Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 15. 10. 2015 in št. ... z dne 5. 6. 2015, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 30. 3. 2015 dalje in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 30. 3. 2015 do 5. 4. 2018 ter povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju Komisija), vendar so člani namesto skupaj, mnenje podali vsak zase. Ker ima več bolezni, ki vplivajo druga na drugo in skupaj predstavljajo zdravstveno stanje, ki mu onemogoča opravljati organizirano pridobitno delo, jih je potrebno obravnavati skupaj. Dopolnjevanje izvedenskih mnenj ni odpravilo nejasnosti, nepravilnosti in nepopolnosti ocene delazmožnosti. Že to, da je bilo mnenje potrebno večkrat dopolnjevati, vzbuja dvom v pravilnost, zato je predlagal postavitev novih izvedencev, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Pravica predlagati dokaze je del pravice do izjave in zato varovana z 22. členom Ustave RS. Ker je izvedenec nevrolog ocenil, da ni sposoben za dela na višini, ker je ostalo nepojasnjeno upoštevanje obremenitev, škodljivosti in tveganja iz delovnega okolja, ker je zapis osebnega pregleda nepopoln, ker ni jasno, na podlagi katere medicinske dokumentacije je bilo mnenje izdelano, ker ni podlage za očitek slabega samovodenja sladkorne bolezni, ker se sodna izvedenka diabetologinja niti druga dva izvedenca niso opredelili do nevropatije, ker je bilo mnenje izdelano, še preden je bil obveščen o sestavi Komisije, in brez upoštevanja kriterijev splošne nezmožnosti za delo, določenih v Priročniku toženca za ugotavljanje invalidnosti, obstaja dvom v zaključke izvedenskega organa. Že invalidska komisija I. stopnje je ocenila, da je zaradi sladkorne bolezni z več zapleti, sindroma odvisnosti zaradi uživanja alkohola ter polinevropatije podana popolna izguba delazmožnosti. Zaradi razhajanj lečečih specialistov in Komisije bi moralo sodišče zaslišati lečečega nevrologa, psihiatra in internista. Trpi zaradi kroničnih komplikacij, povezanih s sladkorno boleznijo, predvsem retinopatijo in polinevropatijo. Izvid EMG z dne 13. 1. 2015 je pokazal hudo aksonsko okvaro perifernih živcev toksične etiologije s progresijo polinevropatije, česar Komisija ni prepričljivo ovrgla. Zasledovala je potrditev ocene invalidske komisije II. stopnje in do njegovih pripomb zavzemala izrazito negativno stališče. Predlaga povrnitev stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

5. Zaradi zavrnitve zaslišanj tožnikovih lečečih specialistov in postavitve novega sodnega izvedenca v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve določb postopka in posledično ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Čeprav iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS2 izhaja tudi pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov, ta ni neomejena. Obravnavani dokazni predlogi so utemeljeno zavrnjeni, saj so za to sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev obravnavanih dokazov ustrezno utemeljilo v izpodbijani sodbi.3 Po 3. odstavku 254. člena ZPP se mnenje drugih izvedencev zahteva, če so v že pridobljenem mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, teh pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne da odpraviti z zaslišanjem. Izvedenca je torej potrebno najprej zaslišati, šele na to se, če niti na ta način ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti ali če nasprotja še vedno niso odpravljena, pridobi mnenje novega izvedenca. Po tem, ko je sodišče prve stopnje pridobilo pisno izvedensko mnenje Komisije in njegovo pisno dopolnitev, sta bila člana izvedenskega organa še zaslišana, nato mnenje še pisno dopolnjeno in zaslišan še tretji član Komisije. Pogoji iz 3. odstavka 254. člena ZPP za postavitev drugega izvedenca oziroma izvedenskega organa niso izpolnjeni. Pri zaslišanju članov sta bila prisotna tožnik in njegova pooblaščenka, ki sta jim lahko postavljala vprašanja. Pri izdelavi izvedenskega mnenja so bili upoštevani tudi izvidi specialistov, katerih zaslišanje je bilo predlagano. Po stališču pritožbenega sodišča je torej v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje dovolj razčiščeno z izvedenimi dokazi.

6. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb toženca o zavrnitvi zahteve za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na delu, na katerem je delal (referent za reklamacije), s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno od 30. 1. 2014 dalje.4 Invalidska komisija I. stopnje je v obravnavnem predsodnem postopku sicer ocenila, da je pri tožniku s 16. 4. 2015 prišlo po popolne izgube delazmožnosti, vendar je invalidska komisija II. stopnje že v reviziji ocenila, da ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, na tožnikovo pritožbo pa, da zdravljenje sploh še ni zaključeno. V kasnejšem novem postopku za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bil tožnik zaradi popolne nezmožnosti za delo razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 5. 4. 2018 s pravico do invalidske pokojnine od 1. 5. 2018 dalje.5 Glede na postavljen tožbeni zahtevek je sporno, ali je do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi pomenilo popolno izgubo delovne zmožnosti, prišlo že 30. 3. 2015 oziroma do 15. 10. 2015. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je do tega prišlo šele po dokončnosti izpodbijane odločbe.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2).6 Če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, tako da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne ali pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev nove pravice (93. člen ZPIZ-2). V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

8. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje Komisije v sestavi specialista medicine dela, psihiatra, diabetologa in dodatno še nevrologa, ki je potrdilo mnenje invalidske komisije II. stopnje, da pri tožniku do 15. 10. 2015 delovna zmožnost ni bila v celoti izgubljena, temveč je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti od 30. 1. 2014 zaradi posledic bolezni - 4 urno delo na delovnem mestu referent za reklamacije oz. drugo ustrezno delo v skladu z njegovo izobrazbo, ki bo psihofizično nezahtevno, pretežno sede, z možnostjo vstajanja in hoje le na krajše razdalje, brez vsiljenega tempa in ritma dela, brez zahteve za izrazito grobo moč in spretnost prstov in brez dvigovanja ali prenašanja bremen nad 10 kg, v polovičnem delovnem času. Komisija je utemeljila, da je bila pri tožniku v letu 2015 v ospredju psihoorganska spremenjenost, miselna in psihomotorična upočasnjenost ter spremenjeno funkcioniranje zaradi kroničnega psihoorganskega sindroma zaradi etilizma. Ima sladkorno bolezen tipa II s kroničnima zapletoma diabetično retinopatijo in polinevropatijo. V letu 2015 je bila z EMG ugotovljena huda aksonska okvara perifernih živcev toksične etiologije z znaki progresije.

9. V pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja je Komisija vztrajala pri podani oceni delazmožnosti. Dodatno se je nevrolog opredelil do izvida EMG z dne 13. 1. 2015. Utemeljil je, da je ključen klinični pregled, saj EMG dodatno pojasni naravo okvare in le v določeni meri funkcijsko prizadetost živčevja. Funkcijska prizadetost živčevja zaradi okvarjene senzibilnosti in arefleksijo je pri tožniku glede na klinični pregled sicer prisotna, vendar pa izpadi niso tolikšni, da ne bi bil še sposoben za delo, ki ga je opravljal oziroma drugo ustrezno delo v skladu z njegovo izobrazbo z določenimi omejitvami in polovičnem delovnem času. Diabetologinja je pojasnila, da sladkorna bolezen pri tožniku nikoli ni bila idealno urejena, kombinacije zdravil so bile večkrat nestandardne, odmerki insulina ogromni, hipoglikemije pogoste, vendar delazmožnost 15. 10. 2015 ni bila povsem izgubljena. Diabetes namreč še ne pomeni popolne nezmožnosti za delo. Pojasnila je še, da se je tožniku zdravstveno stanje bistveno poslabšalo leta 2017, vendar ne zaradi sladkorne bolezni, temveč dekompenzirane etilične jetrne ciroze, srčnega popuščanja in napredovane koronarne bolezni. Tudi na zaslišanju sta nevrolog in diabetologinja vztrajala pri podani oceni delazmožnosti in ga še dodatno prepričljivo utemeljila.

10. Po ponovni pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja, v kateri je Komisija vztrajala pri predhodni oceni in utemeljila, da so bili upoštevani strokovna doktrina ocenjevanja, izkušnje in standardni literaturni viri, med drugim tudi Priročnik toženca za ugotavljanje invalidnosti, je bil zaslišan še specialist medicine dela. Prepričljivo je izpovedal, da je bila v mnenju invalidske komisije z dne 5. 4. 2018, da je pri tožniku podana popolna izguba delovne zmožnosti od tega dne dalje, kot glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnosti, ugotovljena difuzna aterosklerotična koronarna bolezen, kot bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost, stanje po kirurški revaskulerizaciji, ateroskleroza okončin z ulceracijami in sladkorna bolezen tip II z več zapleti, kot druge bolezni, ki vplivajo na invalidnost, pa alkoholna jetrna ciroza v remisiji, in gre, razen pri sladkorni bolezni in stanju po sindromu odvisnosti od alkohola, za popolnoma nove diagnoze. Do 15. 10. 2015 je bil tožnik zmožen za svoje ali drugo ustrezno delo, v skladu z njegovo izobrazbo s predlaganimi razbremenitvami v polovičnem delovnem času. Prepričljivo je izpovedal, da opisovana dodatna razbremenitev s strani izvedenca nevrologa v smeri brez dela na lestvi ni bila predlagana, ker po opisu dela referent za reklamacije niti po tožnikovi izpovedi takih del ni.

11. Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku do 15. 10. 2015 ni prišlo do takšne spremembe v stanju invalidnosti, da bi bila podana popolna izguba delovne zmožnosti, temveč je do nje prišlo šele po dokončnosti izpodbijane odločbe. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino bistveno. Po ustaljeni sodni praksi7 je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca, torej do 15. 10. 2015. Izvedensko mnenje je podano na podlagi obsežne delovne in medicinske dokumentacije, vključno z izvidom EMG z dne 13. 1. 2015, na katerega opozarja pritožnik, dokumentacije iz zdravstvenega kartona in izvidov osebnih pregledov. Pritožbene navedbe, da naj ne bi bilo jasno, na podlagi katere medicinske dokumentacije je bilo izdelano, so zato neutemeljene in celo protispisne. Ocena invalidnosti je bila podana z upoštevanjem celotnega zdravstvenega stanja, torej nevrološkega, diabetološkega in psihiatričnega. Ugotovljen je bil vpliv posamezne bolezni in skupnega stanja na tožnikovo delovno zmožnost, upoštevaje tudi Priročnik toženca za ugotavljanje invalidnosti, ki sicer predstavlja le splošna priporočila za oceno delazmožnosti, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Ostale pritožbene navedbe pa za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne.8

12. Vse predhodno navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje sodno izvedensko mnenje Komisije utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev postavljenega tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 30. 3. 2015 do 5. 4. 2018. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnik, ki ga v pritožbenem postopku zastopa odvetnica, dodeljena z odločbo o brezplačni pravni pomoči,9 s pritožbo ni uspel, stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča. 1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 3 22. točka obrazložitve izpodbijane sodne odločbe. 4 Odločba toženca z dne 5. 2. 2014. 5 Odločba toženca z dne 18. 4. 2018. 6 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 7 Na primer tudi v sodbi VS RS VIII Ips 82/2014. 8 1. odstavek 360. člena ZPP. 9 Odločba BPP 502/2018.