Jedro

Tožeča stranka se je po naročilu tožene z garancijsko izjavo zavezala, da bo, v kolikor začasno uvoženo blago po izteku predpisanega roka ne bo izvoženo, poravnala vse stroške carinskih dajatev. V razmerje s Carinskim uradom je vstopila kot porok za toženčeve dolgove.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 17.4.2001 obdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 2.019.107,09 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2001 dalje do plačila in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 40.833,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2001 do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v znesku 246.616,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila v 15-ih dneh.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi kršitve ustavnih pravic in predlaga njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje selektivno odgovarjalo na pravna naziranja pritožnice, s čimer je kršilo temeljne ustavne pravice stranke do poštene obravnave. Sicer pa je sodba sodišča prve stopnje tudi arbitrarna, saj je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 26.10.2004 zavzelo popolnoma drugačno stališče, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje v tej zadevi. Bistveno je kršilo sodišče prve stopnje postopek po 14. tč. 1. odst. 399. čl. Zakona o pravdnem postopku, saj je prišlo do nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Spregledalo je namreč, da špedicija F. d.d. nastopa v carinskem postopku kot komisionar, spregledalo pa je tudi določbe 827. čl. ZOR. V obravnavani zadevi je špediter nastopal kot komisionar, kar pomeni, da bi moral vložiti carinsko deklaracijo za vračilo bagra v lastnem imenu. Špediter tega ni storil, kar pomeni, da ni ravnal kot dober gospodar. Sodišče je nadalje v nasprotju s 154. in 155. čl. Ustave uporabilo spremembe in dopolnitve carinskega zakona, ki so se začele uporabljati šele 1.7.1999, saj je uporabilo določbe 157.a čl. in 157.g čl. Carinskega zakona. Nadalje pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vnovčitve bančne garancije. Spregledalo je, da je tožeča stranka šele v pritožbi začela zatrjevati, da je bančna garancija vnovčena. Za svoje trditve pa ni predložila nobenih dokazov. Upoštevalo pa tudi ni, da je tožeča stranka prepričala carino, da ima pooblastilo družbe M. d.o.o. in da slednja želi dokončno ocarinti bager. V resnici pa tožeča stranka sploh ni imela pooblastila, tožena pa ni hotela dokončno ocariniti bagra. Tožeča je torej lažno označila, da družba M. d.o.o. želi dokončno ocariniti bager, zaradi česar je omenjeno družbo nepooblaščeno navedla v rubriki 14. ECL z dne 30.6.2000. Špediter očitno ni ravnal kot dober gospodar, kar je pogoj, da bi določeni stroški, katerih povračilo zahteva, predstavljali potrebne stroške špediterja.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne sprejema neutemeljenih pritožbenih trditev tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o vseh odločilnih dejstvih. Nekonkretno opredeljeno zatrjevana pomanjkljivost špediterjevega ravnanja pri izpolnitvi naročila ni bistvenega pomena za razsojo.

Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so v tem, da sta pravdni stranki sklenili špeditersko pogodbo, da je tožena stranka z naročilom storitve št. 424 z dne 29.6.1999 naročila tožeči stranki tudi carinjenje blaga za začasni uvoz za dobo 12-ih mesecev in jo zaprosila za garancijo za plačilo carinskih davščin (priloge A/5, A/6).

Tožeča stranka je za toženo stranko opravila carinjenje blaga za začasni uvoz za dobo 12-ih mesecev, tožena stranka pa ji je to storitev tudi plačala (priloga A/7).

Ker pa tožena stranka ni ponovno izvozila stvari, ki je bilo začasno uvožena, so ji bile dokončno obračunane carinske dajatve, katere plačilo je carinska uprava dosegla s tem, da je vnovčila carinsko garancijo tožeče stranke. Tožeči stranki je bilo torej kot garantu naloženo plačilo carine in drugih uvoznih davščin (priloga A/8).

Vtoževani znesek 2.019.107,09 SIT, ki mu tožena stranka po višini sploh ni ugovarjala, predstavljajo carinske dajatve in druge uvozne davščine in stroški, kar je tožeča stranka izkazala s predloženimi računi, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi konkretno navedlo (priloge A/9 do A/12).

Pravno razmerje pravdnih stranke se presoja po takrat veljavnih določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Tožeča stranka se je po naročilu tožene (priloga A/5) z garancijsko izjavo zavezala, da bo, v kolikor začasno uvoženo blago po izteku predpisanega roka ne bo izvoženo, poravnala vse stroške carinskih dajatev. V razmerje s Carinskim uradom je vstopila kot porok za toženčeve dolgove. Terjatev carinskih organov je bila poravnana iz njene garancije. Kot porok je plačala carinskim organom carinske dajatve.

Pravna podlaga za njen zahtevek je v določilih 1013. čl. ZOR po katerem ima porok, ki je plačal upniku njegovo terjatev pravico zahtevati od dolžnika, naj mu povrne vse, kar je zanj plačal ter obresti od dneva plačila. Zato je tožbeni zahtevek utemeljen.

Glede na zgoraj navedeno so tedaj popolnoma neutemeljeni očitki pritožnika, da naj bi o istem spornem vprašanju Okrožno sodišče v Ljubljani zavzelo drugo stališče, pa tudi o domnevnih bistvenih kršitvah določb 14. tč. 1. odst. 399. čl. ZPP in trditvi, da je v obravnavani zadevi špediter nastopal kot komisionar. Carinski dolžnik je bila tožena stranka, kot prejemnik blaga. Tožeča stranka pa je nastopala kot njen deklarirani zastopnik in porok. Trditev o ustavnih kršitvah zaradi retroaktivne uporabe 157.a in 157.g čl. Carinskega zakona je brez podlage, saj so te zakonske določbe stopile v veljavo že z dnem 16.6.1999 (Ur. l. št. 32/99), začasni uvoz pa je bil opravljen dne 30.6.1999. Neupoštevne, ker so v nasprotju s spisovnimi podatki pa so tudi trditve tožene stranke, da naj bi tožeča stranka šele v pritožbi začela zatrjevati, da je bila njena garancija vnovčena. Te trditve je namreč tožeča stranka postavila že v svoji pripravljalni vlogi – odgovor upnika na ugovor dolžnika dne 21.5.2001 (list. št. 9 spisa), nenazadnje pa to izhaja tudi iz dokaznih listin, ki jih je vložila v spis. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).