Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je tožniku dnevnice plačala prek njegove družbe E. po izstavitvi računa za opravljena montažna dela in da je znesek računa obsegal dodatke k plači, dnevnice ter posebne nagrade za bonus. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati za leto 2008 - 2010 dnevnice v skupnem znesku 24.160,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje, to je od 21. 2. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 1.302,35 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, in sicer na fiduciarni račun pooblaščenca tožene stranke št. ... pri banki A. d. d. (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točki 2. odstavka istega člena, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da bi naj tožnik v celotnem spornem obdobju dobil izplačane dnevnice, kar bi naj potrdile zaslišane priče B.B., C.C. in D.D., ki so izpovedale, da je med tožnikovo firmo E. in toženo stranko obstajal dogovor, da so v plačilih, ki jih je navedena družba prejela od tožene stranke za opravljene montaže dvigal v Črni Gori, zajeti tudi stroški dela - dnevnice. C.C. je izjavil, da naj bi bili tako tožnik kot ostala njegova sodelavca plačani s fiksnim zneskom, ki je bil določen na podlagi akorda, ki naj bi bil določen na podlagi izračuna komerciale. Tožnik se ne strinja, da bi na takšen način prejel izplačane dnevnice. Vsi prejemki, ki jih je prejel s strani tožene stranke iz naslova delovnega razmerja so razvidni iz mesečnih obračunov plač, ki jih je v spis vložila tožena stranka. Iz obračunov plač ni razvidno, da bi tožena stranka tožniku izplačala dnevnice. Razen pavšalnih navedb prič, da bi naj bilo s tožnikom dogovorjeno, da so plačila firmi E., predstavljala tudi plačilo dnevnic ter vseh ostalih stroškov, tožena stranka ni uspela dokazati, da je dnevnice tudi dejansko plačala. V kolikor bi bili dejansko sklenjeni in podpisani takšni dogovori, kot to zatrjujejo priče, bi te dogovore tožena stranka tudi predložila v spis. Priči C.C. in D.D. sta izpovedali, da naj bi bil pri toženi stranki v praksi poseben način obračunavanja plače - t.i. akordni sistem, ki pa ni zajemal izplačil vtoževanih dnevnic. Tožena stranka ni predložila specifikacije obračuna, iz katerega bi bilo razvidno, kaj naj bi dejansko predstavljala nakazila. Tudi ostala dva zaposlena sta zanikala, da bi v spornem obdobju prejela plačane dnevnice. Če pa je tožena stranka menila, da je njihove pripadajoče dnevnice nakazala firmi E., bi lahko do navedene firme vzpostavila terjatev, ne more pa ta okoliščina vplivati na konkreten postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika in v pritožbi navedla, da je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sledilo izpovedbam prič B.B., D.D. in C.C.. Izpovedbe prič so bile skladne in podprte z listinskimi dokazi. Priče so potrdile obstoj dogovora med toženo stranko in sorodniki G. glede načina izplačila dnevnic in poslovnega bonusa. Izpovedba prič pa je v celoti podprta z obračunskimi listi, ki jih je tožena stranka predložila kot dokaz. Tožnik je v zaslišanju sam potrdil, da so to obračuni, ki jih je sam sestavil in na podlagi katerih je izstavil račune toženi stranki. Tožnik je potrdil obstoj dogovora s toženo stranko ter smiselno potrdil izpovedi prič, ki so opisale način določitve cene montaže in višine izstavljenih računov tožene stranke. Tožnik je tudi potrdil prejem cca 155.000,00 EUR v relevantnem obdobju, kar je pojasnjeval s plačili za delavce, ki jih je najel in plačilom nadur za H.H. in I.I.. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 2 odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, vsebuje pa tudi razloge o odločilnih dejstvih, saj iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje medtem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja:

7. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik v obdobju od 2008 do 12. 9. 2010 zaposlen pri toženi stranki in je večinoma delo opravljal v Črni Gori, kjer sta, v istem časovnem obdobju, delo opravljala tudi H.H. in I.I., prav tako delavca tožene stranke. Tožena stranka je tožniku in H.H. ter I.I., za čas dela v Črni Gori, izplačevala plačo in stroške prehrane med delom, kot da bi delo opravljali v Sloveniji. Tožnik je trdil, da mu tožena stranka v Črni Gori ni zagotavljala brezplačne prehrane in mu tudi ni plačala dnevnic, zato dnevnice vtožuje v tem sporu.

8. Tožena stranka je trdila, da je tožniku na podlagi ustnega dogovora med takratnim direktorjem tožene stranke B.B. in H.H., I.I. in tožnikom, dnevnice izplačevala preko firme tožnika družbe E.. Dogovor je bil, da bo tožnikova družba E. izstavila toženi stranki račun za opravljeno montažo dela, pri čemer bo znesek po tem računu zajemal tudi vse dodatke k plači, povračila stroškov iz delovnega razmerja (dnevnice, plače dodatno najetih delavcev) ter posebne nagrade za posel (bonus). Tožnik je potrdil, da se je s toženo stranko ustno dogovoril glede načina montaže dvigal v Črni Gori, zanikal pa je, da bi bilo dogovorjeno, da bodo plačila, ki jih bo prejel s strani tožene stranke obsegala tudi vse dodatke k plači in vse stroške za delo v tujini tako zanj kot za ostala dva delavca. Potrdil je, da je njegova družba, v spornem obdobju, s strani tožene stranke prejela plačila na podlagi računov, ki jih je sam izstavil toženi stranki. Račune je pripravil tako, da je od dogovorjene cene za montažo odštel stroške za bruto plače zanj ter za ostala dva delavca in za razliko toženi stranki izstavil račun. Od prejetih zneskov s strani tožene stranke na podlagi izstavljenih računov, pa je nato izplačal nadure obema zaposlenima ter poplačal delavce, ki jih je dodatno najel za izvedbo montaže dvigal ter stroške njihovega dela, stroške njihovega bivanja, prehrane in nadur. Tudi ostala zaposlena H.H. in I.I. sta zanikala, da bi bilo s toženo stranko oziroma bivšim direktorjem B.B. dogovorjeno, da jima dnevnice izplačuje družba E.. Oba sta izpovedala, da sta s strani omenjene družbe dobila plačane le nadure, nista pa dobila plačanih dnevnic ali kakšnega dobička. Glede na to, da so H.H., I.I. in tožnik sorodstveno povezani in je H.H. tudi sam od tožene stranke vtoževal dnevnice, je sodišče prve stopnje verjelo predvsem izpovedbam B.B., C.C. in D.D., saj gre za bivše delavce tožene stranke, ki v času zaslišanja niso bili več zaposleni pri toženi stranki in jim je tožena stranka prav tako odpovedala pogodbe o zaposlitvi.

9. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da ni našlo nobenih razlogov, da bi dvomilo v verodostojnost oziroma resničnost izpovedi prič B.B., C.C. in D.D.. Priče so potrdile, da je med tožnikom oziroma njegovo družbo in toženo stranko dejansko obstajal dogovor, da so v plačilih, ki jih je tožnikova družba prejela s strani tožene stranke za opravljanje montaže dvigal v Črni Gori, zajeti tudi vsi stroški dela, torej tudi dnevnice. Nekdanji direktor tožene stranke B.B. je izpovedal, da je bilo s tožnikom dogovorjeno, da mu bo tožena stranka plačala plače in vse prispevke, porabljeno gorivo, stroške prihodov v Slovenijo in vse stroške mobilnega telefona, ostale stroške dela pa bo nakazala tožena stranka tožnikovi družbi kot znesek plačila računa za montažo, kot ga je izstavil tožnik. C.C., ki je bil v tistem času vodja montaže in D.D. sta potrdila, da je bil ves posel v Črni Gori voden preko tožnika, ki je bil nosilec posla, z njim pa je bilo dogovorjeno, da bo posel opravil za določen znesek, v določenem času. Dogovorjen znesek pa je vključeval stroške dela, prenočišča in dnevnice. Od zneska, ki je bil predviden kot cena montaže, je tožena stranka odštela le bruto plačo vseh treh delavcev, preostanek pa je bil namenjen, kritju vseh stroškov v Črni Gori, vključno dnevnic in ti stroški so bili nato nakazani na račun tožnikove družbe.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožniku preko njegove družbe E. plačala dnevnice, po izstavitvi računa za opravljena montažna dela in da je znesek računa obsegal dodatke k plači, dnevnice ter posebne nagrade za bonus. Tožnik je potrdil prejem plačila tožene stranke po izstavljenih računih v višini 155.000,00 EUR, ni pa dokazal, da ta nakazila niso zajemala tudi dnevnic zanj.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.