Jedro

ZVZ je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej določno navesti in obrazložiti zahtevane kršitve zakonitosti. Vložnika ZVZ sklicevanje na pritožbo dolžnosti substanciranega uveljavljanja kršitve zakonitosti ne odveže.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 350,00 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 4. 4. 2016 obsojenega M. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je določilo kazen šestih mesecev zapora in kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila po prvem odstavku 230. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora, ter mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta in enajstih mesecev zapora. Obsojencu je sodišče odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 200.000,00 evrov ter odločilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kot tudi sodno takso v višini 210,00 evrov. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 21. 12. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi dveh kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, ki sta vplivali na zakonitost pravnomočne sodbe. Zagovornik meni, da se pravnomočna sodba opira na nedovoljen dokaz, sodišče pa je z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče obsojencu kršilo pravico do obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Višje sodišče ni odgovorilo na posamezne pritožbene navedbe, v dokaznem postopku pa ni bil presojan noben dokaz, ki bi neposredno obremenil obsojenca in omogočil izdajo obsodilne sodbe. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru z dne 25. 8. 2017, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Očitek o nedovoljenih dokazih nima podlage v podatkih spisa, v preostalem pa zagovornik ne uveljavlja kršitev zakonitosti, temveč nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in zagovorniku, da se o njem izjavita. Obsojenec izjave ni podal, zagovornik pa je vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Zagovornik uvodoma uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da policija v predkazenskem postopku ni zavarovala dokazov v obsojenčevi družbi M. d. o. o. (v nadaljevanju M.), niti ni opravila razgovorov z osebami, zaposlenimi v M., zaradi česar je sodišče prve stopnje oprlo sodbo samo na posredne dokaze, in sicer fotokopijo listine ter izpovedbe prič. Vrhovno sodišče poudarja, da mora biti na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP zatrjevanje kršitve izčrpano tako formalnopravno kot materialnopravno, to je vsebinsko. To pomeni, da mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, konkretizirati in jih ustrezno obrazložiti že v postopku z rednim pravnim sredstvom, to je s pritožbo. Vrhovno sodišče ob pregledu zagovornikove pritožbe ugotavlja, da jo je sicer vložil iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP, podrobnejši pregled njene vsebine pa pokaže, da glede fotokopije listine (izpisa odprtih postavk družbe S., d. o. o., v nadaljevanju S.) in glede izpovedb posameznih prič zagovornik ni zatrjeval njihove nezakonite pridobitve in s tem kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč njihovo napačno dokazno oceno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zagovornik kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami iz zahteve za varstvo zakonitosti ni zatrjeval že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, v zahtevi pa tudi ne navaja, da kršitve ni mogel uveljavljati s pritožbo. Na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP so zato njegove navedbe v tem delu zahteve materialnopravno neizčrpane in jih Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

7. V nadaljevanju zahteve zagovornik očita sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na pritožbene očitke glede pomanjkljivosti posrednih dokazov, niti ni pojasnilo bistvenih elementov kaznivega dejanja ter zaprtega kroga trdno in logično povezanih indicev, ki so pripeljali do obsodilne sodbe. S temi očitki zagovornik po vsebini uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti v luči prvega odstavka 424. člena ZKP upoštevna le, če jo vložnik uveljavlja na tako konkretiziran način, da Vrhovnemu sodišču omogoča presojo njene utemeljenosti. Zagovornik temu standardu v zahtevi za varstvo zakonitosti ni zadostil. Iz zahteve je razvidno, da na splošni ravni izpostavlja problematiko posrednih dokazov, ob tem pa opozarja na dolžnost sodišča, da za izdajo obsodilne sodbe razpolaga z dovolj trdnimi in logično povezanimi indici. Ob tako splošnih (teoretičnih) trditvah zagovornik v zahtevi ne konkretizira, na katere posredne dokaze in indice je opozoril in jih izpostavil že v pritožbi, niti ne pove, v katerem delu sodbe in z izostankom katerih razlogov se višje sodišče ni dovolj opredelilo. Kar se tiče zatrjevanih bistvenih elementov kaznivega dejanja pa pregled pritožbe pokaže, da zagovornik kršitve v tej smeri niti ni izpostavil in utemeljil, višje sodišče pa na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP tudi ni ugotovilo kršitve kazenskega zakona v škodo obsojenca. Zagovornik torej na splošni ravni očita pomanjkljivo obrazložitev drugostopenjske sodbe in se v izogib ponavljanju sklicuje na pritožbo. S takšnim sklicevanjem na pritožbo pa zagovornik ne upošteva ustaljenega pravila v sodni praksi, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, zato je v njej treba določno navesti in obrazložiti zatrjevane kršitve. To pomeni, da vložnika zahteve za varstvo zakonitosti njegovo sklicevanje na pritožbo dolžnosti substanciranega uveljavljanja kršitve zakonitosti ne odveže. Ker gre za presplošno in nekonkretizirano zatrjevanje omenjene kršitve, Vrhovno sodišče očitka nezakonitosti obrazložitve drugostopenjske sodbe ni moglo presojati.

8. Zagovornik očita tudi kršitev pravice do obrambe, ki jo utemeljuje z nezakonito zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče M. R., s katerim naj bi obramba izkazala zadostno stopnjo verjetnosti uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po prepričanju zagovornika bi bila izpovedba priče M. R. pravno relevantna, saj gre za osebo, zaposleno v računovodskem oddelku in bi lahko povedala, kdo je bil podpisnik računov M., ki so bili vnešeni v ponarejeno listino. Na zatrjevano kršitev Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da mora sodišče pri odločanju o dokaznem predlogu upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.

9. Upoštevajoč predstavljena dokazna pravila in izhajajoč iz dokaznega predloga, kakor je bil podan na glavni obravnavi, je po presoji Vrhovnega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, ker je materialnopravno nerelevanten in zaslišanje omenjene priče ne bi ustvarilo dvoma v obstoječa pravno relevantna dejstva. Iz opisa kaznivega dejanja po I. točko je razvidno, da je obsojenec predrugačil poslovno listino (izpis odprtih postavk družbe S.), tako da je vanjo vpisal lažne podatke (neresnično navedel višino odprtih terjatev svoje družbe M. do družbe S., ki jih je družba S. predhodno že v celoti poplačala), ter na njej ponaredil tudi žig in podpis pristojne osebe v družbi S. S. S.. To predrugačeno poslovno listino, ki je bila ponarejena tako po vsebini (seznam neresničnih odprtih terjatev) kot po obliki (ponarejen žig in podpis pristojne osebe S. S. iz družbe S.), je obsojenec predložil Novi kreditni banki Maribor, d. d. (v nadaljevanju NKBM), saj mu je kot taka služila za prikazovanje boljšega upniškega položaja in s tem višje kreditne sposobnosti svoje družbe M., kot je bila v resnici. Obtožbeni očitek je bil v tem, da je obsojenec sestavil predrugačeno listino – neresnični seznam odprtih terjatev družbe M. do družbe S. in jo predložil NKBM, ne pa, da je predrugačil in podpisal posamezne račune svoje družbe M. Zagovornik na glavni obravnavi z dokaznim predlogom za zaslišanje priče M. R. ni izpodbijal očitanega izvršitvenega ravnanja (sestave in predložitve predrugačene listine NKBM), temveč je hotel dokazovati, kdo je podpisal račune družbe M. 10. Med dokaznim postopkom so bili presojani računi družbe M., izdani družbi S. Ugotovljeno je bilo, da določeni računi ne izkazujejo resnične terjatve, a so bili vseeno vneseni v poslovno listino - seznam odprtih terjatev do družbe S. Ti fiktivni računi so bili primerjani z originalnimi računi družbe M. za določeno dejansko opravljeno dobavo sira v določenem znesku. Pri tem je primerjava pokazala, da so nekateri fiktivni kot tudi originalni računi družbe M. vsebovali enako številko, vendar različna datuma izdaje, bistveno pa so se razlikovali tudi v znesku, pri čemer so bili v seznam odprtih terjatev do družbe S. vneseni fiktivni računi, ki so izkazovali bistveno višje zneske neporavnavnih terjatev družbe S. do obsojenčeve družbe M. Kdo je podpisoval omenjene račune z vidika obtožbenega očitka, ki je v tem, da je obsojenec ponaredil seznam odprtih terjatev do družbe S. in ga kot takega predložil banki NKBM, ne predstavlja pravno relevantnega vprašanja in s tega vidika odgovor nanj ni pomemben. Očitek v obtožbi se je nanašal na obsojenčevo vsebinsko in oblikovno ponareditev poslovne listine (seznam odprtih terjatev do družbe S.), ki jo je za namene pridobitve kredita predložil NKBM, ne pa na to, kdo je podpisal posamezne fiktivne račune. Obravnavani dokazni predlog za zaslišanje računovodkinje R., ki bi povedala, kdo je podpisoval posamezne fiktivne račune, je torej materialnopravno nerelevanten.

11. Ob tem je treba upoštevati, da morebitno zaslišanje računovodkinje M. R., glede na rezultat ostalih izvedenih dokazov, ne bi privedlo do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Kot izhaja iz izpovedbe S. Š., je v kritičnem obdobju nadomeščala računovodkinjo R. zaradi njene bolniške odsotnosti, R. v kritičnem obdobju ni prihajala v podjetje, razen na plačilni dan, ko je Š. pomagala obračunavati plače. Sodišči nižjih stopenj sta poudarili, da je S. Š. v celoti prevzela računovodsko delo M. R., pri delu pa je bila vezana izključno na navodila obsojenca kot direktorja. Tudi O. G., zaposlena v NKBM kot skrbnica družbe M., je povedala, da je bila v zvezi z izdanimi računi in terjatvami večinoma v kontaktu z obsojencem in samo občasno z računovodsko službo (M. R. se je spomnila šele po navedbi imena in priimka). Predvsem pa je obsojenec v zagovoru povedal, da je urejal kredite za podjetje, in je v postopkih pridobivanja kreditov predložil NKBM vso potrebno dokumentacijo. To so mu sicer pripravili drugi, jo je pa sam pregledal in podpisal, ne da bi se pri tem spuščal v podrobnosti. V luči teh presojanih dokazov ni izkazana verjetnost, da bi bilo zaslišanje v kritičnem času odsotne računovodkinje za obsojenčevo obrambo uspešno, zato je bila zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljena. V zvezi s tem vrhovni državni tožilec v odgovoru pravilno opozarja, da pomisleki zagovornika o tem, katere osebe so podpisovale fiktivne račune in bi kot take lahko prišle v poštev kot storilci očitanega kaznivega dejanja, ne predstavljajo kršitve pravice do obrambe, temveč nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

12. V preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik bodisi pod videzom predstavljenih kršitev zakonitosti, bodisi neposredno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tako zagovornik poudarja, da ni mogoče upoštevati motiva obsojenca, zaradi dejstva, da je vodil večjo gospodarsko družbo. Ne samo, da zagovornik s tem uveljavlja nedovoljen razlog izpodbijanja pravnomočne sodbe, temveč tudi neutemeljeno ponuja formalno dokazno pravilo, da se motiv lahko upošteva samo pri storilcih kaznivih dejanj, ki so direktorji majhnih, enoosebnih gospodarskih družb. Takšno zagovornikovo stališče, ki je nasprotno vsebini in pomenu načela proste presoje dokazov, nima podlage v (modernem) dokaznem postopku. Zagovornik tudi poudarja, da obsojenčev motiv za obsodbo ni dovolj, pri tem pa spregleda, da sodišče prve stopnje obsodilne sodbe ni utemeljilo samo na motivu, temveč na podlagi presoje obsojenčevega zagovora (on je urejal kredit, pregledoval dokumentacijo in jo predlagal NKBM), izpovedbe J. K. (ki je povedala, da je bila obsojenčeva družba M. v nezavidljivem finančnem položaju), izpovedbe O. G. (za katero je bilo ugotovljeno, da je praviloma kontaktirala le z obsojencem), izpovedbe S. Š. (ki je povedala, da ji je navodila v zvezi z računovodskim delom dajal le obsojenec) ter na podlagi listinske dokumentacije. Zagovornik v zahtevi vztraja, da je sodišče prve stopnje zmanjšalo pomen in vlogo ostalih zaposlenih v družbi M., predvsem zaposlenih v oddelku za računovodstvo, in po vsebini očita napačno dokazno oceno pomena njihovega položaja. Prav tako se ne strinja z dokazno oceno fotokopiranega seznama odprtih terjatev do družbe S. (ponarejeno listino) in oporeka pomanjkanje originala, ki po njegovem mnenju odpira vprašanje nastanka fotokopirane listine in trdi, da je fotokopijo lahko naredil kdorkoli. Zagovornik vztraja, da noben dokaz (listine in izpovedbe prič) ne obremenjujejo obsojenca, pri tem pa podaja lastno dokazno oceno izpovedb prič S. S. in M. O., sodišču pa očita samovoljno in nelogično dokazno oceno. V zahtevi zagovornik izpostavlja pogoje za pridobitev kredita in ocenjuje Pogodbo o kratkoročnem okvirnem kreditu z dne 9. 5. 2011 ter Dodatek št. 1 k njej, pri tem pa izpostavlja dolžnost banke, da razpolaga z originalnimi dokumenti. Na tak način se zagovornik v zahtevi odmika od pravnomočno ugotovljenega dejstva, da je bil prav obsojenec tisti, ki je za namene pridobitve kredita predložil ponarejen seznam odprtih terjatev do družbe S., odgovornost pa skuša preložiti na NKBM. V zaključku zahteve zagovornik oporeka pravnomočno ugotovljenemu dejstvu, da je obsojenčeva družba M. prejela 200.000,00 evrov, kar utemeljuje z lastno dokazno oceno izpovedb prič O. G. in J. K., ki je nasprotna oceni obeh sodišč nižjih stopenj. Z vsemi predstavljenimi navedbami zagovornik po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi katerega pa pravnomočne sodbe ne more uspešno izpodbiti.

C.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi nista podani, zahteva pa je v pretežni meri vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojeni M. Š. dolžan plačati sodno takso v višini 350,00 evrov po tarifnih številkah 7113 in 71113, v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife, njeno višino pa je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.