Jedro

Upravljalec ceste je z opustitvijo pravočasnega pluženja oziroma z opustitvijo zaprtja ceste, če pluženja ni mogel opraviti, kršil določbe 45. in 46. člena pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ur. list SRS, št. 11/88), zato krivdo odgovarja tožniku za nastalo materialno škodo na podlagi določila prvega odstavka 154. člena in 158. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtevku in naložilo toženki, da plača tožniku še preostalo škodo na tovornjaku, ki mu je nastala v posledici prevrnitve 14.2.1994 to je 1,422.824,00 SIT ter izgubo na dohodku 298.667,50 SIT, skupaj torej 1,721.421,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je prisodilo tudi stroške postopka prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in razveljavilo odločitev o tem, da mora plačati tožniku izgubo dohodka 298.667,50 SIT s pripadki, in stroškovno odločitev, medtem ko je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita ali razveljavita. V reviziji navaja, da sta sodišči nižjih stopenj vsako po svoje utemeljili toženkino odgovornost za sporno škodo, pri tem pa nista obrazložili vzročne zveze med očitano kršitvijo in škodnim dogodkom. Sodb zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo vse toženkine dokazne predloge, kar predstavlja prav tako bistveno kršitev postopka. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo. Cesta je bila opremljena s potrebnimi prometnimi znaki in cestno podjetje ni moglo očistiti cesto tretjega prioritetnega razreda v vseh trenutkih. Če je res tako snežilo kot trdi tožnik, gre za višjo silo, kar pa zavarovanje odgovornosti ne krije. Za nezgodo je nasprotno odgovoren tožnik sam, ki na vozilu ni imel nameščenih verig, na sprednjem vetrobranskem steklu je deloval le en brisalec in če na cesti ni bilo orientacije, bi moral tožnik prekiniti z vožnjo. Končno pa tudi višina prisojene odškodnine ni pravilno ugotovljena ter je zmoten zaključek sodišč, da sta stranki določili višino škode sporazumno.

V odgovoru na revizijo je tožnik predlagal, da naj se revizija zavrne.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka toženka formalno ni opredelila. Vsebinsko obravnavanje njenih revizijskih izvajanj pa kaže, da očita sodiščema druge in prve stopnje kršitev določb 7. in 8. člena ZPP ter 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. S prvim očitkom uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ki pa je pravno upoštevna le, če je podana kavzalnost med sodbo in zatrjevanimi kršitvami procesnih določb. Revizijsko sodišče take vzročnosti ni ugotovilo. Zadevna procesna izvajanja kažejo, da toženka ni zadovoljna z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje ter z izbiro in določanjem dokazne vrednosti posameznih dokazil. Toda pri tem je pomembno le, da so bila ugotovljena vsa odločilna dejstva na podlagi izvedenih dokazov ter v skladu s pravili postopka.

Nestrinjanje s tako ugotovljenim dejanskim stanjem pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP. Prav tako pa po presoji revizijskega sodišča ni podana druga v reviziji zatrjevana kršitev postopka, ker vsebujeta obe sodbi nižjih sodišč dovolj jasne in izčrpne razloge tako o dejanski podlagi spora kot pravni presoji, tako da sta sodbi razumljivi in sposobni preizkusa. Odločilne ugotovitve sodišč nižjih stopenj so skladne, kar izhaja iz razlogov predzadnjega odstavka na 4. strani sodbe sodišča druge stopnje, ki je zaradi pritožbenih izvajanj določene ugotovitve še poudarilo. Vzročno zvezo med opustitvami toženkinega zavarovanca in tožnikovo nezgodo sta sodišči nižjih stopenj ugotovili ter svojo odločitev oprli na krivdno odgovornost toženkinega zavarovanca. Zato sodbi nižjih sodišč nimata pomanjkljivosti v smislu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, medtem ko revizijsko sodišče ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato revizija v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena.

Vrsta revizijskih izvajanj, ki se nanašajo na trditve o opremljenosti ceste s prometnimi znaki, na vremenske razmere v času tožnikove nezgode, na opremljenost in stanje njegovega vozila in podobno, kaže na toženkino nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki pa ga v revizijskem postopku ni dopustno pobijati.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je do prevrnitve tožnikovega tovornjaka prišlo okoli 5. ure zjutraj 14.2.1994 med vožnjo po zasneženi cesti III. kategorije v kraju L.. Novo zapadlega snega je bilo cca 30 cm, vozišče je bilo široko cca 3 metre in pol in ni bilo dobro vidno, ker ni bilo označeno in ko je tožnik po takem vozišču zapeljal ob nevidnem cestnem propustu na nižji del zasneženega vozišča, se je tovornjak prevrnil na desni bok ter je prišlo do poškodbe vozila in tovora. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj tožnik kot voznik tovornega vozila k prevrnitvi le-tega ni soprispeval. Ker je toženkin zavarovanec z opustitvijo pravočasnega pluženja oziroma z opustitvijo zaprtja ceste, če pluženja ni mogel opraviti, kršil določbe 45. in 46. člena pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ur. list SRS, št. 11/88), toženka pa ni dokazala, da je k nezgodi soprispeval tožnik, sta sodišči prve in druge stopnje odločili, da mora toženka povrniti tožniku nastalo materialno škodo na podlagi določila prvega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno odločili o sporu in zato po njegovi presoji ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker so bile ugotovljene na strani toženkinega zavarovanca opustitve, zaradi katerih je prišlo do tožnikove prometne nezgode in nastale škode, je toženka kot zavarovalnica, pri kateri je imel upravljalec sporne ceste - Podjetje za vzdrževanje in varstvo cest x. - zavarovano civilno odgovornost, dolžna povrniti tožniku še preostalo materialno škodo na tovornjaku. Odgovornost upravljalca ceste je krivdna, temelječa torej na določbah prvega odstavka 154. in 158. člena ZOR. Na to pravno podlago sta sodišči prve in druge stopnje tudi oprli svojo odločitev ter so drugačna revizijska izvajanja v nasprotju z dejstvi. Po tem določilu pa je škodo dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil drugemu, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Revizija ni utemeljena niti v delu, s katerim pobija višino dosojene odškodnine. Na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da sta se pravdni stranki o višini škode na tovornjaku sporazumeli s poravnavo in da je toženka polovico te škode v višini 1,422.824,00 SIT tudi že plačala. Take ugotovitve, ki predstavljajo dejanske ugotovitve, pa so utemeljevale odločitev, da mora toženka plačati tožniku še preostalo polovico škode na tovornjaku to je 1,422.824,00 SIT. To pa pomeni, da sta sodišči nižjih stopenj materialno pravo pravilno uporabili tudi v odločbi o višini toženkine odškodninske obveznosti.

Ker glede na spredaj navedeno obrazložitev niso bile zagrešene v reviziji uveljavljane kršitve, niti ne uradoma upoštevne, je moralo revizijsko sodišče toženkino revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).