Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob vložitvi tožbe zastaralni rok za škodo tudi v delu, ki se nanaša na prvi članek (31. 1. 2007), ni potekel (352. člen OZ). Glede na okoliščine tega primera ni neživljenjska ocena sodišča, da se vseh pet člankov presoja kot celoto, ne vsakega posebej, saj so med seboj povezani in gre za prvo objavo in nato nadaljevanje ene zgodbe o sporih med bivšima zakoncema pri dodelitvi mladoletne hčerke v varstvo enemu od staršev. Poleg tega je subjektivni triletni rok začel teči šele, ko je bil tožniku znan obseg njegove škode v obliki psihičnih bolečin in travm, ki pa so trajale dalj časa in ne le nekaj mesecev po objavi vsakega od spornih člankov.
Prvotožena stranka odgovarja le za svoja ravnanja in ne za ravnanja drugih medijev, ki so tudi nedopustno posegli v tožnikove osebnostne pravice in mu povzročili škodo.
I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2012 dalje do plačila. V preostanku je tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki zavrnilo ter v celoti zavrnilo tudi tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka 64,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, in sicer tožeča stranka v zavrnilnem delu zahtevane odškodnine zoper prvotoženo stranko ter zoper drugotoženo stranko, tožena stranka pa v obsodilnem delu odločitve. Obe ugovarjata plačilu pravdnih stroškov.
3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da vse okoliščine primera zagotovo utemeljujejo prisojo višje denarne odškodnine tožniku. Ta bi morala biti večja od do sedaj dosojenih odškodnin v sodni praksi. K razumnemu in zakonitemu ravnanju je medije in prvotoženo stranko pozvala tudi Varuhinja človekovih pravic, vendar se na to nista odzvali, temveč sta z objavami celo nadaljevali. V posledici ravnanja prve tožene stranke, ki je prva začela s predmetnimi objavami, je bila organizirana celo oddaja T., o konkretnem primeru je razpravljala celotna slovenska javnost in mediji. Sodišče je pravilno ugotovilo, da vsak medij odgovarja za svoja nedopustna ravnanja in za škodo, ki jo je povzročil, samostojno. Tožene stranke so se dobro zavedale, da bodo s svojim početjem tožeči stranki povzročile veliko škodo na časti, dobremu imenu in ugledu, pa sta to namenoma želeli doseči. Sodišče je navedene okoliščine pravilno ugotovilo, vendar jih sploh ni upoštevalo pri odmeri višine odškodnine. Vztrajanje v določenih okvirjih odškodnin brez izjeme se bo pri ravnanju medijev ter drugih, ki zlorabijo medije za svoje interese, zreduciralo na izračunavanje, ali je ceneje plačati prisojeno odškodnino ali se lotiti korektnega dela v novinarski stroki. Glede zavrnitve zahtevka zoper drugo toženo stranko pritožnik opozarja, da je v konkretnem primeru sodišče razlago pravnega pojma "namenoma" dojemalo preozko. Iz izpovedbe druge tožene stranke izhaja, da je vedela za problem predmetnih objav, a je ravnala z eventuelnim namenom. Druga tožena stranka je opustila svoje dolžnosti kot odgovorni urednik, pri tem se je zavedala možnosti nastanka posledice in vanjo privolila. Neutemeljena je tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče je sicer zaključilo, da naj bi bil uspeh tožeče stranke 40 %, vendar pri tem ni pojasnilo, kako je prišlo do tako specifičnega izračuna. Spregledalo je tudi, da je bilo o stroških deloma že odločeno s sklepom z dne 19. 7. 2012. Sodišče zato toženima strankama ne bi smelo priznati ponovno priglašenih istih stroškov.
4. Tožena stranka se ne strinja se z obrazložitvijo sodbe, da odškodninska terjatev tožnika zaradi objave prvega spornega članka ni zastarala. Glede škode in vzročne zveze je sodišče napačno ugotovilo, da je tožniku škoda nastala le zaradi objave v medijih. Moralo bi upoštevati, da so duševne bolečine pri tožniku nastajale že od leta 2000 zaradi konfliktnih družinskih razmer, ter da ta škoda ni v vzročni zvezi z objavo spornih člankov. Nadalje sodišče neutemeljeno ni sprejelo ugovora tožene stranke, da ni vzročne zveze med zatrjevano škodo in objavo spornih člankov, saj je škoda tožniku nastala zaradi poročanja K. in zaradi oddaje T.. Stališče sodišča o tem je v nasprotju s tem, kar je tožnik povedal v pravdnem postopku, ki je potekal zoper družbo K. in M. J., in sicer, da objava v S. absolutno ni imela takega učinka, kot objava na K.. Iz tožnikove izpovedi jasno izhaja, da ga objava v S. ni prizadela oziroma vsaj ne do te mere, da bi bil upravičen do denarne odškodnine zaradi objave treh spornih člankov. Sodišče je napačno ocenilo, da je škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi groženj po telefonu, zvonjenja na domačih vratih ter streljanja, v vzročni zvezi z objavo v časopisu S.. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče preveliko težo pripisalo posameznim okoliščinam konkretnega primera, odškodnine ni objektivno in pravilno ocenilo, saj bistveno odstopa od primerljivih primerov iz sodne prakse, kot na primer I Cp 254/2009, I Cp 2992/2008, I Cp 3414/2011. Da je tožniku prisojena nesorazmerno visoka odškodnina, je razvidno tudi iz primerjave z odškodninami, ki so bile prisojene svojcem za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Ker bi sodišče prve stopnje tudi zahtevek zoper prvo toženo stranko moralo zavrniti v celoti, je posledično napačna odločitev sodišča glede povrnitve stroškov postopka.
5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagata, da jo pritožbeno sodišče zavrne.
6. Pritožbi nista utemeljeni.
7. Predmet obravnavanja v tej zadevi je odškodninski zahtevek tožnika za plačilo denarne odškodnine zaradi objave petih člankov v časopisu S. v obdobju od 31. 1. 2007 do 8. 3. 2008, v katerih je tožena stranka (prva toženka je izdajateljica časopisa, drugi toženec pa je bil v času objave spornih člankov odgovorni urednik) potrditvah tožnika grobo posegla v njegove osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je v okviru trditev pravdnih strank pravilno opredelilo, v čem je sporno razmerje med pravdnima strankama ter pri odločanju pravilno upoštevalo posebnosti glede odškodninske odgovornosti medijev. Odločitev o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke je oprlo na sledeče ugotovitve: sporni članki posegajo v sfero tožnikove zasebnosti, opisujejo tožnikovo družinsko življenje ter njegov odnos z bivšo ženo in mladoletno hčerko, v njih je tožnik identificiran s polnim imenom in priimkom, naslovom prebivališča, fotografijo in podatkom o zaposlitvi; novinarji niso imeli tožnikovega privoljenja za objavo informacij o njegovem zasebnem življenju, tožnik ni javna oseba, dotlej ni bil prepoznaven v širši javnosti, novinarji niso imeli utemeljenega razloga, da bi verjeli v resničnost v člankih zapisanih trditev, niso preverili objavljenih informacij, zbrali so jih zgolj enostransko; tožena stranka je bila prva, ki je objavila podatke iz zasebnega življenja tožnika in to leto dni pred objavami v drugih medijih; tožniku so objave člankov povzročile škodo v obliki psihičnih bolečin, okrnjen je bil njegov ugled v okolju, v katerem je deloval in v katerem je bil uspešen. Glede na navedene ugotovitve, ki so pravilne in zadostne, je odločitev tudi materialnopravno pravilna in temelji na določbah 131., 147. in 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), 6. in 9. člena Zakona o medijih (ZMed) ter 34., 35. in 39. člena Ustave RS.
8. Glede obstoja odškodninske obveznosti prve tožene stranke in s tem v zvezi obstoja štirih predpostavk (nedopustno ravnanje, pravno priznana škoda, vzročna zveza in odgovornost) tožena stranka v pritožbi zoper podlago svoje odškodninske odgovornosti ne zanika ugotovitev sodišča o nedopustnem (protipravnem) ravnanju novinarjev pri objavi informacij in fotografij. Pač pa ugovarja obstoj škode in vzročne zveze ter vztraja pri ugovoru zastaranja. Glede slednjega pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost stališča sodbe, da ob vložitvi tožbe zastaralni rok za škodo tudi v delu, ki se nanaša na prvi članek (31. 1. 2007), ni potekel (352. člen OZ). Glede na okoliščine tega primera ni neživljenjska ocena sodišča, kot mu očita pritožba, da se vseh pet člankov presoja kot celoto, ne vsakega posebej, saj so med seboj povezani in gre za prvo objavo in nato nadaljevanje ene zgodbe o sporih med bivšima zakoncema pri dodelitvi mladoletne hčerke v varstvo enemu od staršev. Kot pravilno izhaja iz obrazložitve sodbe, pa je poleg tega subjektivni triletni rok začel teči šele, ko je bil tožniku znan obseg njegove škode v obliki psihičnih bolečin in travm, ki pa so po izpovedi tožnika, ki mu sodišče verjame, trajale dalj časa in ne le nekaj mesecev po objavi vsakega od spornih člankov. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev tožene stranke, da je tožniku škoda nastala že pred objavo spornih člankov zaradi konfliktnih družinskih razmer in mučnega postopka predodelitve hčerke, ne pa le zaradi objave zgodbe v medijih. Pravilno je ugotovljeno, da prejšnje družinske razmere tožnika in spori z bivšo ženo in mladoletno hčerko javnosti niso bile dostopne, pač pa so to postale z objavo spornih člankov v enem najbolj branih slovenskih časnikov, ki je poročal o tožnikovem zasebnem življenju prvi in leto dni pred drugimi mediji.
9. V zvezi z objavo v drugih medijih tožena stranka v pritožbi ugovarja pomanjkanje vzročne zveze med zatrjevano škodo in objavo spornih člankov v časopisu S., sklicujoč se na izpoved tožnika v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 3203/2008-III, da objava člankov v S. ni imela takega učinka, kot oddaja na K.. Pritožba v zvezi s tem nima prav, da je zato škoda tožniku lahko nastala le zaradi objave na K., kjer mu je bilo s citirano sodbo prisojeno 18.000,00 EUR odškodnine ter da ni upravičen do nobene dodatne odškodnine za škodo zaradi člankov v S.. Nesporno med strankama je o tožnikovem zasebnem življenju poročalo več medijev, poleg novinarjev prvotožene stranke v časopisu S., tudi v oddaji S. na K. ter T.. Prvotožena stranka seveda odgovarja le za svoja ravnanja in ne za ravnanja drugih medijev, ki so tudi nedopustno posegli v tožnikove osebnostne pravice in mu povzročili škodo. Tožnik tudi ni upravičen do izplačila odškodnine, v kolikor mu je bila že izplačana za isto škodo. Vendar sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da s prisojeno odškodnino tožniku v zadevi III P 3203/2008 (televizijski prispevki na K.) ni bila zajeta odškodnina za škodo, ki mu je nastala zaradi objavljenih člankov v časopisu S.. Časovno so bili trije od člankov objavljeni pred prispevki v oddaji S. na K.. Pravilno je sodišče pripisalo velik pomen tudi dejstvu, da je bil časnik S. prvi, ki je o zadevi poročal, in sicer leto dni pred drugimi mediji. Tak zaključek potrjuje tudi izpoved tožnika v tej zadevi, ob primerjavi njegove izpovedi v pravdni zadevi P 3203/2008. 10. Obe pravdni stranki neutemeljeno očitati sodišču zmotno uporabo materialnega prava pri določitvi višine denarne odškodnine. V skladu s 179. členom OZ pripada oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine med drugim zaradi razžalitve dobrega imena in časti in okrnitve osebnostnih pravic, kamor sodi tudi pravica do zasebnosti in družinskega življenja, pravična denarna odškodnina. Sodišče mora pri odmeri upoštevati okoliščine primera, predvsem pa pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, pri tem pa paziti, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Prisojena odškodnina 8.000,00 EUR (8,2 povprečne plače ob izdaji sodbe) ustreza standardu pravične denarne odškodnine glede na citirano določbo zakona in ne odstopa od sodne prakse. Na to pokaže tudi pregled objavljenih odškodninskih primerov za odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena, saj je tožniku prisojena odškodnina umeščena nekje v sredino razpona, v katerem se gibljejo odškodnine za to vrsto škode (med 5 in 15 povprečnimi plačami). Tožeča stranka se sklicuje na okoliščine primera, ki utemeljujejo višjo denarno odškodnino, in sicer, da je šlo za izjemno hud poseg v zasebnost tožnika, zaradi katerega je celo Varuhinja človekovih pravic medije pozivala k razumnemu in zakonitemu ravnanju, ter na posledice tega ravnanja, ki jih je tožnik trpel, kot na primer grožnje, grozilni telefonski klici, pisma, več spletnih forumov. Vse navedene okoliščine je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine v celoti in pravilno upoštevalo, predvsem na podlagi izpovedi tožnika o obsegu psihičnih bolečin zaradi odklonilnega odnosa javnosti, sorodnikov in prijateljev ter znancev do njega, kar se je kazalo v njegovem zasebnem življenju in tudi na delovnem mestu. Na drugi strani se tožena stranka sklicuje na več primerov določitve odškodnin za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, vendar ti niso v celoti primerljivi z obravnavano zadevo, saj je šlo z objavami v medijih v teh primerih za precej manjše posege v zasebnost oškodovancev, kot v obravnavani zadevi. Odstopa od sodne prakse pa tožena stranka tudi ne more utemeljiti z zatrjevanjem neprimernosti prisojene odškodnine v primerjavi z odškodninami za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega ter naštevanjem drugih primerov, navedenih v knjigi dr. Dunje Jadek Pensa "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo", GV Založba 2001. 11. V celoti pravilni in zakoniti so razlogi sodbe v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugega toženca, odgovornega urednika časopisa v času objave člankov. Pritožbeno sodišče se v zvezi s pritožbo tožeče stranke v tem delu sklicuje na te razloge in povzema zgolj ugotovitev, da za odškodninsko obveznost drugega toženca ni podlage niti v določbah ZMed, niti v določbi drugega odstavka 147. člena OZ, s katero tožnik utemeljuje odškodninsko podlago (namerna povzročitev škode). Pritožbene trditve o preozki razlagi pojma "namenoma" in o eventualnem naklepu, s katerim naj bi ravnal drugi toženec pri objavi člankov, pravilne utemeljitve odločitve ne morejo omajati.
12. Obe pravdni stranki se pritožujeta tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 1399/2010 z dne 19. 7. 2012 res že delno odločilo o povrnitvi stroškov postopka, vendar le v tistem delu, ki se nanaša na stroške tožene stranke zaradi umaknjenega dela tožbenega zahtevka (158. člen ZPP). Pravdni stranki se zoper navedeni sklep o stroških nista pritožili in je pravnomočen. Odločitev o preostalih stroških postopka, ki je vsebovana v sodbi, temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in pravilno upošteva uspeh tožeče stranke v postopku (posebej po temelju in posebej po višini ter neuspeh glede tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko). Pritožbi pravdnih strank zoper stroškovno odločitev, v katerih predlagata povrnitev celotnih pravdnih stroškov nasprotne stranke, sta zato neutemeljeni.
13. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje zavrnilo obe pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
14. Na podlagi prvega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, njuni stroški odgovora na pritožbo nasprotne stranke pa niso potrebni stroški postopka.