Jedro

Odločitev o tem, ali sta B.B. in C.C. upravičenca do denacionalizacije je odvisna od tega, ali sta bila imenovana, tako v času podržavljenja premoženja, kot tudi na dan podpisa navedenega mednarodnega sporazuma 5. 11. 1964, državljana ZDA. Kdaj sta imenovana pridobila državljanstvo ZDA, pa iz upravnih spisov ni razvidno. Pri izpodbijanem sklepu ne gre za popravo pomote, ampak gre dejansko za spremembo odločbe z dne 23. 10. 2001, saj tožena stranka z izpodbijanim sklepom vsebinsko spreminja svojo odločitev iz 1. in 2. točke izreka navedene odločbe.

Izrek

1. Postopka v zadevah, opr. št. U 1981/2001 in U 136/2003 se združita v skupno obravnavanje in odločanje, in se zadeva vodi pod opr. št. U 1981/2001. 2. Tožbi z dne 7. 12. 2001 se ugodi, 2. točka izreka odločbe Ministrstva za kulturo RS z dne 23. 10. 2001 se odpravi, in zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3. Tožbi z dne 21. 2. 2002 se ugodi in se sklep Ministrstva za kulturo RS z dne 30. 1. 2002 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se pri nepremičnini, ki je pri vl. št. 2651 k.o. ... vknjižena kot družbena lastnina Občine A., upravičenki A.A. vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice podržavljeni del nepremičnine, ki v naravi predstavlja 1/4 B. vile v A., S. 1, vrnjeni nepremični pripadajoči delež na skupnih prostorih, delih in napravah v navedeni hiši ter ustrezni delež na zemljišču parc. št. 1053, vl. št. 2651 k.o ... (1. točka izreka), zahtevo za vrnitev 2/4 navedene nepremičnine, ki sta bili podržavljeni dr. B.B. in C.C., vsakemu do 1/4, pa je zavrnila (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je v zadevi že enkrat odločila, vendar je bila njena delna odločba in sklep z dne 15. 1. 1996 s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 273/96-4 in št. U 259/96-8 z dne 10. 9. 1998, odpravljena. Tožena stranka v ponovnem postopku ugotavlja, da je zahteva za denacionalizacijo 1/4 navedene nepremičnine, ki je bila podržavljena A.A., po zakonu utemeljena, zato je na nepremičnini vzpostavila lastninsko pravico v korist navedene upravičenke do idealnega deleža 1/4. Zahtevo za denacionalizacijo 2/4 navedene nepremičnine, ki sta bili podržavljeni B.B. in C.C., vsakemu do 1/4, pa je zavrnila, ker gre pri zgoraj imenovanih za situacijo iz 2. odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Tožena stranka namreč kot nesporno ugotavlja, da je B.B. postal državljan Združenih držav Amerike 8. 8. 1946, C.C. pa 12. 7. 1949, zato v smislu 2. odstavka 10. člena ZDen nista upravičenca do denacionalizacije. Navedena prejšnja solastnika sta kot državljana ZDA, v skladu s Sporazumom med Vlado Socialistične Federativne Republike Jugoslavije - SFRJ in Vlado ZDA o terjatvah državljanov ZDA, podpisanega dne 5. 11. 1964 (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe in drugi sporazumi, št. 9/65), po katerem so državljani ZDA, ki jim je bilo premoženje v Jugoslaviji nacionalizirano ali kako drugače odvzeto v času med 19. 7. 1948 in datumom tega sporazuma (5. 11. 1964), imela pravico dobiti odškodnino od ZDA. Gre namreč za terjatve državljanov ZDA na dan podržavljenja, v obravnavanem primeru je to na dan izdaje odločbe Komisije za nacionalizacijo ObLo A. z dne 1. 4. 1960, ko je bila navedena nepremičnina imenovanima podržavljena, vsakemu do 1/4, odločba pa je bila pravnomočna 13. 7. 1961, kot tudi na dan podpisa tega sporazuma 5. 11. 1964. V postopku pa je bilo nesporno ugotovljeno, da sta imenovana postala državljana ZDA in sicer: B.B. dne 8. 8. 1946 in C.C. dne 12. 7. 1949 in bi tako lahko zahtevala odškodnino od ZDA do 5. 11. 1964 (člena I. in II. navedenega sporazuma) v zvezi z nacionalizacijo navedenega objekta. To pa je prav situacija, ki jo predvideva 2. odstavek 10. člena ZDen, zato je tožena stranka odločila tako, kot je navedeno v 2. točki izreka izpodbijane odločbe.

Z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), pa je tožena stranka izpodbijano odločbo v 1. in 2. točki izreka popravila tako, da se navedeni točki pravilno glasita: "1. pri nepremičnini, ki je vknjižena kot družbena lastnina Občine A., pri vl. št. 2651 k.o. ..., se upravičenki pok. A.A. vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice podržavljeni del nepremičnine, ki v naravi predstavlja 1/4 idealnega deleža B vile v A., brez 1/4 stanovanja z dvema sobama na desni strani 1. nadstropja, ki je bila izločena iz nacionalizacije v njeno korist, vrnjeni 1/4 idealnega deleža navedene nepremičnine, brez 1/4 stanovanja z dvema sobama na desni strani 1. nadstropja, pripadajoči delež na skupnih prostorih, delih in napravah v navedeni nepremičnini in ustrezni delež na zemljišču parc. št. 1053 vl. št. 2651 k.o. ... (1. točka izreka), zahteva pok. B.B. za vrnitev 1/4 idealnega deleža na navedenem objektu brez 1/4 stanovanja z dvema sobama na desni strani 1. nadstropja, ki je bila izločena iz nacionalizacije, in zahteva C.C., za vrnitev 1/4 idealnega deleža na navedenem objektu, brez 1/4 stanovanja z dvema sobama na desni strani 1. nadstropja, ki je bila izločena iz nacionalizacije, se zavrne (2. točka izreka)".

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka ugotavlja, da je na podlagi dokumentacije v denacionalizacijskem spisu ugotovila, da je nastala v 1. in 2. točki izreka izpodbijane odločbe pisna pomota, ker niso bile izločene 3/4 stanovanja z dvema sobama na desni strani 1. nadstropja, ki so bile prejšnjim lastnikom izločene iz nacionalizacije. Zato je s popravnim sklepom popravila pomoto v 1. in 2. točki izreka odločbe z dne 23. 10. 2001 in navedla njuno pravilno besedilo.

Tožeči stranki v tožbi z dne 7. 12. 2001, s katero izpodbijata 2. točko izreka odločbe z dne 23. 10. 2001, navajata, da je odločitev tožene stranke o zavrnitvi 2/4 predmetne nepremičnine napačna. Tožena stranka v odločbi navedeni sporazum med vladama ZDA in FLRJ očitno ni vpogledala, če ga sploh ima, saj je vse podatke o njem in njegovo vsebino navedla napačno, v posledici tega pa neutemeljeno delno zavrnila denacionalizacijski zahtevek. Meni, da primere v zvezi z 2. odstavkom 10. člena ZDen urejata sporazum z dne 19. 7. 1948 med vladama ZDA in FLRJ o denarnih terjatvah ZDA in njenih državljanov (Uradni vestnik Prezidija ljudske skupščine FLRJ, št. 25 z dne 15. 12. 1951) in odlok o izvršitvi 3. člena sporazuma z dne 19. 7. 1948 med vladama ZDA in FLRJ o denarnih terjatvah ZDA in njenih državljanov (Uradni list FLRJ, št. 14 z dne 6. 4. 1960). Po teh dveh predpisih se je lahko priznala odškodnina za premoženje, ki so ga "prevzeli jugoslovanski organi od 1. 9. 1948 do 19. 7. 1948". Navedena predpisa pa ne zajemata pozneje prevzetega premoženja. O nacionalizaciji B. vile je bila izdana zadnja odloča Komisije za nacionalizacijo pri Ljudskem odboru A. z dne 27. 6. 1961, ki je postala pravnomočna 13. 7. 1961. Tožeči stranki zato menita, da denacionalizacijski upravičenci niso imeli pravico dobiti odškodnine za odvzeto premoženje, in je zato tožena stranka neutemeljeno zavrnila denacionalizacijski zahtevek glede 2/4 navedene nepremičnine. In nacionalizacije je bilo v korist denacionalizacijskih upravičencev samo formalno izvzeto do 3/4 eno stanovanje. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da gre v bistvu za odločbo o delni nacionalizaciji, ne pa o denacionalizaciji, saj se šele sedaj z delno zavrnitvijo zahtevka odvzema cela nepremičnina. Tožeči stranki predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se zahtevi za vrnitev 2/4 B. vile v A., S. 1, ki sta bili podržavljeni dr. B.B. do 1/4 in C.C. do 1/4, ugodi in se tudi ti 2/4 navedene nepremičnine vrneta z vzpostavitvijo lastninske pravice in pripadajočim deležem na zemljišču parc. št. 1053, vl. št. 2651 k.o. ..., v ostalem delu pa naj sodišče odločbo potrdi. Podrejeno pa tožeči stranki predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo v 2. točki izreka odpravi, v navedenem obsegu vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, v ostalem delu pa odločbo potrdi.

Razširitev tožbe, ki sta jo na poziv sodišča tožeči stranki vložili dne 21. 2. 2002, sodišče obravnava kot novo tožbo, s katero tožeči stranki izpodbijata sklep o popravi pomote z dne 30. 1. 2002. V tožbi navajata, da je z navedenim sklepom tožena stranka bistveno spremenila izrek izpodbijane odločbe v škodo tožečih strank. Zato v zadevi ne gre za popravljanje pomot v odločbi po določbah 219. člena ZUP/86, temveč gre za dodatno negativno odločbo. S popravo odločbe ni mogoče tako bistveno in v škodo tožečih strank spreminjati dispozitiva odločbe oziroma spreminjati prvotno izjavo volje organa. S sklepom se lahko odloča le o vprašanjih postopka, obseg vrnitve premoženja pa ni vprašanje postopka. Zato je sklep z dne 30. 1. 2002, ki je bil izdan več kot tri mesece po izdaji izpodbijane odločbe in to očitno samo zaradi sproženega upravnega spora, nezakonit in protiustaven. Gre za grob, prekomeren in nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Tožeči stranki menita, da je odločba z dne 23. 10. 2001 dokončna in pravnomočna, razen v obsegu, v katerem je zoper odločbo vložena tožba, to je razen 2. točke izreka izpodbijane odločbe. Za tako spreminjanje dispozitva odločbe v škodo tožečih strank ni nobene pravne podlage. Niti v sklepu z dne 30. 1. 2002 in tudi ne v odločbi z dne 23. 10. 2001 niso navedeni razlogi, zakaj je tožena stranka zavrnila vrnitev 3/4 stanovanja, katerega sploh določno ne opiše in tako se odločbe sploh ne bi dalo izvršitvi. V stavbi, ki je predmet denacionalizacije ni nobenega stanovanja, ne kuhinje, temveč le glasbena šola. Ponovno poudarjata, da jim je bila podržavljena cela stavba in da jim v tej stavbi ni bilo ničesar puščeno v lasti in posesti. Glasbena šola je namreč zasedala celo stavbo že 1946 leta. Iz delnega prepisa zemljiškoknjižnega vložka št. 2651 k.o. ... je nesporno razvidno, da je cela stavba družbena lastnina in da tožeče stranke nimajo ničesar in tudi ni nobenega izvzetega stanovanja, saj so upravičencem leta 1946 vse odvzeli, ker so bili Židje. Res pa so v poznejši formalni odločbi o nacionalizaciji z dne 27. 6. 1961 in v njeni zemljiškoknjižni izvedbi pri vpisu pri starem zemljiškoknjižnem vložku št. 69 formalno vpisali, da je izvzeto iz nacionalizacije kot posamezni del stavbe do 3/4 stanovanje, vendar je bilo dejansko stanje v naravi drugačno, saj tožeče stranke niso imele ne soposesti nepremične in ne vstopa v to nepremičnino. Tožeča stranka predlaga, da se o tem "izbrisu" 3/4 lastninske pravice stanovanja pri napravi nove zemljiške knjige, po uradni dolžnosti izvede dokaz s poizvedbami na Okrajnem sodišču v A. V spisu tudi ni nobenih določenih in prepričljivih dokazov, kdaj so posamezne osebe zares prejele ameriško državljanstvo. Ta podatek lahko verodostojno v pisni obliki izda Veleposlaništvo ZDA v Ljubljani in tožeči stranki predlagata, da se po potrebi ta dokaz izvede po uradni dolžnosti, saj je dokazno breme na toženi stranki in ne na tožečih strankah kot je to upravni organ pogojeval za izdajo odločbe. Ker upravičenci niso dobili in niso imeli pravice dobiti odškodnine za odvzeto premoženje od tuje države, tožeči stranki predlagata, da sodišče oba upravna akta, izpodbijano odločbo z dne 23. 10. 2001 in sklep z dne 30. 1. 2002 tako spremeni, da tožečim strankam v naravi vrne 3/4 lastninske pravice in posesti nepremičnine parc. št. 1053, vl. št. 2651 k.o. ....

V dopolnitvi tožbe z dne 15. 3. 2002 pa tožeči stranki še navajata, da sta ob slučajnem pregledu zemljiške knjige ugotovili, da je bila parcela, ki je predmet denacionalizacije, septembra leta 2000 na vlogo Mestne občine C. in brez njune vednosti geodetsko razdeljena na dve parceli in preoštevilčena. Po novem stanju je nepremičnina, ki je predmet denacionalizacije vpisana v zemljiško knjigo kot parc. št. 1053/1, stavbišče - poslovna stavba 230 m2, z.k. telo I, vl. št. 2651 k.o. .... Zaradi navedena tožeča stranka svoj zahtevek spreminja tako, da se denacionalizacijskim upravičencem v naravi vrne 3/4 lastninske pravice in posesti nepremičnine parc. št. 1053/1, vl. št. 2651 k.o. ....

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise na tožbo pa ni odgovorila.

Sodišče je poslalo tožbo v odgovor tudi stranki z interesom v tem upravnem sporu, Mestni občini A., ki na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v postopku.

K 1. točki izreka Na podlagi 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) je sodišče obe tožbi tožečih strank združilo v skupno obravnavo in odločanje, ker se obe tožbi nanašata na isti denacionalizacijski postopek.

K 2. točki izreka Tožba je utemeljena.

ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00, 66/00- obv. razl, 11/01 - odl. US in 54/02- odl. US) v 2. odstavku 10. člena določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je imela oseba pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Tožena stranka je v obravnavanem primeru presodila, da B.B. in C.C., prejšnja solastnika nacionalizirane nepremičnine, vsak do 1/4, v smislu določb 2. odstavka 10. člena ZDen nista upravičenca do denacionalizacije, ker sta kot državljana ZDA imela, v skladu s Sporazumom med vlado Socialistične Federativne Republike Jugoslavije in vlado ZDA o terjatvah državljanov ZDA, pravico dobiti odškodnino od ZDA. Sporazum je bil podpisan dne 5. 11. 1964 in je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ, Mednarodne pogodbe in drugi sporazumi, št. 9/65. Po navedenem mednarodnem sporazumu so državljani ZDA, ki jim je bilo premoženje v Jugoslaviji nacionalizirano ali kako drugače odvzeto v času med 19. 7. 1948 in datumom podpisa sporazuma 5. 11. 1964, imeli pravico dobiti odškodnino od ZDA. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi, glede na to, da je bila predmetna nepremičnina podržavljenja na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, z odločbo z dne 1. 4. 1960, navedeni sporazum pravilno citirala. Zato je tožbeni ugovor tožečih strank, da naj bi za obravnavani primer veljal sporazum med vladama ZDA in FLRJ z dne 19. 7. 1948, ki je urejal pravico do odškodnine za premoženje podržavljeno v obdobju od 1. 9. 1939 do 19. 7. 1948, neutemeljen. Odločitev o tem, ali sta B.B. in C.C. upravičenca do denacionalizacije pa je odvisna od tega, ali sta bila imenovana, tako v času podržavljenja premoženja, kot tudi na dan podpisa navedenega mednarodnega sporazuma 5. 11. 1964, državljana ZDA. Kdaj sta imenovana pridobila državljanstvo ZDA, pa iz upravnih spisov ni razvidno. Sodišče dvomi v navedbe tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da naj bi bilo v upravnem postopku nesporno ugotovljeno, da je B.B. postal državljan ZDA 8. 8. 1946, CC pa 12. 7. 1949, saj za to v spisih ni nobenih uradnih podatkov. Za CC je pooblaščenec tožečih strank poslal toženi stranki po telefaksu neko listino v angleščini, iz katere naj bi izhajalo, da je imenovani postal državljan ZDA 12. 7. 1949, ki pa ne predstavlja uradnega potrdila o državljanstvu. Za B.B. pa v upravnih spisih o njegovem državljanstvu ZDA ni prav nobenega podatka, in sodišče ne more preveriti, ali je bil imenovani res državljan ZDA od 8. 8. 1946, kot to v izpodbijani odločbi ugotavlja tožena stranka. Pridobitev uradnih podatkov o tem, kdaj sta navedena prejšnja solastnika podržavljene nepremičnine pridobila državljanstvo ZDA, je torej glede na citirani mednarodni sporazum in 2. odstavek 10. člena ZDen, predpogoj za odločitev, ali ju je šteti za denacionalizacijska upravičenca.

Tožena stranka bo zato morala v ponovnem postopku navedeno pravno pomembno dejstvo kot nesporno ugotoviti. Pri tem pa se uradna oseba tožene stranke, ki vodi predmetni postopek, ne bo zanašala na to, da ji bosta uradno potrdilo o državljanstvu ZDA zgoraj imenovanih predložili tožeči stranki, ampak bo navedeno potrdilo, upoštevaje določbe 136., v povezavi s 7. členom ZUP/86, pridobila sama po uradni dolžnosti. Ni pa po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor o tem, da naj bi bile 3/4 dvosobnega stanovanja v prvem nadstropju predmetnega objekta prejšnjim solastnikom izvzete iz nacionalizacije zgolj formalno, in da naj bi bila celotna nepremičnina podržavljena že v letu 1946. V upravnih spisih se namreč nahajata tako odločba o nacionalizaciji predmetne nepremičnine z dne 1. 4. 1960, kakor tudi odločba z dne 27. 6. 1961, s katero je bilo iz nacionalizacije do 3/4 izvzeto navedeno stanovanje. Na podlagi nacionalizacijske odločbe z dne 1. 4. 1960 je bila v zemljiški knjigi pri tedanji vl. št. 69 k. o. ... vknjižena pri predmetni nepremičnini družbena lastnina v korist Občine A., na podlagi odločbe z dne 27. 6. 1961 pa na do 3/4 iz nacionalizacije izvzetem stanovanju lastninska pravica v korist B.B., C.C. in A.A., za vsakega do 1/4. Če se je pri napravi nove zemljiške knjige vknjižba 3/4 lastninske pravice navedenega stanovanja "izgubila", kot to v tožbi navajajo tožeče stranke, to ne pomeni, da je bilo tudi stanovanje podržavljeno in da je zato možno v denacionalizacijskem postopku zahtevati njegovo vrnitev. Ker se po ZDen vrača samo premoženje, ki je bilo podržavljeno po predpisih iz 3. ali na način iz 4. oziroma 5. člena, navedeno iz nacionalizacije izvzeto stanovanje ne more biti predmet denacionalizacije. Tožeče stranke bodo morale ugotovitev lastninske pravice na navedenem stanovanju zahtevati pri civilnem sodišču. Tožeči stranki sta s tožbo vloženo dne 7. 12. 2001 izpodbijali le 2. točko izreka odločbe. Kasneje, po izdaji izpodbijanega sklepa o popravi pomote, sta smiselno zahtevali tudi odpravo 1. točke izreka odločbe.

Glede nato, da je 1. točka izreka odločbe postala pravnomočna že dne 11. 12. 2001, je sodišče presojalo zakonitost izpodbijane odločbe samo v obsegu 2. točke in odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Ker v zadevi ni bilo ugotovljeno ali imata B.B. in C.C. glede na določbe 2. odstavka 10. člena ZDen status denacionalizacijskih upravičencev, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v zgoraj navedenem obsegu odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.

K 3. točki izreka sodbe: Tožba je utemeljena.

Tožeči stranki utemeljeno ugovarjata, da se s popravnim sklepom, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi 219. člena ZUP/86, ne more popravljati odločbe tako, kot jo je popravila tožena stranka z izpodbijanim sklepom. Določba 219. člena ZUP/86 določa, da sme organ, ki izda odločbo, oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala ali izdala, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne in računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali v njenih overjenih prepisih. Pri izpodbijanem sklepu pa ne gre za popravo pomote, ampak gre dejansko za spremembo odločbe z dne 23. 10. 2001, saj tožena stranka z izpodbijanim sklepom vsebinsko spreminja svojo odločitev iz 1. in 2. točke izreka navedene odločbe. Ker je z uporabo instituta o popravi pomote mogoče popraviti le pomote tehničnega značaja, je tožena stranka z izpodbijanim sklepom kršila postopkovna določila, zato je sodišče navedeni sklep na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS kot nezakonit odpravilo.