Jedro

Iz tožbenih navedb ni mogoče ugotoviti, kakšna je višina tožnikove terjatve, ki jo iztožuje. Razvidno je le, da iztožuje neplačane najemnine in stroške elektrike, ogrevanja, komunale, čiščenja. Pri tem pa ni jasno, za kolikšno obdobje toženka dolguje neplačano najemnino, in ni jasno, za kakšno obdobje dolguje stroške.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

2. Pritožbi se ugodi in se v celoti razveljavi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. P 839/2002 z dne 27.05.2003 odločilo, da se toženkina pritožba šteje za umaknjeno. Z izpodbijano sodbo opr. št. P 839/2002 z dne 07.02.2003 pa je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1,338.581,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.05.2002 do plačila in povrniti stroške pravdnega in predpravdnega postopka tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila. Sodišče prve stopnje pri tem ni navedlo zneska stroškov postopka.

Toženka je s pravočasno pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to štelo, da je toženkina pritožba zoper zamudno sodbo umaknjena. Navajala je, da ni plačala sodne takse za pritožbo, ker nima denarja, da bi plačala tolikšen znesek sodne takse. Je v hudih finančnih težavah, brez zaposlitve in mati samohranilka dveh otrok v starosti 2 in 3 leta.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je izpodbijano odločitev oprlo na določbo čl. 8/I Zakona o sodnih taksah (ZST). Citirana zakonska določba določa, da se šteje pravno sredstvo za umaknjeno, če niti po opominu ni plačana predpisana sodna taksa. Opustitev plačila dolžne sodne takse pa ima za posledico domnevo umika le, če "zakon ne določa drugače". ZST napotuje s tem glede posledice neplačane takse na Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki kot matičen zakon ureja postopek v zvezi s konkretnim pravnim sredstvom. Po določbah ZPP, veljavnih v času odločanja pred sodiščem prve stopnje, je plačilo sodne takse vplivalo na možnost uveljavitve pravice do pritožbe le v gospodarskih postopkih majhne vrednosti in v postopku izdaje plačilnega naloga, ki se po ugovoru nadaljuje kot gospodarski spor (čl. 497/III ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in Ur. l. RS, št. 96/2002). Torej v drugih vrstah sporov po določbah ZPP plačilo sodne takse za pritožbo ni predpostavka za pravico do pritožbe in torej tudi ne v obravnavanem sporu.

Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP.

Toženka je s pravočasno pritožbo izpodbijala tudi zamudno sodbo sodišča prve stopnje. Navajala je, da ni nikoli prejela tožbe, sploh pa ne pozna nobenih terjatev in ne ve, zakaj jo tožnik toži. Zahtevala je predložitev dokazov, na podlagi katerih jo tožnik toži. Odgovora na tožbo res ni vložila, to pa zato, ker tožbe sploh ni prejela. Poleg vsega pa tožniku ne dolguje ničesar.

Pritožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki so navedeni v pritožbi.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano zamudno sodbo v nasprotju z določbo I. odst. 318. čl. ZPP in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. To pa je kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Določba I. odst. 318. čl. ZPP določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku 30 dni od dneva vročene tožbe (čl. 277 ZPP) ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni določeni pogoji v tč. 1 do 4 citiranega zakonskega določila. Pri tem je v 3. tč. citiranega zakonskega določila določeno, da mora izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

Po presoji pritožbenega sodišča pa iz tožbenih navedb pod I in II tožbe ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožba se v navedbah ne more sklicevati na priložene listinske dokaze kot sestavni del tožbe. Iz tožbenih navedb pa ni mogoče zaključiti, kakšna je višina tožnikove terjatve, ki jo iztožuje. Razvidno je le, da iztožuje neplačane najemnine in stroške elektrike, ogrevanja, komunale, čiščenja. Pri tem pa ni jasno, za kolikšno obdobje toženka dolguje neplačano najemnino, za katero iz tožbenih navedb izhaja, da je bila dogovorjena v mesečnem znesku 1.050,00 DEM. Iz tožbenih navedb ne izhaja, za kakšno obdobje toženka dolguje stroške. Glede na navedbo, da je najemnina dogovorjena v mesečni višini 1.050,00 DEM, pa ni mogoče preveriti utemeljenosti zahtevanega zneska 1,338.581,00 SIT, saj tožnik ni pojasnil, po katerem menjalniškem tečaju in na kateri dan je opravil izračun najemnine v tolarski protivrednosti. K tožbi pa kot dokaz ni predložena nikakršna specifikacija tožnikovega tožbenega zahtevka, na podlagi katere bi bilo mogoče preveriti utemeljenost tožnikovega zahtevka in na podlagi katere bi bilo mogoče šteti, da je sestavni del tožbenih navedb.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo na podlagi določbe čl. 354/I ZPP razveljavilo izpodbijano zamudno sodbo po uradni dolžnosti in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku o utemeljenosti tožbenega zahtevka odloči v skladu z določbo čl. 318. ZPP.

Pritožbene trditve toženke pa so neutemeljene. Iz povratnice pripete k listni št. 3 spisa je razvidno, da je bila toženki vročena tožba s pozivom na odgovor in s pravnim poukom v skladu s čl. 277 ZPP dne 13.11.2002. Vročitev je bila opravljena potem, ko je vročevalec prejšnji dan pustil obvestilo, 13.11.2002 pa je pisanje sprejela oseba s priimkom L., ob vročitvi pa ni zabeležena pripomba, da je šlo morebiti za nadomestno vročitev. S tem je bila vročitev tožbe toženki opravljena v skladu s čl. 142 ZPP.

O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločilo, ker jih toženka ni priglasila.