Jedro

Bistven razlog za priznanje zahtevane odpravnine je v tožnikovi upokojitvi, ne pa v načinu prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v znesku 8.367,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni, kar tožeča stranka zahteva več (plačilo zakonskih zamudnih obresti od 16. 10. 2006 do 17. 2. 2008), se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 896,68 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede odločitve o zavrnitvi obrestnega zahtevka od 16. 10. 2006 do 17. 2. 2008) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 582,72 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino ob upokojitvi v znesku 8.367,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2006 dalje do plačila. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 918,88 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje, pod izvršbo, medtem ko tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da ga je odločitev sodišča presenetila. Sodišče je s sprejeto odločitvijo kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic po določbi 22. člena Ustave RS. Sodišče ni upoštevalo dopisa tožene stranke z dne 10. 4. 2007, s katerim mu je izrecno priznala odpravnino, pri čemer je davke in prispevke od odpravnine že poravnala. V tej zvezi ni pomembno, da je izplačilo odpravnine pred sporom pogojevala s pobotom druge terjatve. Smisel določbe prvega odstavka 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je v tem, da pripada delavcu odpravnina, ko se upokoji. Res navedena določba formalno opredeljuje takšno pravico ob odpovedi pogodbe, ki predstavlja običajen način prenehanja delovnega razmerja, vendar je potrebno to uporabiti tudi v njegovem primeru. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri sprejeti odločitvi o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo odpravnine zmotno materialnopravno razsodilo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je pri izpodbijani odločitvi izhajalo iz takrat veljavne določbe prvega odstavka 132. člena ZDR, da tožnik ni upravičen do odpravnine ob upokojitvi, ker mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe, tako da mu preneha z dnem 1. 10. 2006 zaradi izpolnitve pogoja za upokojitev. V tej zvezi je izhajalo tudi iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 814/2011, ko je bilo odločeno v podobnem primeru. Ugotovilo je, da je delavec šele od uveljavitve novele ZDR-1 (od 28. 11. 2007 dalje) upravičen do odpravnine ob upokojitvi ne glede na to, na kateri podlagi je prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem v izpodbijani sodbi ne strinja. Res je v sodbi opr. št. Pdp 814/2011 obrazložilo odločitev, da je bil delavec pred novelo ZDR-a upravičen do odpravnine ob upokojitvi v situaciji odpovedi pogodbe, bodisi s strani delavca ali delodajalca. Vendar je šlo v tej zadevi za ugotovitev dejanskega stanja, ko se je delavcu izteklo delovno razmerje za določen čas, v nadaljevanju pa se je upokojil. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je v tem sporu situacija drugačna, saj je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas. Tožnik se je odločil, da se bo z dnem 1. 10. 2006 upokojil. Iz pisnega sporazuma z dne 23. 8. 2006 izhaja, da tožniku preneha veljati pogodba o zaposlitvi z dnem 1. 10. 2006 zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru bistven razlog za priznanje zahtevane odpravnine v tožnikovi upokojitvi, ne pa v načinu prenehanja delovnega razmerja. Tudi sicer je iz izvedenih dokazov razvidno, da je tožena stranka v letu 2007 priznala tožniku odpravnino ob upokojitvi v znesku 8.367,82 EUR (ki ustreza višini njegovih dveh povprečnih mesečnih plač), vendar je takšno plačilo pogojevala s poravnavo dolgovane kupnine, kar pa za tožnika ni bilo sprejemljivo, pri čemer v nadaljevanju spora tega ni uveljavljala v pobot. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in spremenilo odločitev v izpodbijani sodbi tako, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odpravnino ob upokojitvi v znesku 8.367,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2008 dalje, kar je tožnik glede zamudnih obresti zahteval več, pa je zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo uveljavljala zastaranje zahtevka iz naslova zamudnih obresti po preteku 3 let, saj je tožnik vložil tožbo za plačilo odpravnine šele dne 18. 2. 2011, kar pomeni, da ne more biti upravičen do plačila obresti (ki imajo naravo stranske terjatve), že od 16. 10. 2006 dalje.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev v izpodbijani sodbi, je moralo skladno z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločiti o stroških postopka. Tožnik je v sporu z zahtevkom za plačilo odpravnine v celoti uspel, razen delno glede zahtevanih zamudnih obresti, kar pa je zanemarljivo. Zato je upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je imel z zastopanjem po pooblaščencu. Pritožbeno sodišče mu je skladno z vrednostjo spora, dejansko potrebnimi opravili zastopanja in Zakonom o odvetniški tarifi priznalo stroške na prvi stopnji v višini 896,68 EUR ter jih naložilo v plačilo toženi stranki, medtem ko je za to stranko skladno z neuspehom v sporu odločilo, da krije sama svoje stroške postopka.

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče mu je priznalo skladno s pritožbenim uspehom stroške v znesku 582,72 EUR ter jih naložilo v plačilo toženi stranki, kot je vse to razvidno iz izreka te sodbe.