Jedro

Pri priznanju davčne olajšave se sicer res upošteva datum nastanka poslovnega dogodka (npr. datum podpisa pogodbe) in zato ni potrebno, da bi bila nepremičnina že tudi vpisana v zemljiško knjigo, vendar pa mora biti po presoji Vrhovnega sodišča sklenjena pogodba sposobna za vpis v zemljiško knjigo, kar pa v obravnavanem primeru ni bila.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbi tožeče stranke delno ugodilo in odločbo Ministrstva za finance z dne 28. 1. 2004, v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo zamudnih obresti, naloženih v točkah I/1 in 2 izreka odločbe Davčnega urada Nova Gorica z dne 31. 7. 2003, odpravilo in v tem obsegu zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek; v preostalem je tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je davčni organ prve stopnje tožeči stranki po opravljenem inšpekcijskem pregledu naložil plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 2001 v višini 4,273.650,00 SIT in zamudne obresti od tega zneska ter plačilo zamudnih obresti od neplačanih akontacij davkov od dobička pravnih oseb za leto 2002 v znesku 571.626,00 SIT; za leto 2002 ugotovil, da znaša davčna osnova III 0 SIT, da je davčni zavezanec za leto 2002 obračunal in plačal prevelik znesek davka in da se ta znesek (693.676,00 SIT) pobota z obveznostjo iz točke I/1, ter da je davčni zavezanec obračunal in plačal prevelik znesek akontacij davka od dobička za leto 2003 v višini 346.836,00 SIT, kar se ravno tako pobota z obveznostjo iz točke I/1 izreka.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje glede uveljavljanja davčne olajšave iz naslova nakupa nepremičnin sklicuje na razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi. Dodaja, da datum sklenitve kupne pogodbe (za nepremičnine) ni sporen. Da se takšna investicija prizna, morajo biti izpolnjeni vsebinski pogoji po Slovenskih računovodskih standardih (SRS-1), med drugim posest oziroma (in) lastništvo osnovnih sredstev, česar pa tožeča stranka ni izkazala. Zato niso izpolnjeni pogoji iz Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO, Ur. l. RS, št. 72/93, 20/95, 18/96 in 34/96), po katerih je mogoče kot olajšavo uveljavljati investicijo v osnovna sredstva.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka. Sklicuje se na pojasnilo Ministrstva za finance, po katerem se pri priznanju davčne olajšave upošteva datum nastanka poslovnega dogodka in ne datum plačila osnovnega sredstva. V obravnavanem primeru je bila pogodba sklenjena 28. 12. 2001, vpis v zemljiško knjigo pa je bil opravljen šele 20. 5. 2003. Razlaga prvostopenjskega sodišča, da je podan vsebinski pogoj za davčno olajšavo šele z vpisom v zemljiško knjigo, je napačna in v nasprotju z namenom, za katerega je bila davčna olajšava predpisana. Tožena stranka napačno razlaga računovodske standarde. Celotna nepremičnina (razen ene pisarne v izmeri 9 m2) je bila v skladu s sklenjeno pogodbo tožeči stranki izročena v posest že pred koncem leta 2001, kar pomeni, da jo je tožeča stranka smela in mogla uporabljati ali z njo razpolagati. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o stroških postopka.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev pravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh določb je bil opravljen tudi preizkus te revizije.

8. V obravnavanem primeru je sporen obračun davka od dobička tožeče stranke in v zvezi s tem priznanje olajšave za investicije v osnovna sredstva (nepremičnine) v višini 10,321.505,00 SIT.

9. Po določbi prvega odstavka 39. člena ZDDPO se davčnemu zavezancu prizna olajšava v višini 40 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva (razen v osebna motorna vozila) in neopredmetena dolgoročna sredstva, vendar največ v višini davčne osnove. V SRS-1.21 pa je določeno, da so opredmetena osnovna sredstva (med drugim) stvari, ki jih podjetje poseduje, da z njimi lahko opravlja dejavnost (1. alinea), in stvari, ki jih ima podjetje v lasti ali finančnem najemu (4. alinea).

10. Na podlagi v upravnem sporu ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pogoji za priznanje davčne olajšave na podlagi citiranih določb v obravnavanem primeru niso podani. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da tožeča stranka sporne nepremičnine v letu 2001 (še) ni posedovala in v njih ni opravljala svoje dejavnosti, saj iz 11. člena prodajne pogodbe (v obliki notarskega zapisa) z dne 28. 12. 2001, izhaja, da se prodajalka zaveže izročiti nepremičnine, ki so predmet te pogodbe, kupovalki dne 28. 2. 2002 ter da se do tega dne zaveže izprazniti tudi svoje pisarne v prostorih nad gostiščem, katero v času sklenitve še uporablja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa ne izhaja, da bi do izročitve nepremičnine prišlo predčasno, že v letu 2001. 11. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka sporne nepremičnine v letu 2001 tudi še ni imela v lasti. Tožeča stranka pravilno opozarja, da se pri priznanju davčne olajšave sicer upošteva datum nastanka poslovnega dogodka (npr. datum podpisa pogodbe) in zato ni potrebno, da bi bila nepremičnina že tudi vpisana v zemljiško knjigo, vendar pa mora biti po presoji Vrhovnega sodišča sklenjena pogodba sposobna za vpis v zemljiško knjigo, kar pa v obravnavanem primeru ni bila. Iz 17. člena prodajne pogodbe z dne 28. 12. 2001 izhaja, da prodajalka dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na prodanih nepremičninah v korist kupovalke po plačilu kupnine. V 5. členu prodajne pogodbe je bilo določeno obročno plačilo kupnine, in sicer se je tožena stranka zavezala kupnino plačati v dveh delih, 35,000.000,00 SIT do 17. 1. 2002 (A. kot sopogodbenici) in 13,340.500,00 SIT do 15. 7. 2002 prodajalcu. Iz podatkov upravnih spisov pa ne izhaja, da bi bila celotna kupnina plačana predčasno že v letu 2001 in torej prodajna pogodba ni bila sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Zato je po mnenju Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje in davčnih organov obeh stopenj, da ni zakonskih pogojev za uveljavljanje davčne olajšave iz naslova zneska investicije v nepremičnine tožeče stranke za leto 2001. 12. Sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni izrecno odločilo tudi o stroških postopka, kar pa ne predstavlja takšne kršitve pravil postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo (razen glede obresti, o katerih pa je na podlago odločbe Ustavnega sodišča odločilo po uradni dolžnosti) zavrnilo. V delni zavrnitvi tožbe pa je zajeta tudi odločitev (zavrnitev) o stroških postopka. Sodišče v upravnem sporu glede na določbo 59. člena ZUS (sedaj 63. člena ZUS-1) namreč odloča o tožbi (in ne tožbenem zahtevku), in če zavrne tožbo, zavrnitev zajema tako meritorni kot stroškovni del. Sodišče prve stopnje je glede zamudnih obresti tožbi sicer res ugodilo, vendar je to storilo po uradni dolžnosti, saj tožnik v tožbi z dne 9. 12. 2003 in v „razširitvi tožbenega zahtevka“ z dne 25. 2. 2004 izpodbijani odločbi tožene stranke glede obresti izrecno ni ugovarjal, predloga za izrek delne sodbe z dne 15. 11. 2004 pa ni mogoče šteti za novo razširitev tožbe. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče tožbo („v ostalem delu“, ki zajema tudi stroškovni del) pravilno zavrnilo.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče s sodbo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).

14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi določbo prvega odstavka 65. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.