Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno uporabilo materialno pravo. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je zaradi spremembe pri upravljanju športnih objektov v letu 2012 prišlo do spremembe v financiranju tožene stranke, da se je financiranje tožene stranke kasneje še zaostrilo in je to rezultiralo v blokadi njenega transakcijskega računa. Vendar pa je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno navedla, da je njen zakoniti zastopnik zaradi daljše blokade transakcijskega računa sprejel odločitev, da s 1. 7. 2014 tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas iz poslovnih razlogov. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ne izhaja, da bi prenehala potreba po opravljanju določenega dela tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani tožene stranke. Blokada transakcijskih računov tožene stranke sama po sebi še ne izkazuje poslovnega razloga. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da blokada transakcijskega računa tožene stranke predstavlja utemeljen poslovni razlog, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik vtoževal nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo, v celoti ugodilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: „I. Ugotovi se nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1. 7. 2014, ki jo je tožniku podala tožena stranka.

II. Delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo dne 12. 8. 2014 in še traja.

Tožena stranka je dolžna tožnika v osmih dneh pozvati nazaj na delo pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2013. Tožena stranka je dolžna tožniku v osmih dneh za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela in po delu, ga od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v zavarovanje in mu za čas, ko ni delal, izplačati pripadajoče plače, ki bi jih tožnik prejemal, če bi delal na delovnem mestu „vzdrževalec ...“ skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 1. 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač ter od bruto plač plačati prispevke pristojnim zavodom socialnega zavarovanja ter odvesti akontacijo dohodnine.

III. Tožena stranka je dolžna v osmih dneh tožniku nastale stroške postopka v višini 478,85 EUR plačati na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, št...., sklic na št. ..., v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje,“.

II. Tožena stranka je dolžna v osmih dneh tožniku nastale stroške pritožbenega postopka v višini 315,25 EUR plačati na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, št. ..., sklic na št. ..., v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje.

III. Pritožba se v delu, ki se nanaša na tožbene zahtevke za obračun in plačilo plače v višini 609,72 EUR neto, za povračilo stroškov za prehrano med delom v višini 73,40 EUR in prevoz na delo v višini 26,49 EUR, šteje za predlog za izdajo dopolnilne odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke tožnika: za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1. 7. 2014, ki jo je tožniku podala tožena stranka; za ugotovitev, da tožniku dne 12. 8. 2014 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2013 ter da je dolžna tožena stranka tožniku za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela in po delu, ga od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v zavarovanje in mu izplačati pripadajoče plače, ki bi jih tožnik prejemal, če bi delal, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter od bruto plač plačati prispevke in odvesti ustrezne davke (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenim zahtevkom ugodi, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni odločilo o umiku tožbenih zahtevkov, ki se nanašajo na plačilo plače ter povračilo stroškov za prehrano med delom in prevoz na delo. Sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, saj enkrat navaja, da tožena stranka na poslovne odločitve javnega zavoda Športni objekti A. ne more vplivati, drugič pa tožniku očita, da je imel možnost v predhodnem sporu zahtevati zaposlitev pri navedenem javnem zavodu. Sodišče prve stopnje napačno povzame izpoved tožnika, ki je izpovedal, da mu Dogovor ... na območju C. (B1; v nadaljevanju Dogovor) ni bil poznan, da pa mu je bilo 15. 1. 2013, ko je opravil razgovor, poznano, da so delavci prešli v javni zavod Športni objekti A. in da ga ne bi motilo, če bi tudi on prešel tja, vendar vse do prejema odgovora na tožbo vsebine Dogovora ni poznal. Tožnik v predhodnem postopku ni mogel zahtevati zaposlitve pri javnem zavodu Športni objekti A., saj je bil ob sklenitvi Dogovora v juniju 2012 postopek na prvi stopnji že zaključen. Sodišče prve stopnje je sledilo le navedbam tožene stranke o težkih finančnih pogojih, saj tožena stranka za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazov. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče D.D. in se ni izjasnilo o navedbah tožnika, da Dogovor ne dokazuje obstoja poslovnega razloga, saj je 90 % stroškov s tožnikovim plačilom za delo pokrival javni zavod Športni objekti A.. Tako kot ostalim zaposlenim pri toženi stranki bi tudi tožniku morala biti zagotovljena zaposlitev pri navedenem javnem zavodu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih navaja tožnik v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o umiku tožbe v delu, v katerem tožnik zahteva plačilo plače ter povračilo stroškov za prehrano med delom in prevoz na delo. Tožnik je tožbo v tem delu umaknil na naroku za glavno obravnavo dne 23. 1. 2015, sodišče prve stopnje pa sklepa o ustavitvi postopka (tretji odstavek 188. člena ZPP) ni izdalo ne na tem naroku ne v izpodbijani sodbi. Tožnikova pritožba se tako v tem delu šteje kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe (smiselno prvi odstavek 325. člena ZPP), o katerem bo moralo sodišče prve stopnje odločiti. S tem, ko sodišče prve stopnje ni odločilo o delu tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo plače in povračilo stroškov za prehrano in prevoz, pa ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju v delu, kjer najprej navaja, da tožena stranka na poslovne odločitve javnega zavoda Športni objekti A. ne more vplivati, nato pa tožniku očita, da v predhodnem delovnem sporu ni izkoristil možnosti zahtevati zaposlitve pri navedenem javnem zavodu. Po presoji pritožbenega sodišča smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju, jasen in razumljiv pa je tudi izrek sodbe. Tudi zatrjevano protislovje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni podano, sicer pa navedbe sodišča prve stopnje o tem, kakšne možnosti je imel tožnik v predhodnem delovnem sporu, niti ne predstavljajo relevantnih dejstev v tem sporu. Tožnik v pritožbi isto absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja tudi v delu, kjer navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegove navedbe, da poslovni razlog ni podan, ker iz Dogovora izhaja, da je 90 % sredstev za tožnikovo plačilo za delo zagotavljal javni zavod Športni objekti A. in je zgolj 10 % teh sredstev obremenjevalo toženo stranko. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vsebine Dogovora in do obsega finančnih sredstev, do katerih je bila tožena stranka upravičena (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato očitana kršitev ni podana.

Tožnik sodišču prve stopnje nadalje neutemeljeno očita napačen povzetek izpovedi tožnika in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da povzetek tožnikove izpovedi v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ne nasprotuje vsebini same izpovedi, kot izhaja iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 23. 1. 2015, ki jo tožnik povzema tudi v pritožbi. Očitana kršitev tako ni podana.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem priče D.D., ki po vsebini pomeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Zaslišanje navedene priče je bilo predlagano zato, ker bi po navedbah tožnika lahko potrdila, da so vsi zaposleni delavci pri toženi stranki prešli v delovno razmerje k javnemu zavodu Športni objekti A.. Ker navedeno med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno (list. št. 35), izvedba tega dokaza ni bila potrebna (prvi odstavek 214. člena ZPP), zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

7. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku iz poslovnega razloga. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vzdrževalec .... Ker je na podlagi Dogovora tožena stranka v letu 2012 izgubila upravljanje športnih objektov v C. v celoti in jih sedaj soupravlja skupaj z javnim zavodom Športni objekti A., je upravičena do javnih sredstev le še v višini 1/10, v letu 2014 pa se je financiranje še zaostrilo, kar je rezultiralo tudi v blokadi transakcijskega računa tožene stranke. Ker tožena stranka ni mogla izpolnjevati obveznosti niti do tožnika kot edinega zaposlenega (pri ostalih zaposlenih delavcih je dne 1. 7. 2012 prišlo do spremembe delodajalca), je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj utemeljenega poslovnega razloga in s tem zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno uporabilo materialno pravo. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je zaradi spremembe v upravljanju športnih objektov C. v letu 2012 prišlo do spremembe v financiranju tožene stranke, da se je financiranje tožene stranke kasneje še zaostrilo in da je to rezultiralo v blokadi njenega transakcijskega računa. Vendar pa je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno navedla, da je njen zakoniti zastopnik zaradi daljše blokade transakcijskega računa (tudi zaradi tožnikove izvršbe) sprejel odločitev, da s 1. 7. 2014 tožniku odpove pogodbo o delovnem razmerju (pravilno pogodbo o zaposlitvi) za nedoločen čas iz poslovnih razlogov. Iz te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ne izhaja, da bi prenehala potreba po opravljanju določenega dela tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani tožene stranke. Blokada transakcijskih računov tožene stranke, čeprav gre za nesporno dejstvo med strankama, sama po sebi namreč še ne izkazuje poslovnega razloga(1). Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da blokada transakcijskega računa tožene stranke predstavlja utemeljen poslovni razlog, je zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj navedeno pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenim zahtevkom v celoti ugodilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Ugotovilo je, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (tretji odstavek 200. člena ZDR-1), posledično pa je ugodilo tudi postavljenemu reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku. Ker obseg in višina pravic, ki tožniku pripadajo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, nista bila sporna, za potrebe morebitnega izvršilnega postopka zadostuje opisno postavljen reparacijski tožbeni zahtevek(2) .

10. Zaradi pravilnega razumevanja odločitve pritožbenega sodišča v tej zadevi, je potrebno odgovoriti še na pritožbene navedbe v zvezi z zavzemanjem tožnika, da delovno razmerje nadaljuje pri javnem zavodu Športni objekti A..

11. Tožnik namreč tudi še v pritožbi vztraja na stališču, da bi morala tožena stranka zagotoviti zaposlitev tožnika pri javnem zavodu Športni objekti A., kamor so bili dne 1. 7. 2012 preneseni vsi ostali zaposleni delavci pri toženi stranki. Tožnik v času izvedbe spremembe delodajalca pri toženi stranki ni bil zaposlen. Delovno razmerje mu je s potekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas prenehalo dne 1. 1. 2009 in je bilo naknadno za nazaj vzpostavljeno na podlagi sodbe, opr. št. Pd 427/2011 z dne 10. 2. 2012 (potrjene s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 534/2012 z dne 29. 8. 2012), izdane v individualnem delovnem sporu o transformaciji delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v sedaj obravnavani zadevi izhaja, da se je tožnik po pravnomočnosti prej navedene sodbe s toženo stranko pogovarjal o možnosti sklenitve delovnega razmerja z javnim zavodom Športni objekti A.. Ker pa se je izkazalo, da te možnosti ni, je tožnik dne 15. 1. 2013 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s toženo stranko. S sklenitvijo te pogodbe je tožnik opravil svojo izbiro o tem, kje želi nadaljevati svoje delovno razmerje. Ker se je odločil za delovno razmerje pri toženi stranki in je na svojo izbiro vezan, je izgubil pravico do zaposlitve pri javnem zavodu Športni objekti A.. Tožnik pa še celo v tem sporu uveljavlja tožbeni zahtevek za vrnitev nazaj na delo k toženi stranki. Glede na navedeno tožnik ne more več uspešno uveljavljati ugovora, da bi mu morala biti zagotovljena zaposlitev pri javnem zavodu Športni objekti A(3). Takšno zaposlitev je imel tožnik možnost uveljavljati, dokler se ni s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi dne 15. 1. 2013 odločil nadaljevati delovno razmerje pri toženi stranki.

12. Pritožbeno sodišče je zaradi spremembe izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Upoštevaje 36. člen Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in vrednost spornega predmeta (5.186,88 EUR) je pritožbeno sodišče tožniku priznalo celotne priglašene stroške (list. št. 47): nagrada za postopek (tar. št. 3100) v višini 193,70 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) v višini 178,80 EUR ter pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, kar skupaj z DDV (22 %) znese 478,85 EUR. Ker tožena stranka v pravdi ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), je v celoti dolžna plačati navedene stroške postopka za tožnika, in sicer na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru glede na odločbo, opr. št. Bpp 223/2014 z dne 15. 7. 2014 (list. št. 7 - 10), kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa. O stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, saj jih ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je glede na določbo drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Upoštevaje 36. člen ZOdvT in vrednost spornega predmeta izpodbijane sodbe (5.186,88 EUR) je pritožbeno sodišče tožniku priznalo celotne priglašene stroške pritožbenega postopka: nagrada za postopek (tar. št. 3210) v višini 238,40 EUR in pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, kar skupaj z DDV (22 %) znese 315,25 EUR. Ker je tožnik s pritožbo v celoti uspel, je tožena stranka dolžna zanj plačati nastale mu stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), in sicer na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru glede na odločbo, opr. št. Bpp 64/2015 z dne 27. 2. 2015 (list. št. 56, 57), kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa.

(1) Tako tudi sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1076/2008 z dne 8. 1. 2009. (2) Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 280/2010 z dne 20. 3. 2012. (3) Tako tudi sodna praksa, glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 2019/2011 z dne 5. 12. 2011, VIII Ips 308/2010 z dne 21. 2. 2012 in VIII Ips 277/2011 z dne 17. 9. 2012.