Jedro

Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po njeni oceni bi bilo smiselno, da bi obsojenka na prostosti v času, ko bi ji bilo prestajanje enotne zaporne kazni trinajst let in šest mesecev zapora prekinjeno, opravila delo v splošno korist in bi tako prestala po zadnji sodbi izrečeno kazen dveh let zapora, torej da bi v času prekinitve zaporne kazni, ki bi bila namenjena urejanju razmer in pomoči njeni družini, na predlagan način prestala drugo zaporno kazen. Takšnemu predlogu sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo. Prekinitev prestajanja zaporne kazni obsojencu po 82. členu ZIKS-1 iz razloga, ker je nujno potrebna njegova pomoč družinskemu članu zaradi hujše bolezni, ali iz razloga, da poskrbi za varstvo in vzgojo otrok, je namenjena takšni pomoči in skrbi, ne pa temu, da obsojenec ta čas posveti prestajanju druge kazni.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojene A.A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njene zagovornice pa se izplačajo iz proračuna.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom II Kr 28724/2018 z dne 20. 7. 2021 na podlagi 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot neutemeljen zavrnilo predlog obsojene A.A. za nadomestno izvršitev kazni zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 28724/2018 z dne 15. 10. 2020. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2. Zoper sklep se je pritožila zagovornica obsojenke zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da predlogu obsojenke za alternativno izvršitev kazni zapora ugodi ter odloči o stroških, priglašenih s pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje ter v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo, a je iz njene vsebine razvidno, da uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj ne pojasnjuje, da bi bila podana katera od kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP. Odločitev sodišča prve stopnje in njegove razloge, s katerimi v napadenem sklepu pojasnjuje, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izvrševanje kazni zapora z delom v splošno korist, pa pritožba graja neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno pojasnilo, da je bila obsojena A.A. za kazniva dejanja že večkrat pravnomočno obsojena, da je na prestajanju enotne zaporne kazni trinajst let in šest mesecev zapora od 13. 2. 2018 dalje in da okoliščine, ki jih navaja v predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora dveh let, ki je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 28724/2018 z dne 15. 10. 2020, niso takšne narave, da bi bilo utemeljeno njenemu predlogu ugoditi. Z razlogi, ki jih je navedlo v napadenem sklepu, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

5. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe povsem spregledalo, da so pri obsojenki že ves čas prestajanja enotne zaporne podani pogoji za prekinitev prestajanja kazni, ki se konstantno izvršuje ter da bodo ti pogoji obstajali tudi v prihodnje, ker sta razloga za prekinitev prestajanja kazni po 82. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcijah (v nadaljevanju ZIKS-1) tudi okoliščina, če v obsojenčevi družini kdo umre ali je huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč, ter potreba, da obsojenec poskrbi za varstvo in vzgojo otrok. Obsojenka izpolnjuje oba navedena pogoja za prekinitev prestajanja kazni, saj ima deset otrok, od tega šest mladoletnih, za katere je potrebno poskrbeti, pri čemer ji starši težko pomagajo zaradi zdravstvenih težav, njen mož je bolan in brezposeln, prejema denarno pomoč in otroški dodatek, njegove zdravstvene težave, ko preboleva raka in hodi na redne kontrole v UKC Maribor, pa v prihodnosti ne bodo izzvenele. Navaja še, da sta dva otroka astmatika, da ima eden od otrok alergije in zato potrebuje stalno nego in oskrbo, ki jo mož obsojenke zaradi svoje bolezni težko zagotavlja, zaradi česar je bilo obsojenki v preteklosti prestajanje zaporne kazni že večkrat prekinjeno in ji bo nedvomno tudi v prihodnje, v tem času pa bi lahko opravljala delo v splošno korist ter tako prestala kazen dveh let zapora. S takšnim načinom prestajanja ne bi hkrati prestajala dveh kazni, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Obsojenka zadnjih deset let kaznivih dejanj ni ponavljala, saj je bila po zadnji sodbi obsojena za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno v času od septembra 2010 do junija 2011, pri odločanju o alternativni izvršitvi kazni zapora pa sodišče upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, njegovo zmožnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Presoja teh okoliščin daje podlago za ugoditev predlogu, da obsojena A.A. kazen zapora prestane tako, da opravi delo v splošno korist, predvsem če se upošteva še, da ima možnost zaposlitve v baru pri svoji sestri in da iz poročila Probacijske enote Celje izhaja, da deluje primerno, v razgovoru aktivno sodeluje in išče rešitve za nastalo situacijo ter da že sedaj v zaporu opravlja delo, saj pomaga v kuhinji.

6. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po njeni oceni bi bilo smiselno, da bi obsojenka na prostosti v času, ko bi ji bilo prestajanje enotne zaporne kazni trinajst let in šest mesecev zapora prekinjeno, opravila delo v splošno korist in bi tako prestala po zadnji sodbi izrečeno kazen dveh let zapora, torej da bi v času prekinitve zaporne kazni, ki bi bila namenjena urejanju razmer in pomoči njeni družini, na predlagan način prestala drugo zaporno kazen. Takšnemu predlogu sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo. Prekinitev prestajanja zaporne kazni obsojencu po 82. členu ZIKS-1 iz razloga, ker je nujno potrebna njegova pomoč družinskemu članu zaradi hujše bolezni, ali iz razloga, da poskrbi za varstvo in vzgojo otrok, je namenjena takšni pomoči in skrbi, ne pa temu, da obsojenec ta čas posveti prestajanju druge kazni. Pri tem, ali so podani pogoji, da predlogu ugodi, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, da je bila obsojenka že večkrat obsojena za različna kazniva dejanja in je v sklepu pravilno zaključilo, da predlogu ni mogoče ugoditi, ker je specialna povratnica, da je zadnje kaznivo dejanje sicer priznala in obžalovala, a je bila pred tem že večkrat obsojena zaradi istovrstnih kaznivih dejanj ter da si je z izvršitvijo kaznivega dejanja goljufije iz tretjega v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega ji je bila izrečena kazen dveh let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 28724/2018 z dne 15. 1. 2020, pridobila visoko protipravno premoženjsko korist, ki jo je pripravljena pričeti odplačevati šele, ko bo v celoti prestala prej izrečeno kazensko sankcijo in (če bo) dobila zaposlitev, kot je pravilno zaključilo iz obsojenkinih navedb. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom v napadenem sklepu, da je obsojenka dolžna preživljati šest mladoletnih otrok in zanje skrbeti, a da so družinske razmere, ki jih obsojenka poudarja, okoliščine, ki so vsaj deloma obstajale že v času, ko je sodišče odločalo o izreku kazenske sankcije, pa tudi v času, ko je kaznivo dejanje izvršila, a je očitno niso odvrnile od izvrševanja kaznivih dejanj ter da se je pri tem nedvomno zavedala možnosti zapora kot posledice njenega ravnanja in s tem sprememb v družini. Tudi po oceni pritožbenega sodišča teža kaznivega dejanja, za katerega je bila obsojena z navedeno sodbo, ne glede na potek časa od njegove storitve, ter število istovrstnih kaznivih dejanj, ki jih je storila pred tem in njen odnos do storjenih kaznivih dejanj ter oškodovancev, ne dopuščajo sklepanja, da bi bil pri njej dosežen namen kaznovanja, če bi bilo predlogu, da se izrečena kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, ugodeno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale izvršitev izrečene kazni zapora tako, da obsojena A.A. opravi delo v splošno korist. 7. Po obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 95. člena, prvem odstavku 97. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.