Jedro

Če so kazniva dejanja v obtožnici z manjšimi in popolnoma nebistvenimi odstopanji opisana enako kot v pravnomočnem sklepu o preiskavi in se okoliščine, pomembne pri oceni utemeljenosti suma, niso spremenile, zadostuje za ugotovitev tega pogoja pri podaljšanju pripora sklicevanje na vloženo obtožnico. Če pa bi bila zoper obdolženca vložena neposredna obtožnica po 6. odstavku 170. člena ZKP in pripor podaljšan, bi moralo sodišče v takem primeru navesti določne razloge, iz katerih tak utemeljen sum izhaja.

Nadomestitev pripora s hišnim priporom v ustanovi za zdravljenje odvisnosti od mamil bi v konkretnem primeru, ko je obdolženec utemeljeno osumljen storitve kaznivih dejanj izsiljevanja in ob ugotovljeni stopnji ponovitvene nevarnosti, prišla v poštev le, če bi zaradi narave duševnega stanja, povzročenega z zlorabo mamil, ogrožal svoje življenje ali življenje drugih ljudi ali povzročal hudo škodo sebi ali drugim.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega R.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 17.1.2001 na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega R.J. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor do konca glavne obravnave. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 24.1.2001 pritožbo zagovornika obdolženega R.J. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obdolženega R.J. dne 21.3.2001 iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje o podaljšanju pripora razveljavi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ne držijo navedbe zagovornika, da sodišči nista v zadostni meri obrazložili utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, še posebej glede na to, da je zoper njega že vložena obtožnica. Obrazložena je tudi ponovitvena nevarnost, ki ima oporo v podatkih spisa. Sodišče se je tudi opredelilo do tega, da je pripor nujen in da milejši ukrep ni primeren. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso navedeni razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, kot temeljni pogoj za podaljšanje pripora, da je obdolženi R.J. storil v obtožbi očitana mu kazniva dejanja. Sodišče prve stopnje je sklep o takšni stopnji verjetnosti, da je obdolženec storil kazniva dejanja, ugotovilo na podlagi pričevanj M.B., S.B., V.M. in A.H., zapisnikov o zasegu pištol B. in obdolženemu S.T. ter mobilnih telefonov obeh oškodovancev pri H. in M., višje sodišče pa dodalo, da je s sklicevanjem na vloženo obtožnico utemeljenost suma še potencirana. Zoper obdolženega R.J. je bil pripor odrejen že v predkazenskem postopku in ne šele po vložitvi obtožnice na podlagi 1. odstavka 207. člena ZKP. Glede na to, da so obdolženemu R.J. očitana kazniva dejanja v obtožnici, z manjšimi in popolnoma nebistvenimi odstopanji, opisana enako kot v pravnomočnem sklepu o preiskavi z dne 1.12.2000, ker se okoliščine, pomembne pri oceni utemeljenosti suma, niso spremenile, za ugotovitev obstoja tega pogoja za pripor zadošča že sklicevanje na vloženo obtožnico. Le v primeru, če bi bila zoper obdolženca vložena neposredna obtožba na podlagi 6. odstavka 170. člena ZKP in podaljšan pripor, bi sodišče moralo v takem sklepu navesti določne razloge, iz katerih tak utemeljen sum izhaja.

Pomotno je tudi vložnikovo naziranje, da bi pri presoji utemeljenosti suma sodišče moralo ocenjevati verodostojnost dokazov in obrazložiti, zakaj jim je ali pa ni poklonilo vero "v smeri zaključevanja o nepodanosti utemeljenega suma". Sodišče se ob takem preizkusu po vložitvi obtožnice izven glavne obravnave ne sme spuščati v kontradiktorno presojo dokazov, marveč ocenjuje le, če je zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Vložnikovo zatrjevanje v zahtevi, da izpodbijanega sklepa glede tega pogoja zato ni mogoče preizkusiti in da ga je zato potrebno razveljaviti, kar po vsebini pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljeno.

Prav tako ne držijo trditve zagovornika obdolženega R.J., da pravnomočni sklep o podaljšanju pripora nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker da sodišče ni navedlo, na podlagi katerega dokaza je ugotovilo, da je obdolženec brezposeln, da se preživlja le s socialno pomočjo in da je odvisen od mamil ter na tem gradilo svoj sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Pritožbeno sodišče je v sklepu zapisalo, da so dejstva, na katera je prvostopenjsko sodišče oprlo ugotovitev glede ponovitvene nevarnosti, povzeta iz obdolženčevega zagovora in da jih ni bilo potrebno še posebej dokazovati. Glede na navedeno ne drži vložnikova trditev, da o tem odločilnem dejstvu pravnomočni sklep nima razlogov.

Z nadaljnjimi navedbami, da je ugotavljanje odvisnosti od mamil strokovno vprašanje, na katerega lahko odgovori le izvedenec medicinske stroke, ki pa ga sodišče ni odredilo, in da je iz tega razloga sklep sodišča o obdolženčevi odvisnosti od mamil "nesposoben preizkusa", zagovornik obdolženega R.J. pravnomočni sklep izpodbija zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj razloga, iz katerega po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za sodno varstvo ni mogoče vložiti.

Sodišče je v pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je za odpravo ponovitvene nevarnosti pri obtoženem R.J. učinkovit le "najrestriktivnejši ukrep," to je pripor. Na ta način je tudi izrazilo svoje stališče, da je pri obdolžencu stopnja ponovitvene nevarnosti podana v tolikšni meri, da je z milejšimi ukrepi ni mogoče odpraviti. Obrazložilo je, da je podaljšanje pripora, kot poseg v obdolženčevo pravico do svobode, upravičen tudi z vidika sorazmernosti, saj da to obdolženčevo pravico odtehta pravica oškodovancev do varnosti njihovega življenja in premoženja kot kazensko pravno varovane dobrine. Na ta način je v pravnomočnem sklepu obrazložena neogibnost pripora in s tem tudi, zakaj s hišnim priporom, kot milejšim ukrepom, ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu ni mogoče odpraviti.

Vložnik zahteve, ki take ocene ne sprejema, navaja, da bi bilo mogoče enak smoter zagotoviti že z odreditvijo hišnega pripora po 199.a členu ZKP, ki bi ga obdolženi R.J. prestajal v javni ustanovi za zdravljenje eventualne odvisnosti. Ta odločitev bi bila po zagovornikovi oceni v skladu s predloženim strokovnim mnenjem (očitno misli na poročilo Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše z dne 20.6.2000, kajti tisto z dne 21.2.2001 je bilo podano že po pravnomočnosti odločbe, ki se z zahtevo izpodbija), na ta način pa bi bila zagotovljena tudi obdolženčeva pravica do zdravstvenega varstva.

Na podlagi priporočila strokovnega tima navedenega centra, da sodišče podpre obdolženčevo pripravljenost za zdravljenje odvisnosti od drog in mu s tem nudi možnost za ugodnejši osebnostni razvoj, še ni mogoče trditi, da je podaljšanje pripora zoper obdolženega R.J. v nasprotju z načelom sorazmernosti. Nadomestitev pripora z obliko prestajanja hišnega pripora, ki jo navaja vložnik zahteve, bi pri obdolžencu v konkretnem primeru prišla v poštev le, če bi zaradi narave duševnega stanja, povzročenega z zlorabo mamil, obdolženec ogrožal svoje življenje ali življenje drugih ljudi ali povzročal hudo škodo sebi ali drugim. Omenjeno strokovno mnenje bi se utegnilo pokazati kot pomembno pri presoji, ali je treba odrediti izvedenstvo psihiatrične stroke zaradi morebitnega izreka varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja narkomanov po 66. členu KZ, ni pa podlaga, ob ugotovljeni stopnji ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu, za odpravo pripora in odreditev hišnega pripora. Obdolženčeva pravica do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave tudi ni kršena, saj je obdolženec v zavodu, kjer prestaja pripor, deležen potrebne zdravstvene pomoči. Zato zagovornik obdolženega R.J. z zahtevo tudi v tem obsegu ne more omajati zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolženega R.J. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.