Jedro

Sodišče prve stopnje pa je delno kršilo načelo dispozitivnosti s tem, ko je ugotovilo, da ni utemeljen pobotni ugovor tožene stranke v višini 18.023,24 EUR, čeprav je tožnica uveljavljala plačilo nižjega zneska, in sicer v višini 11.043,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2016 dalje do plačila. Odločitev sodišča prve stopnje je sicer posledica dejstva, da je sama tožena stranka uveljavljala v pobot višjo terjatev, kot bi bilo to nujno, vendar bi lahko sodišče prve stopnje o procesnem pobotanju oziroma v pobot uveljavljani terjatvi odločilo le do višine terjatve, ki je predmet tožbenega zahtevka. Procesna funkcija pobotnega ugovora je defenzivnega značaja. Toženec namreč ugovarja v pobot zato, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato se sodišče ukvarja z nasprotno terjatvijo "le do višine tožbene terjatve, kolikor je pač potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka".

V zvezi z odškodninsko terjatvijo tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnica namenoma ali iz hude malomarnosti iz skladišča izdajala blago brez ustreznih listin, v smislu določbe prvega odstavka 177. člena ZDR-1. Posledično, ker ni izkazana oblika krivde, ki mora biti podana pri delavcu, da delodajalcu odškodninsko odgovarja, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati še ostalih elementov civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točki II izreka nad zneskom 11.376,17 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožnice nasproti toženi stranki za plačilo odpravnine v višini 11.043,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2016 dalje do plačila (točka I izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožnici za inventurni manko v višini 18.023,84 EUR (točka II izreka), ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati odpravnino v višini 11.043,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2016 dalje do plačila (točka III izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 1.291,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke, oziroma sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo. Navaja, da se sodišče prve stopnje sploh ni vsebinsko ukvarjalo z utemeljenostjo tožničinega zahtevka, ker naj tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) ne bi prerekala njenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je postopalo napačno, saj toženi stranki ni treba prerekati navedb, ki same po sebi ne utemeljujejo tožbenega zahtevka oziroma so nesklepčne. Tožnica v tožbi ni navedla zadostne trditvene podlage, da bi bilo njen tožbeni zahtevek sploh mogoče preizkusiti, s tem pa ni izpolnila svojega trditvenega bremena. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj ne more postati utemeljen zgolj zato, ker ga tožena stranka ni izrecno prerekala. Tožnica ima dolžnost predstaviti temelj in višino svojega zahtevka na način, da je njene trditve mogoče preizkusiti. Iz trditvene podlage tožnice izhaja, da ni navedla, kolikšna je bila višina njene bruto plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, kar pa je eno od pravotvornih dejstev pri odločanju o višini odpravnine. Tožnica bistvene okoliščine, brez katere višine odpravnine ni mogoče izračunati, ni navedla. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki za inventurni primanjkljaj v višini 18.023,84 EUR, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot. Za razliko od tožnice je tožena stranka podala zadostno trditveno podlago, ki utemeljuje obstoj njene nasprotne terjatve, sodišče prve stopnje pa je napačno presodilo, da tožena stranka ni dokazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Inventurni manko v skladišču, v katerem je delala tožnica, znaša 18.023,84 EUR. Tožnica je bila zadolžena za izdajo blaga iz skladišča in vodenje ustreznih zapisnikov o izdaji blaga. Dejstvo je, da je blago iz skladišča odhajalo, ne da bi bilo ustrezno popisano. Delo, za katero je bila zadolžena tožnica, torej ni bilo v celoti kvalitetno opravljeno, kar pomeni protipravno ravnanje. Sodišče prve stopnje bi tako moralo preveriti ostale predpostavke odškodninske odgovornosti, česar pa ni storilo, zato je sodba do te mere pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti tožnice za inventurni manko kršilo preiskovalno načelo, ki skladno s 34. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih velja v individualnih sporih. To je samo priznalo s tem, da tretjega skladiščnika A.A., ki bi lahko razjasnil dejansko stanje, ni zaslišalo, ker zaslišanje ni bilo predlagano. Zaradi te bistvene kršitve določb postopka je dejansko stanje ostali neugotovljeno, zato je treba sodbo razveljaviti. Glede neobstoja odškodninske odgovornosti tožnice se sodišče prve stopnje nepravilno sklicuje na izpoved B.B., saj iz njegove izpovedi zgolj izhaja, da on ni izdajal blaga, ne da bi ga evidentiral. Njegova izpoved v celoti podpira navedbe tožene stranke o odškodninski odgovornosti tožnice, saj če blaga ni neupravičeno izdajal on, ga je lahko le še tožnica. Dejstvo inventurnega manka ima dvojno naravo, saj hkrati izkazuje nastanek škode in protipravno ravnanje. Do manka lahko pride le v primeru, da skladiščnik, torej tožnica, ne popiše blaga, ki zapušča skladišče, kar pomeni protipravno ravnanje. Sodišče prve stopnje tega dokaza oziroma dejstva ni upoštevalo, kar prav tako predstavlja kršitev določb postopka. Tožena stranka dejstva, da tožnica blaga ni pravilno popisovala drugače kot z razliko med dejanskim in dokumentiranim stanjem, sploh ne more dokazovati. Nemogoče je namreč na drugačen način, s pričami, dokazati, da tožnica nečesa občasno ni počela. Opisanih okoliščin sodišče prve stopnje ni upoštevalo, prav tako se do njih ni opredelilo v obrazložitvi sodbe, zaradi česar je sodba pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obstoja v pobot uveljavljane terjatve v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora, katerega namen je doseči le zavrnitev tožbenega zahtevka, ugotavljalo obstoj celotne višine terjatve tožene stranke. S tem je prekoračilo procesni zahtevek tožene stranke in prekršilo načelo dispozitivnosti. Nesporno je, da sodišče v primeru, da bi ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja, o njej ne bi moglo odločiti preko višine tožbenega zahtevka. Po sami naravi pobotnega ugovora se nasprotna terjatev tožene stranke presoja le do višine, ki je potrebna za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožena stranka namreč dejansko uveljavlja le terjatev v višini tožbenega zahtevka, preostanka terjatev v isti pravdi s pobotnim ugovorom pa sploh ne more uveljavljati. Bistveno je, da pri presojanju pobotnega ugovora tožene stranke ne more pravnomočno rešiti vprašanja obstoja preostanka njene terjatve.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; ZPP) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev določb postopka s tem, ko je v zvezi s pobotnim ugovorom ugotovilo neutemeljenost terjatve v celotnem znesku, kot ga je uveljavljala tožena stranka, ne pa zgolj do višine tožničine terjatve. V preostalem pa sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zoper katero tožnica ni uveljavljala sodnega varstva. Tožena stranka tožnici ni izplačala odpravnine iz 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1), ker naj bi tožnica v času zaposlitve toženi stranki povzročila škodo v višini 18.023,84 EUR, kolikor naj bi znašal inventurni manko, kar uveljavlja s pobotnim ugovorom.

6. Po določbi prvega odstavka 108. člena ZDR-1 je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, delavcu izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Delavcu pripada odpravnina v višini 1/5 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto do deset let, 1/4 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot deset let do 20 let in 1/3 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot 20 let. V skladu s prvim odstavkom 177. člena ZDR-1 je dolžan delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, škodo delodajalcu povrniti.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker naj bi ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom in ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice kljub pomanjkljivi trditveni podlagi. Tožnica je namreč v tožbi navedla, da ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2016, v kateri je med drugim določila tudi višino odpravnine v znesku 11.043,07 EUR. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ni navajala, da odpravnina, katere višino je v odpovedi sama izračunala, ne bi bila določena v skladu s 108. členom ZDR-1. Nasprotno, navedla je, da tožnici pripada odpravnina skladno s 108. členom ZDR-1 na podlagi 20 let delovne dobe, pri čemer je pojasnila, da je tožena stranka sama pripravila izračun odpravnine, ki ga je tožnici predstavila hkrati z vročitvijo odpovedi. V kasnejši pripravljalni vlogi je le menila, da tožnici ni dolžna izplačati odpravnine, ker naj bi imela do nje svojo odškodninsko terjatev. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka s tem, ko je pri odločanju o višini odpravnine upoštevalo, da je njeno višino izračunala že tožena stranka. Glede na navedeno tožnici ni bilo treba posebej navajati višine povprečne mesečne plače, ki jo je prejela pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, niti števila let dela pri toženi stranki, saj je bila višina odpravnine, ki temelji na teh podatkih, že ugotovljena na podlagi izračuna tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje pa je delno kršilo načelo dispozitivnosti s tem, ko je ugotovilo, da ni utemeljen pobotni ugovor tožene stranke v višini 18.023,24 EUR, čeprav je tožnica uveljavljala plačilo nižjega zneska, in sicer v višini 11.043,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2016 dalje do plačila. Odločitev sodišča prve stopnje je sicer posledica dejstva, da je sama tožena stranka uveljavljala v pobot višjo terjatev, kot bi bilo to nujno, vendar bi lahko sodišče prve stopnje o procesnem pobotanju oziroma v pobot uveljavljani terjatvi odločilo le do višine terjatve, ki je predmet tožbenega zahtevka. Procesna funkcija pobotnega ugovora je defenzivnega značaja. Toženec namreč ugovarja v pobot zato, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato se sodišče ukvarja z nasprotno terjatvijo "le do višine tožbene terjatve, kolikor je pač potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka" (glej Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. III Ips 108/2003 z dne 4. 12. 2003). Če bi terjatev tožene stranke obstajala, bi njena pobotna izjava učinkovala od trenutka, ko bi si terjatvi stopili nasproti, oziroma ko bi terjatev tožene stranke zapadla v plačilo. To pa je v obravnavani zadevi 30. 11. 2016, ko je tožena stranka s pripravljalno vlogo uveljavlja v pobot svojo terjatev. Terjatev tožeče stranke je skupaj z uveljavljanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 30. 11. 2016 znašala 11.376,17 EUR, in le do te višine je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke. Zato je sodišče druge stopnje v tem obsegu delno ugodilo pritožbi ter odločitev v točki II. izreka sodbe sodišča razveljavilo nad zneskom 11.376,17 EUR, ob smiselni uporabi 357. člena ZPP.

9. V zvezi z odškodninsko terjatvijo tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnica namenoma ali iz hude malomarnosti iz skladišča izdajala blago brez ustreznih listin, v smislu določbe prvega odstavka 177. člena ZDR-1. Posledično, ker ni izkazana oblika krivde, ki mora biti podana pri delavcu, da delodajalcu odškodninsko odgovarja, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati še ostalih elementov civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 81/2001 in nasl.). Glede na to so za odločitev irelevantne pritožbene navedbe, da inventurni manko hkrati dokazuje nastanek škode in protipravno ravnanje, saj ne dokazuje bistvenega, to je krivdne oblike, s katero bi morala tožnica ravnati, da bi bil podan pravni položaj iz prvega odstavka 177. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev namreč pravilno oprlo na prepričljivi izpovedi tožnice ter priče B.B., ki je prav tako pri toženi stranki opravljal delo skladiščnika, da blaga iz skladišča nista izdajala brez ustrezne evidence oziroma listin, torej tako kot je to trdila tožena stranka. V skladišču so delali trije delavci, od katerih je 15. 7. 2016 z delom prenehala tožnica, B.B. je delal do novembra 2016, tretji skladiščnik A.A. pa je ostal na delu pri toženi stranki. Glede na to, da je bil po navedbah tožene stranke manko ugotovljen 25. 11. 2016, ko tožnica že več mesecev ni delala pri toženi stranki, se tudi pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče naprtiti odgovornosti za škodo, ki je bila ugotovljena dosti kasneje. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče stopnje sploh ni upoštevalo dejstva, da lahko do inventurnega manka pride le v primeru, če skladiščnik ne popiše blaga, ki zapušča skladišče. 10. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s preiskovalnim načelom zaslišati skladiščnika A.A., kljub temu, da ni bilo takšnega dokaznega predloga, torej zgolj na podlagi prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). V skladu s to določbo lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi dokazna ocena temelji med drugim na zaslišanju prič, katerih zaslišanje je tožena stranka predlagala. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov lahko ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva za presojo odškodnine odgovornosti tožnice, ni bilo podlage za uporabo določbe prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 in izvedbo dokazov po uradni dolžnosti (prim. Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. VIII Ips 268/2009 z dne 21. 3. 2011). Ni pravilno sklepanje pritožbe, da je za primanjkljaj odgovorna tožnica, če ni dokazano, da bi napačno ravnal B.B., saj so na tem delovnem mestu delali trije delavci, primanjkljaj pa je bil ugotovljen potem, ko je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki že prenehalo.

11. Glede na navedeno je v preostalem pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti.

12. Delna ugoditev pritožbi ni v ničemer vplivala na uspeh strank v postopku, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13. Odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške te vloge (155. člen ZPP).