Jedro

Tožba na nedopustnost izvršbe ni dopustna, če je izvršilno sodišče ugovor zavrnilo iz formalnopravnega, nevsebinskega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo kot nedopustno tožbo tožeče stranke z dne 26. 6. 2012 in odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 365,64 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sklepa, od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse na račun Okrožnega sodišča v Celju št. ... s sklicevanjem na odločbo Bpp 2333/2012, pod izvršbo.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) oz. ni presojalo vprašanja spornosti dejstev med strankama, temveč se je enostavno sklicevalo, da je bil tožnikov ugovor zavrnjen zaradi neobrazloženosti. Meni, da spornosti dejstev med strankama ni mogoče enačiti z neobrazloženostjo ugovora. Iz spisa nedvoumno izhaja, da je tožnik (oz. v izvršilnem postopku dolžnik) navajal številna dejstva in predložil ter predlagal dokaze s trditvijo, da so vse preživninske terjatve po izvršilnih naslovih in opravljenih izvršbah poravnane. Toženec (v izvršilnem postopku upnik) pa je na te navedbe odgovarjal vsebinsko in jim nasprotoval. Tudi sodišče je v izvršilnem postopku sporna dejstva obravnavalo in celo izdalo sklep z dne 4. 11. 2010, s katerim je ugovoru dolžnika delno ugodilo. Tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da se tožnik v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka ne more sklicevati na sklep, ki je bil razveljavljen. Tožnik je v tem postopku jasno navedel, da ni sporno, da se zoper sklep z dne 14. 5. 2012 ni pritožil, kar pomeni, da je soglašal s tem, da je njegov ugovor zavrnjen kot neutemeljen iz razloga neobrazloženosti in ne iz vsebinskega razloga. Tožnik je s tožbo poskušal le preprečiti samo nadaljevanje izvršbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je skladno z določbo prvega odstavka 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrglo tožbo kot nedopustno.

Po prvem odstavku 59. člena ZIZ lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, a le če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. Navedeni pogoj mora biti torej izpolnjen, da je tožba dopustna.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Velenju In 119/2009 z dne 14. 5. 2012 izhaja, da je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika (v tem postopku tožnika), ki je zatrjeval, da je upnikova terjatev poplačana, zavrnilo kot neutemeljenega, ker je bil neobrazložen (53. člen ZIZ), in pravilno zaključilo, da je bil ugovor zavrnjen iz formalnopravnega, nevsebinskega razloga in da razlog zavrnitve ugovora torej ni bil med strankama sporno dejstvo, ki se nanaša na terjatev, ki je predmet izvršbe. Dolžnik se zoper sklep z dne 14. 5. 2012 ni pritožil, kar pomeni, da se je strinjal z zavrnitvijo njegovega ugovora iz razlogov, ki jih je navedlo izvršilno sodišče. Navedbe v pritožbi, da iz spisa nedvoumno izhaja, da je dolžnik navajal številna dejstva in predložil ter predlagal dokaze s trditvijo, da so vse preživninske terjatve po izvršilnih naslovih in opravljenih izvršbah poravnane, bi lahko dolžnik podal v pritožbi zoper sklep z dne 14. 5. 2012, a pritožbe, kot že rečeno, ni vložil. Iz obrazložitve sklepa z dne 14. 5. 2012 izhaja, da je v izvršilnem postopku o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, izdan dne 31. 7. 2009, sodišče prvič odločalo s sklepom z dne 4. 11. 2010, s katerim je ugovoru delno ugodilo. Višje sodišče v Celju pa je s sklepom I Ip 35/2011 z dne 1. 6. 2011 pritožbama upnika in dolžnika zoper sklep z dne 4. 11. 2010 ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je nato o ugovoru dolžnika ponovno odločilo s sklepom z dne 14. 5. 2012, s katerim je dolžnikov ugovor zavrnilo, zoper katerega se dolžnik ni pritožil. Ker je bil torej sklep z dne 4. 11. 2010 razveljavljen in ker je za presojo dopustnosti tožbe edini relevanten sklep o ugovoru z dne 14. 5. 2012, je tudi pritožbena navedba, da je sodišče v izvršilnem postopku v sklepu z dne 4. 11. 2010 obravnavalo sporna dejstva, neutemeljena.

Uveljavljena pritožbena razloga nista podana, prav tako pa tudi ne tisti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366.člena ZPP).

Tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k rešitvi pritožbe, zato priglašeni stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo niso stroški, ki so bili potrebni za pravdo, in jih mora tožena stranka sama kriti (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).