Jedro

Stranka, ki zamudi 8-dnevni rok, določen z materialnim zakonom za vložitev prošnje za odložitev vojaške vaje, izgubi samo pravico do vložitve prošnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Oddelka za obrambne zadeve Občine, s katerim je ta zavrgel prošnjo podjetja za odložitev vojaške vaje vojaškemu obvezniku D.M. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je upravni organ prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovil in uporabil pravilni predpis. Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da je obveznik prejel poziv na vojaško vajo dne 21.4.1994 in da je tožnik vložil prošnjo za odložitev dne 24.5.1994, kar pomeni, da je tožnik prošnjo vložil prepozno. Po določbi 3. odstavka 54. člena zakona o vojaški dolžnosti je prošnjo za odložitev vojaških vaj potrebno vložiti pri upravnemu organu občine, pristojnem za obrambne zadeve v osmih dneh po prejemu poziva na vojaško vajo. Ta rok se nanaša tudi na primere, ko gre za odlaganje vojaških vaj zaradi neodložljivih službenih potreb (1. odstavek 54. člena zakona o vojaški dolžnosti). Tožena stranka zaključuje, da tožnikovih sicer tehtnih navedb za zamudo roka v tem primeru ni mogoče upoštevati, saj gre za zamudo roka, določenega z materialnopravnim predpisom, kjer nista mogoča niti vrnitev v prejšnje stanje niti podaljšanje roka.

V tožbi tožeča stranka navaja, da ni mogla v osemdnevnem roku vložiti prošnje za odložitev vojaške vaje, saj do zadnjega ni vedela, da voznik ne bo mogel priti v Slovenijo do tega datuma. Okvara vozila mu je to preprečila.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev o zavrženju prošnje za odložitev vojaške vaje je po presoji sodišča pravilna. Odločitev o tem, da je bila prošnja prepozno vložena, temelji na nesporno ugotovljenih dejstvih, to je, da je vojaški obveznik prejel poziv 21.4.1994 in da je tožnik prošnjo za odložitev vložil 24.5.1994. Na tej podlagi je zaključek tožene stranke, da je prošnja vložena prepozno, pravilen, saj temelji na določbi, to je 3. odstavku 54. člena zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91). Ker tožnik ni vložil prošnje v z zakonom določenem osemdnevnem roku, je s tem izgubil samo pravico do vložitve prošnje za odložitev vojaške vaje. Navedeni osemdnevni rok je z materialnim zakonom določen rok, kar pomeni, da ga mora upravni organ upoštevati po uradni dolžnosti in ga ne more ne skrajšati in ne podaljšati, četudi gre za še tako opravičljive razloge. Stranka, ki zamudi tak rok, je prekludirana, kar pomeni, da upravni organ njene vloge po vsebinski plati sploh ne bo obravnaval. Zato tudi tožbeni ugovor, da je šlo v obravnavani zadevi za nepredvidljive okoliščine, ki opravičujejo, da prošnja ni bila pravočasno vložena, niso upoštevne.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbo ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).