Jedro

Po določilu I. odstavka 424. člena ZKP se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi. Zagovornik v zahtevi sicer uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar pa ne pove, katera kršitev kazenskega zakona, določena v 365. členu ZKP/1976, naj bi bila v obravnavanem primeru podana. Tudi iz vsebine (obrazložitve) zahteve ne izhaja, da bi zagovornica uveljavljala katero izmed kršitev kazenskega zakona, določeno v 365. členu ZKP/1976. V uvodu zahteve je sicer navedla, da gre za kršitev 2. točke 365. člena ZKP/1976, vendar pa v razlogih zahteve ni obrazložila, katere naj bi bile tiste okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenca.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo TS v L., enote v L., z dne 25.5.1994, je bil obs. M.J. spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po IV.odstavku 255.člena v zvezi s III. in I.odstavkom 251.člena KZ RS/1977. Po čl.52 Kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ/1976) mu je bila izrečena pogojna obsodba, v le-tej pa po IV.odstavku 255.člena KZ RS/1977 določena kazen 1 leta in 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let. Po čl.68 KZ SFRJ/1976 je bil obsojencu izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 4 let in 6 mesecev. Višje sodišče v L. je, s sodbo z dne 20.10.1994, deloma ugodilo pritožbi javnega tožilca in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu po IV.odstavku 255.člena KZ RS/1977 izreklo kazen 1 leta zapora. Odločilo je tudi, da se v izrečeni varnostni ukrep všteje čas odvzema vozniškega dovoljenja od 17.4.1990 od 14.ure dalje. Sicer pa je v ostalem delu pritožbo javnega tožilca, v celoti pa pritožbo zagovornice, zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica, odvetnica T.A.P. iz L., na podlagi tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku (ZK)/1976) dne 3.12.1994 vložila zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi ter zaradi kršitve določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku. Predlagala je, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zahtevi navaja, da so navedbe izvedenca prometne stroke v nasprotju z dokazi v spisu in v nasprotju s pravili stroke. Izvedenec je skico ocenjeval na dva načina, in sicer za potrebe mnenja kot pravilno, glede na pripombe obrambe pa kot površno. Skico, ki prikazuje "drsenje avtomobila", je čital kot sled zaviranja, kar pomeni, da gre za napačno strokovno oceno dokaza. Zato rezultati njegovega mnenja temeljijo na dokazu, ki ga ni v spisu. Zato je obramba zahtevala, da sodišče opravi rekonstrukcijo dogodka ter da nalogo izvedenstva naloži drugemu izvedencu, vendar sodišče temu predlogu ni ugodilo. Tako izvedenec kot tudi sodišče pa sta se oprla na izpovedbe prič, ki niso bile zaslišane na glavni obravnavi in katerih zapisniki o zaslišanju niso bili prebrani, ker se obramba s tem ni strinjala. Pritožbeno sodišče pa je pri odločitvi o spremembi kazni upoštevalo dve okoliščini, ki pa iz zbranega dokaznega gradiva nista razvidni, in sicer, da je obsojenec po prometni nezgodi pobegnil ter da njegovo življenje kot voznika motornih vozil ni bilo neoporečno. S tem pa je kršilo določbe kazenskega postopka.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije je v svojem odgovoru predlagal, naj VS RS zahtevo obsojenčeve zagovornice zavrne kot neutemeljeno, ker kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja zagovornica, niso podane.

Zagovornica kot kršitev kazenskega zakona uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa po določilu II.odstavka 420.člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

VS RS je zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe na podlagi določila 561.člena ZKP obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu I.odstavka 424.člena ZKP se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi.

VS RS je ugotovilo, da zagovornik v zahtevi sicer uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar pa ne pove, katera kršitev kazenskega zakona, določena v 365.členu ZKP/1976, naj bi bila v obravnavanem primeru podana. Tudi iz vsebine (obrazložitve) zahteve ne izhaja, da bi zagovornica uveljavljala katero izmed kršitev kazenskega zakona, določeno v 365.členu ZKP/1976. V uvodu zahteve je sicer navedla, da gre za kršitev 2.točke 365.člena ZKP/1976, vendar pa v razlogih zahteve ni obrazložila, katere naj bi bile tiste okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenca.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8.točke 364.člena ZKP/1976, ki jo uveljavlja zagovornica, ni podana. Ni točno, da se je sodni izvedenec prometne stroke dipl.ing. J.S. pri podaji izvedenskega mnenja opiral na izpovedbe prič, ki v kazenskem postopku niso bile zaslišane. Sodni izvedenec prometne stroke je namreč podal svoje mnenje o hitrosti obsojenčeve vožnje, o mestu trčenja obsojenčevega vozila v pešakinji in o odboju pešakinj po trčenju na podlagi podatkov zapisnika o ogledu kraja prometne nezgode ter skice, v kateri so vrisani sledovi zaviranja obsojenčevega vozila, ne pa sledovi zaviranja. Zagovornica tako kot doslej, tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je šlo za sledove zanašanja, s čemer smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vendar pa take trditve nimajo prav nobene podlage v zbranem dokaznem gradivu, saj niso le v zapisniku o ogledu kraja prometne nezgode in v skici, ki so ju izdelali policisti, prikazani sledovi zaviranja, pač pa je tudi iz zapisnika preiskovalnega sodnika z dne 16.4.1990, ki si je ogledal kraj prometne nezgode, razvidno, da so bili na kraju prometne nezgode sledovi zaviranja obsojenčevega avtomobila. Tudi ni utemeljena trditev, da se je sodišče prve stopnje pri izreku sodbe oprlo na izpovedbe prič N.L., M.Š. in B.Z., ki so bili v preiskavi zaslišani, zapisniki o njihovem zaslišanju pa na glavni obravnavi niso bili prebrani, ker se zagovornica s tem ni strinjala. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni le pojasnjeno, da se sodišče na izpovedbe teh prič ni oprlo, pač pa tudi iz razlogov sodbe izhaja, da ugotovitve sodišča o dejanskem stanju ne temeljijo na izpovedbah teh prič. Dokazni predlog zagovornice, da se opravi rekonstrukcija prometne nezgode ter da se za podajo izvedenskega mnenja določi drug izvedenec prometne stroke, je bil sicer zavrnjen, vendar pa je sodišče v razlogih sodbe obrazložilo, zakaj ni ugodilo temu dokaznemu predlogu (VII.odstavek 364.člena ZKP). Tudi v pritožbenem postopku niso bile kršene določbe kazenskega postopka, ki bi vplivale na zakonitost sodne odločbe. Pri spremembi kazenske sankcije je pritožbeno sodišče upoštevalo okoliščine, ki jih je javni tožilec uveljavljal v pritožbi, in sicer, da je bil obsojenec že kaznovan zaradi prometnih prekrškov ter da je s kraja prometne nezgode pobegnil. Zagovornica namreč v zvezi s tem v nasprotju z zbranim dokaznim gradivom v spisu zatrjuje, da ti dve okoliščini iz podatkov kazenskega spisa nista razvidni, saj bi sicer bil zoper obsojenca sprožen kazenski postopek tudi zaradi pobega. Iz sporočila sodnika za prekrške v Ljubljani z dne 9.7.1990 namreč izhaja, da je bil obsojenec zaradi prometnih prekrškov v letih 1988 in 1989 trikrat kaznovan, enkrat celo zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Obsojenec pa je tudi pobegnil s kraja prometne nezgode, kar je tudi sam priznal v svojem zagovoru. Kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nezgodi brez pomoči po 254.členu KZ RS/1977 pa ni mogel biti sprožen, saj sta oškodovanki zaradi poškodb umrli na kraju samem neposredno po prometni nezgodi in teh posledic ne bi mogla preprečiti niti takojšnja zdravniška pomoč.

Niso torej podane uveljavljane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Zato je VS RS zahtevo zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425.člen ZKP).