, ker zahtevek za povračilo stroškov v tem delu naj ne bi bil specificiran, čemur pritožba nasprotuje. Glede na navedeno tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo v istem obsegu razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, podane pa niso niti kršitve določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba. Prvostopenjska odločitev je materialnopravno pravilna in je izvajanja pritožbe ne morejo omajati, razen v delu, v katerem je odločeno o stroških postopka, saj si tožena stranka utemeljeno prizadeva, da se ji priznajo potni stroški njene pooblaščenke v priglašenem obsegu, kar je narekovalo spremembo prvostopenjske stroškovne odločitve, kakor to izhaja iz izreka te sodbe.

Z oziroma na pravnomočno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici opr. št. K z dne 3.11.2008, s katero je bila tožena stranka obsojena zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena takrat veljavnega KZ na škodo tožeče stranke, je zaradi vezanosti civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca skladno z določbo 14. člena ZPP, razpravljanje o obstoju odškodninske obveznosti tožene stranke v predmetni pravdnem postopku odveč, saj je ta brez dvoma podana. Zavrniti zato velja naziranje pritožbe, da že zgolj zaradi dejstva, da je bila tožena stranka obsojena v kazenskem postopku, ni mogoče govoriti o nastanku pravno priznane škode, saj je vendar obstoj lahke telesne poškodbe zakonski znak kaznivega dejanja iz 133. člena KZ, ki v prvem odstavku določa, da je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe v temeljni obliki podano, kadar kdor koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, ali je prizadeta njegova zunanjost, ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje. Že zaradi vezanosti na obstoj kaznivega dejanja, kar zajema tudi opis kaznivega dejanja, kakor že zgoraj obrazloženo, je potrebno izhajati iz obstoja pravno priznane škode in odgovornosti tožene stranke zanjo, v okviru predmetne civilne pravde pa je dopustno le še razpravljanje o morebitnem soprispevku oškodovanca k nastanku škodnega dogodka, obsegu škode ter pravičnem in primernem denarnem zadoščenju zanjo.

V luči pravkar povedanega je postopalo tudi sodišče prve stopnje, ko je po ugovoru tožene stranke najprej obravnavalo vprašanje obstoja sokrivde tožeče stranke pri nastanku škode, vendar je po izvedenih dokazih v tej smeri presodilo, da ta ni podana. Ob tem, ko pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožena stranka v pritožbi zoper sodbo v sporu majhne vrednosti skladno z drugim odstavkom 458. člena ZPP ne more uveljaviti in se v siceršnjo dokazno presojo prvostopenjskega sodišča glede obstoja sokrivde (zadnji odstavek na strani 2 in prvi odstavek na strani 3 izpodbijane sodbe) niti ne spušča, pa s tem, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za vpogled v spis delovnega sodišča, kjer je med pravdnima strankama v teku individualni delovni spor, uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa se po drugem odstavku 458. člena s pritožbo v sporu majhne vrednosti več ne more uspešno uveljaviti, omejitev pritožbenih razlogov v pravkar citiranem določilu pa ni mogoče zaobiti z vzročno-posledičnim sklicevanjem na kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor to poskuša storiti pritožba. Glede na to, da tožena stranka v pravnem pouku izpodbijane sodbe ni bila pravilno pravno poučena, da lahko s pritožbo uveljavlja le bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v smeri obstoja v pritožbi zatrjevane kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar je ugotovilo, da ta ni podana oziroma se tožena stranka upoštevaje določilo 286.b člena ZPP nanjo sedaj v pritožbi ne more več uspešno sklicevati. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tožene stranke po pribavi in vpogledu v spis delovnega sodišča kot nepotreben zavrnilo na zadnji glavni obravnavi dne 6.4.2010, takšne odločitve sodišča pa tožena stranka ni grajala in vztrajala pri izvedbi predlaganega dokaza, zato se sedaj v pritožbi na procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP več ne more sklicevati. Tudi sicer pa je takšna kršitev lahko podana le, v kolikor sodišče zavrne izvedbo (pravočasno predlaganega) dokaza v namen ugotovitve pravno relevantnih dejstev, kar pa v zvezi s spornim dokaznim predlogom ni primer, saj opravljen obseg dela in višina med pravdnima strankama dogovorjenega plačila, četudi so bile te okoliščine povod za obravnavani škodni dogodek, za presojanje sokrivde tožeče stranke niso pravno relevantne, kakor v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga z vpogledom v spis delovnega sodišča pravilno pojasni že sodišče prve stopnje. Ni pa odveč dodati tudi, da tožena stranka dokaznega predloga z vpogledom v spis v drugi sodni zadevi niti ni ustrezno substancirala, saj ni navedla niti opravilne številke zadeve in v katere listine sodnega spisa naj sodišče vpogleda, pomanjkljiva pa je že tudi njena trditvena podlaga, saj, razen že zgoraj navedenih dejstev, ki niso odločilna za pravno presojo v predmetni zadevi, ni navedla, katera so tista dejstva in dokazi, ki utemeljujejo domnevno soodgovornost tožeče stranke, v zvezi s katero je po vsem obrazloženem lahko le pritrditi sodišču prve stopnje, da ta ni podana.

V povezavi s pravno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini pritožba sodišču prve stopnje prvenstveno očita, da se ni opredelilo do njenega dokaznega predloga za opravo poizvedb pri lečečem zdravniku tožeče stranke glede zdravljenja poškodb, ki jih je utrpela v predmetnem škodnem dogodku, saj tega dokaza niti ni izvedlo niti zavrnilo, v čemer je pritožbi sicer potrebno pritrditi, vendar pa je z ozirom na naravo zatrjevane procesne kršitve ugotoviti, da bi jo bilo mogoče sanirati že v postopku na prvi stopnji, kar pa v odsotnosti graje tožene stranke v smislu določb 286.b člena ZPP ni bilo storjeno. Tožena stranka bi namreč lahko na neizvedbo pravočasno predlaganega dokaza opozorila najkasneje na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 6.4.2010, ko je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga tožene stranke po pribavi in vpogledu v spis delovnega sodišča, ob dostavku, da ni drugih dokaznih predlogov, zaključilo dokazovanje ter glavno obravnavo ter naznanilo, da sodba v zadevi izide pisno. Glede na navedeno tožena stranka zatrjevane kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena sedaj v pritožbi več ne more uspešno uveljaviti, kar sicer enako velja tudi ob sklicevanju na drugi odstavek 458. člena ZPP.

Kot neutemeljena pa se izkaže tudi siceršnja pritožbena graja višine odmerjene odškodnine, saj ta po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno odraža obe temeljni načeli za odmero negmotne škode, izraženi v 179. členu OZ, to je načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine in glede na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi denarno zadoščenje v skupni višini 1.100,00 EUR ni odmerjeno previsoko.

Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo odškodnino v višini 850,00 EUR. Sicer je navedbe tožeče stranke o trajanju in intenziteti bolečin, predvsem pa o nevšečnostih v teku zdravljenja, kjer so trditve že v smeri začasnega (bistvenega) zmanjšanja življenjskih aktivnosti in celo začasne skaženosti, razumeti kot nekoliko pretirane, in jim v celoti ni sledilo niti sodišče prve stopnje, vendar pa je ob tem, ko je teža poškodbe objektivno izkazana z izvidom bolnišnice z dne 26.4.2006 že glede na izkustvena pravila in pravila logičnega sklepanja ter upoštevaje način poškodovanja (udarec z lopato) mogoče trditi, da gre za precej neugodno, predvsem pa tudi bolečo poškodbo. Da poškodba ni bila zanemarljiva pa nenazadnje izhaja že iz dejstva, da je bilo tožeči stranki predpisano nošenje mitele v trajanju treh dni in hlajenje z ledom. Že z ozirom na naravo in težo poškodbe pa je tožeči stranki verjeti, da je bila določeno odboje po poškodovanju v neki meri s tendenco pojemanja omejena pri opravilih, pri katerih je potrebna uporaba roke, sploh, ko je tožeča stranka desničar in je bila poškodovana prav ta roka, tako da je po prepričanju pritožbenega sodišča odškodnina, odmerjena v višini 850,00 EUR, vsekakor pravična in primerna satisfakcija za to obliko nematerialne škode. Na takšno presojo pa ne vpliva niti dejstvo, da je tožeča stranka zdravniško pomoč poiskala šele naslednji dan po poškodovanju, saj je za poškodbe kot so udarnine in podplutbe splošno znano, da se v prizadetem delu telesa bolečina razširi in v polni meri izrazi šele s (krajšim) časovnim zamikom glede na trenutek delovanja fizične sile, le neuspešno pa tožena stranka višini odmerjene odškodnine lahko nasprotuje tudi z argumentom o manjših oziroma blažjih posledicah poškodovanja, ker naj bi bila tožeča stranka, ki je sicer trenirala boks, takšnih udarcev vajena, saj izvajanja (športnih) aktivnosti, iz katerih izvira večja nevarnost poškodovanja in posameznik privoli v nastanek morebitne škode (voleniti non fiti inuria), ni mogoče primerjati s povzročitvijo škode kot posledico civilnega delikta ali celo ravnanja, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja, ko pride do posega v telesno in duševno integriteto posameznika brez njegove privolitve.

Previsoko oziroma neutemeljeno pa ni odmerjena niti odškodnina iz naslova utrpelega strahu. Izpovedba tožeče stranke, ko je opisala, da ji je tožena stranka najprej lopato držala na grlo, česar se je ta zelo prestrašila, nato pa jo je z lopato udarila po roki, pri čemer se je tožeča stranka bala, da jo bo še naprej udarjala, pritožbeno sodišče tako v objektivnem pogledu kot tudi z ozirom na predstavljena subjektivna doživljanja prepriča, da je odškodnina v višini 250,00 EUR za to obliko negmotne škode povsem ustrezna in tožeči stranki utemeljeno priznana že na račun primarnega strahu, saj ni mogoče mimo dejstva, da je bila poškodba prizadejana s sredstvom s katerim se človeško telo lahko hudo telesno poškoduje ali nastopijo celo še hujše posledice. V zvezi s strahom za izid zdravljenja pa tako že sodišče prve stopnje zaključi, da je ta po zdravniški oskrbi tožeče stranke v bolnišnici izzvenel in se tako njegov vpliv na višino odmerjene odškodnine iz naslova strahu ne pokaže kot bistven.

Ko po vsem obrazloženem pritožba prvostopenjske odločitve o glavni stvari ni uspela omajati, pa utemeljeno graja odločitev o stroških postopka. Obrazložitve sodišča prve stopnje, da zahteva tožene stranke za povrnitev potnih stroškov njene pooblaščenke ni specificirana in ji zato teh stroškov ni mogoče priznati, pritožbeno sodišče ne sprejema. Pritožba namreč pravilno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje glede na relacijo potovanja njene pooblaščenke, ki je z ozirom na lokacijo odvetniške pisarne pooblaščenke ter sodišča poznana, višino potnih stroškov, do katerih je tožena stranka upravičena, lahko ugotovilo. Ob tem, ko sta bila v predmetni pravdni zadevi opravljena dva naroka za glavno obravnavo in je pooblaščenka tožene stranke, oziroma zanjo odvetniški pripravnik, pristopila na oba, in ko tudi podatki o dolžni poti med krajema potovanja ter količniki za izračun kilometrine sodijo med splošno znana dejstva, ni ovire, da se toženi stranki potni stroški v priglašenem obsegu ne priznajo in je v tej posledici pritožbeno sodišče prvostopenjsko stroškovno odločitve ustrezno spremenilo. Stroški tožeče stranke upoštevaje njen 73,33% uspeh v postopku znašajo 768,76 EUR. Toženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo stroške v skupni višini 518,67 EUR, k tem, z ozirom na to, da tožena stranka prvostopenjske stroškovne odločitve v siceršnjem obsegu ne graja, pa je potrebno prišteti še potne stroške za potovanje pooblaščenke tožene stranke, in sicer dva krat na relaciji Slovenska Bistrica – Ljutomer – Slovenska Bistrica za pristop na glavno obravnavo dne 16.3.2010 in 6.4.2010 v skupnem znesku 108,00 EUR (2 X 77 km1Razdalja ugotovljena s pomočjo spletne strani http://www.viamichelin.com. X 0,35 EUR2Podatki pridobljeni na spletni strani http://www.racunovodja.com. Za pristop na narok 16.3.2010 se uporabi vrednost 0,35 EUR/km. = 53,90 EUR ter 2 X 77 km X 0,36 EUR3Podatki pridobljeni na spletni strani http://www.racunovodja.com. Za pristop na narok 6.4.2010 se uporabi vrednost 0,36 EUR/km. = 55,44 EUR, kar skupaj po izračunu pritožbenega sodišča znaša 109,34 EUR, upoštevaje 2. člena ZPP pa se potni stroški priznajo v priglašeni višini 108,00 EUR), tako da njeni pravdni stroški znašajo skupaj 626,67 EUR, glede na njen pravdni uspeh (26,67%) pa je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov pravdnega postopka v višini 167,13 EUR. Po izvršenem pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 601,63 EUR, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu glede odločitve o stroških pravdnega postopka spremenilo, kakor to izhaja iz zgornjega izreka, v preostalem izpodbijanem obsegu, to je glede odločitve o glavni stvari, pa je pritožbo tožene stranke ob uporabi določila 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Z ozirom na to, da tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, temveč pritožbeni uspeh beleži le glede odločitve o pravdnih stroških, ki pa je zaradi akcesorne narave stroškovne odločitve ne opravičuje do povračila stroškov postopka s pritožbo, mora skladno z določilom prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP svoje stroške predmetnega pritožbenega postopka kriti sama.