Jedro

Glede razlage nedoločnega pravnega pojma oziroma standarda "znatne nevarnosti pobega" in s tem podlage za izrek izpodbijanega ukrepa pridržanja tožnika tudi po presoji sodišča ne more sama po sebi zadoščati zgolj ugotovitev, da je bil tožnik predhodno že obravnavan v drugi državi članici EU in da tam (še) ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je glede na samo ureditev po Uredbi Dublin III razumljivo, da se je prosilec pred prihodom v zadevno državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek za predajo odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III tudi prične. Osebe pa se samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, ne sme pridržati.

Ker mora po Uredbi Dublin III obstajati znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, po presoji sodišča (med strankama nesporno) dejstvo, da je bil tožnik s strani policije predhodno že obravnavan na Hrvaškem in da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, samo po sebi ne izkazuje znatne nevarnosti pobega oziroma tožnikove begosumnosti. Tožnik je na obravnavi tudi pojasnil, da je ves čas dosedanjega trajanja postopka in tudi s policisti zgledno sodeloval in podajal resnične izjave ter predložil svoje osebne dokumente, in sicer potni list, osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, navedene okoliščine pa nikakor ne kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku. Zato sodišče ne sprejema naziranja tožene stranke, da navedene okoliščine izkazujejo razlog za tožnikovo begosumnost v smislu 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2. Na znatno nevarnost pobega tožnika oziroma njegovo begosumnost po presoji sodišča tudi ne kaže njegovo nezakonito prehajanje državnih meja, niti dejstvo, da v Sloveniji nima možnosti bivanja. Sodišče je že večkrat opozorilo, da je tak način prehajanja mej za begunce tipičen, saj številni meje legalno niti ne bi mogli prestopiti. Poleg tega sodišče še pripominja, da je po 1. alineji 2. odstavka 68. člena ZTuj-2 nedovoljen vstop v državo zgolj milejša oblika okoliščin, ki lahko kaže na begosumnost, ki bi lahko le pogojno in skupaj še z drugimi okoliščinami, vodila do sklepanja o begosumnosti. Drugih razlogov, iz katerih bi bilo treba tožnika pridržati, na primer zaradi dvoma v njegovo identiteto ali varnostnih zadržkov pa tožena stranka v izpodbijanem sklepu niti ne navaja, zaradi česar tudi tožnikovo pridržanje na podlagi določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-317/2019/5 (1312-20) z dne 15. 2. 2019, odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka z izrekom pod točko 1 odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III). Pod točko 2 je še odločila, da se tožnik pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 14. 2. 2019 od 15.00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik dne 14. 2. 2019 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS). Pred tem je tožnika 11. 2. 2019 obravnavala Policijska postaja Kočevje. Iz policijske depeše izhaja, da je tožnik 11. 2. 2019 ob 9.50 uri ilegalno prečkal državno mejo in iz Republike Hrvaške vstopil v RS; izvorno državo je zapustil zaradi ekonomskih razlogov novembra 2018 in z letalom odpotoval v Turčijo ter se po dveh dneh odpravil peš v Grčijo, kjer je ostal 2 meseca, zatem je šel peš do Albanije, od tam v Črno Goro in nato v Bosno in Hercegovino (BIH); od tam je v skupini s prijatelji iz kampa v Bihaču, BIH, odšel preko Hrvaške do RS ter za navigacijo uporabljal mobilni telefon; za pot do RS so potrebovali 7 dni in bili s strani slovenskih policistov ustavljeni po prestopu hrvaško - slovenske meje v naselju Fara. Že tedaj je kot ciljno državo navedel Slovenijo, enako kot tudi ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, v kateri je glede razlogov za odhod iz izvorne države navedel, da je tam težko dobiti zaposlitev, plače pa so tako nizke, da ne zadoščajo niti za plačilo najemnine; poleg tega si tožnik želi postati izumitelj, saj ima več idej, ki jih želi patentirati. Izpovedal je tudi, da je trikrat poskušal priti preko Hrvaške v RS, kar mu je uspelo šele v tretjem poskusu, in da je takoj zaprosil za azil, ko je bil prijet s strani slovenskih policistov. Na vprašanje, če na Hrvaškem ne bi mogel razvijati svojih idej, je odgovoril, da si je želel priti v RS in da ni razmišljal o drugih možnostih. Na vprašanje, zakaj v Grčiji kot prvi evropski državi ni zaprosil za mednarodno zaščito, je odgovoril, da tam za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker tam ni pogojev za to, kar si on želi in da tam ne bi mogel razvijati svojih idej oziroma uresničiti svojih ambicij, češ da navedena država ni razvita na takšnem nivoju, da bi lahko tam uresničil svoje ambicije. Glede vračanja na Hrvaško je izrazil zadržke, ker se tja ne želi vrniti. Glede postopka s hrvaško policijo pa je izpovedal, da je bila komunikacija slaba, ker ni bilo prevajalca in tudi ne pravne pomoči. Po preverjanju podatkov v bazi EURODAC je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik dne 19. 1. 2019 obravnavan s strani druge članice EU, Republike Hrvaške. Pred tem je bil tožnik tudi v Grčiji, kjer pa ni bil obravnavan s strani policije, niti ni tam podal prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je glede na navedeno in v skladu z Uredbo Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna, zato posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika Republiki Hrvaški, ki mora odgovoriti v dveh tednih od prejema zahtevka, zato je v skladu z 2. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III ter stališčem Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 26/2016 in I Up 346/2014 tožena stranka tožniku izrekla izpodbijani ukrep pridržanja za namen predaje po Uredbi Dublin III odgovorni državi članici, to je Republiki Hrvaški. Nadalje v obrazložitvi navaja, da se po določilih 10. člena Recepcijske direktive ukrep pridržanja lahko izvaja kot odvzem prostosti v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa le-tega ni mogoče zagotoviti, pa se lahko izvaja tudi v zaporu. Tožena stranka je pri presoji, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar mu je potrebno omejiti gibanje, upoštevala, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil ne v Grčiji in tudi ne na Hrvaškem, čeprav gre v obeh primerih za državi članici EU, kar utemeljuje njen sklep, da je tudi Slovenija za tožnika zgolj tranzitna država in tu ne bo počakal na zaključek postopka predaje odgovorni državi članici, saj se na Hrvaško ne želi vrniti, njegove navedbe in dejanja pa utrjujejo sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in da bo le s pridržanjem na prostore za Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja pristojni državi članici EU za obravnavanje njegove prošnje. Dodaja še, da se od vsakega prosilca pričakuje, da zaprosi za zaščito v zanj prvi varni državi, tožnik pa ni zaprosil za mednarodno zaščito ne v Grčiji, niti kasneje na Hrvaškem, četudi sta obe državi članici EU. Po oceni tožene stranke navedeno ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku iz 5. alineje 1. odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Poleg tega so s tem, da je tožnik nezakonito prehajal državne meje in da v RS nima možnosti bivanja, izpolnjene tudi okoliščine iz 1. in 3. alineje 2. odstavka 68. člena ZTuj-2, kar dodatno utrjuje prepričanje tožene stranke, da bi tožnik zapustil tudi RS in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku. Navedene okoliščine po oceni tožene stranke kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka predaje odgovorni državi članici EU, zato je za nadaljevanje postopka tako nujno potrebno tožniku omejiti gibanje in s tem zagotoviti, da bo ostal na območju RS, dokler ne bo opravljena njegova predaja odgovorni državi članici EU. Milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma, po oceni tožene stranke ni primeren in učinkovit, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov, ki jih v svoji obrazložitvi podrobneje opiše, Azilni dom samovoljno zapusti, še preden je odločeno o njihovi prošnji. Dodatno pojasnjuje, da pridržanje za namen predaje traja od ustne naznanitve 14. 2. 2019 od 15.00 ure dalje do predaje, le-ta pa je v primerih izrečenega ukrepa pridržanja opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper dublinski sklep, in da po preteku tega časa oseba ne sme biti več pridržana.

3. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore kršitve pravil postopka, nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, saj meni, da ni izrazito begosumen, ker niso izpolnjeni objektivni kriteriji za obstoj znatne nevarnosti, da bi pobegnil. Zato meni, da je izpodbijani sklep nezakonit. Posebej poudarja, da je pridržanje po Uredbi Dublin III dopustno odrediti le pod pogoji iz 28. člena Uredbe Dublin III, a le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in če ni mogoče uporabiti manj prisilnih ukrepov. V zvezi z izpostavljenim stališčem Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 26/2016 se tožnik strinja, da najmanj 3., 4. in 5. alineja 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 sicer ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega, vendar poudarja, da je v isti sodbi Vrhovno sodišče tudi ugotovilo, da kot objektivni kriteriji za presojo nevarnosti pobega na morejo biti uporabljeni vsi kriteriji, ki so našteti v 68. členu ZTuj-2, temveč zgolj tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Ker pa je za izrek ukrepa pridržanja oziroma odvzem prostosti potrebno utemeljiti znatno nevarnost pobega, oziroma izrazito begosumnost prosilca, tožnik meni, da zato ni mogoče upoštevati vseh milejših oblik iz 2. odstavka 68. člena ZTuj-2, ki kažejo na nevarnost pobega in med katere sodita tudi kriterija iz 1. in 3. alineje 2. odstavka 68. člena ZTuj-2, na katera se je pri svoji odločitvi prav tako oprla tožena stranka, četudi ne gre za kriterija, ki bi lahko služila ugotavljanju izrazite begosumnosti, skladno s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, ker gre za milejša kriterija begosumnosti. Kot bistveno po Uredbi Dublin III glede pridržanja tožnik izpostavlja, da vsaka begosumnost še ni dovolj za odreditev pridržanja. To obenem pomeni, da je potrebno pridržati samo tiste prosilce za mednarodno zaščito, pri katerih obstajajo izrazite okoliščine za nevarnost pobega, saj bi v v nasprotnem primeru, če bi bili uporabljeni preohlapni kriteriji, nastala situacija, ko bi bili izrazito begosumni vsi prosilci, ki so nezakonito prehajali meje in ki v Sloveniji nimajo možnosti prebivanja, to pa bi vodilo do kriminalizacije vseh prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik meni, da je najbolj izrazito begosumnost mogoče pripisati osebam, ki serijsko oziroma večkrat v različnih državah zaprosijo za mednarodno zaščito in nato še pred odločitvijo o prošnji ali po prejemu negativne odločitve zapustijo državo in odidejo drugam, kjer v drugi državi ponovno zaprosijo za mednarodno zaščito, pri čemer prikrivajo svojo identiteto in zamolčijo, da so že v več drugih državah zaprosili za azil ter tako v postopkih za priznanje mednarodne zaščite ne sodelujejo. To pa za tožnika ne drži, saj je za mednarodno zaščito zaprosil samo v RS in je v postopku nedvomno sodeloval, svoje identitete ter drugih dejstev pa v postopku ni prikrival, pri čemer zgolj dejstvo, da je nezakonito prestopal meje držav pred prihodom v RS in da tu nima pogojev za bivanje niti ne zadostuje za izpolnitev kriterijev begosumnosti oziroma znatne nevarnosti pobega. Tožnik očita toženi stranki, da je njeno sklicevanje na 5. alinejo 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 napačno, ker je tožnik v postopku sodeloval in to namerava tudi v bodoče, saj je v postopku navajal prave osebne podatke in svoje identitete ni prikrival, ker je predložil toženi stranki tako svoj potni list, kot tudi osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, pojasnil pa je tudi razloge za odhod iz Maroka ter tudi opisal, kako je prišel do Slovenije, ki je bila njegova ciljna država, kar je tudi razlog, da za mednarodno zaščito ni zaprosil ne v Grčiji in ne na Hrvaškem, kjer ga je celo obravnavala policija in je dal prstne odtise, vendar za mednarodno zaščito ni zaprosil. Navedeno pomeni, da postopka o priznanju mednarodne zaščite do prihoda v Slovenijo sploh ni bilo ne v Grčiji in tudi ne na Hrvaškem, četudi je tam imel sicer možnost zaprositi za azil, vendar tega ni storil in to nikakor ne pomeni njegovega nesodelovanja v postopku, saj takega postopka do prihoda v Slovenijo sploh ni bilo. Tožnik očita stališču tožene stranke, da nihče, ki ne zaprosi za mednarodno zaščito v prvi državi EU, ne sodeluje v postopku in je zato begosumen tako, da ga je potrebno pridržati, češ da je v nasprotju s cilji in načeli Uredbe Dublin III, enako kot tudi anticipiranje tožnikovega morebitnega bodočega nesodelovanja v morebitnih bodočih postopkih. Ker objektivni pogoji, pod katerimi Uredba Dublin III dopušča pridržanje v tožnikovem primeru niso podani, tako torej ni podlage za izrek izpodbijanega ukrepa pridržanja. Le-ta po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, tožnik pa se v Centru za tujce počuti slabo, utesnjeno, negotovo in depresivno. Zato obenem s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi določil 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker meni, da ne gre zgolj za nezakonito ravnanje, ampak za protipraven poseg v ustavno pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, zato se vsak dan pridržanja tožniku povzroča nepopravljiva škoda. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe in do pravnomočne odločitve o stvari uredi stanje tako, da mora tožena stranka takoj prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, oziroma podredno, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, ugodi pa naj tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe in do pravnomočne odločitve o sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

4. Tožena stranka je po prejemu poziva sodišča na podlagi določil 38. člena ZUS-1 predložila sodišču predmetni upravni spis, odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1:

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženega upravnega spisa in v konkretnem primeru niti ni sporno. Sporen pa je obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v 2. odstavku 28. člena Uredbe Dublin III.

7. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

8. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

9. Skladno s 1. odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1). V 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce.

10. Da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, je, kot to pravilno navaja tožnik, že večkrat izpostavilo tudi Vrhovno sodišče, med drugim v sodbi in sklepu št. I Up 26/2016, na katero se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Tedaj je sicer Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Vendar pa se v konkretnem primeru sodišče strinja s tožnikom, da objektivni pogoji za izrek tovrstnega ukrepa v tožnikovem primeru niso podani iz razlogov, ki jih bo sodišče v nadaljevanju pojasnilo ob upoštevanju upravno sodne prakse, ki se je doslej izoblikovala v primerljivih zadevah in med drugim izhaja iz (pravnomočne) sodbe št. I U 264/2019 z dne 12. 2. 2019, ki je mutatis mutandi v bistvenem povzeta v nadaljevanju.

11. Ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen.

12. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti sicer z določili ZMZ-1 (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče RS že zavzeli stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu ZTuj-21. S tem v zvezi je Vrhovno sodišče že v sodbah in sklepih št. I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena).

13. V konkretnem primeru je bilo o tožnikovem pridržanju odločeno v okviru postopka za predajo odgovorni državi članici EU, to je Republiki Hrvaški. Tožena stranka je svojo oceno o tožnikovi begosumnosti oprla na okoliščine, da je bil tožnik predhodno obravnavan na Hrvaškem, kjer pa ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav bi lahko, prav tako pa tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, ki je prav tako država članica EU, ter da je zanj Slovenija prav tako zgolj tranzitna država, ter da je za zaščito v Sloveniji zaprosil šele po tem, ko je bil prijet s strani policije. Glede na navedene okoliščine je ocenila, da je v tožnikovem primeru izpolnjen pogoj nesodelovanja v postopku iz 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 ter da sta s tem, ko je tožnik nezakonito prehajal meje držav članic EU in v Sloveniji nima možnosti bivanja izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje 2. odstavka 68. člena ZTuj-2. 14. Glede razlage nedoločnega pravnega pojma oziroma standarda "znatne nevarnosti pobega" in s tem podlage za izrek izpodbijanega ukrepa pridržanja tožnika namreč tudi po presoji sodišča ne more sama po sebi zadoščati zgolj ugotovitev, da je bil tožnik predhodno že obravnavan v drugi državi članici EU in da tam (še) ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je glede na samo ureditev po Uredbi Dublin III razumljivo, da se je prosilec pred prihodom v zadevno državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek za predajo odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III tudi prične. Osebe pa se samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, ne sme pridržati.

15. Ker mora po Uredbi Dublin III, kot rečeno, obstajati znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, po presoji sodišča (med strankama nesporno) dejstvo, da je bil tožnik s strani policije predhodno že obravnavan na Hrvaškem in da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, samo po sebi ne izkazuje znatne nevarnosti pobega oziroma tožnikove begosumnosti. Tožnik je na obravnavi tudi pojasnil, da je ves čas dosedanjega trajanja postopka in tudi s policisti zgledno sodeloval in podajal resnične izjave ter predložil svoje osebne dokumente, in sicer potni list, osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, navedene okoliščine pa nikakor ne kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku. Zato sodišče ne sprejema naziranja tožene stranke, da navedene okoliščine izkazujejo razlog za tožnikovo begosumnost v smislu 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2. 16. Tožena stranka je v obrazložitvi svojega sklepa poudarila tudi to, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v RS zato, ker ga je prijela policija, tožnik pa je v zvezi s tem med tekom upravnega postopkom izpovedal, da je takoj, ko jih je s prijatelji po prečkanju hrvaško-slovenske meje prijela policija, zaprosil za mednarodno zaščito. Sodišče se zato ne strinja z dokazno oceno tožene stranke, da je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil samo zato, ker ga je prijela policija in da je Slovenija zanj zgolj tranzitna država. Po oceni sodišča torej vse navedene okoliščine ne zadostujejo za ugotovitev znatne nevarnosti pobega oziroma tožnikove begosumnosti. Tožnik je med upravnim postopkom tudi izpovedal, da bo počakal na konec postopka v Sloveniji in tudi zato ni mogoče šteti, da je podana objektivna okoliščina nesodelovanja v postopku po 5. alineji 1. odstavka 68. člena ZTuj-2. 17. Na znatno nevarnost pobega tožnika oziroma njegovo begosumnost po presoji sodišča tudi ne kaže njegovo nezakonito prehajanje državnih meja, niti dejstvo, da v Sloveniji nima možnosti bivanja. Sodišče je že večkrat opozorilo, da je tak način prehajanja mej za begunce tipičen, saj številni meje legalno niti ne bi mogli prestopiti. Poleg tega sodišče še pripominja, da je po 1. alineji 2. odstavka 68. člena ZTuj-2 nedovoljen vstop v državo zgolj milejša oblika okoliščin, ki lahko kaže na begosumnost, ki bi lahko le pogojno in skupaj še z drugimi okoliščinami, vodila do sklepanja o begosumnosti. Drugih razlogov, iz katerih bi bilo treba tožnika pridržati, na primer zaradi dvoma v njegovo identiteto ali varnostnih zadržkov pa tožena stranka v izpodbijanem sklepu niti ne navaja, zaradi česar tudi tožnikovo pridržanje na podlagi določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. 18. Iz navedenih razlogov izhaja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla dejstev oziroma okoliščin, ki bi izkazovale katerega od objektivnih kriterijev za ugotavljanje begosumnosti in s tem utemeljevale razloge za odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v skladu z 2. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III v zvezi s 5. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma po kriterijih iz 68. člena ZTuj-2. Navedeno obenem pomeni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in ki se v bistvenem ne razlikuje od tožbenih navedb, niti od od podatkov v upravnem spisu, tožena stranka nepravilno uporabila določbe materialnega prava, na katerih temelji sprejeta odločitev v izpodbijanem sklepu.

19. Sodišče je zato na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Ker niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in tudi ne iz podatkov predloženega upravnega spisa ne izhajajo nobene druge okoliščine, ki bi lahko pomenile zakonito podlago za izrek ukrepa omejitve gibanja po 2. odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 2. odstavkom 84. člena ZMZ-1, sodišče zadeve ni vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1), se do ostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo.

K točki 2:

20. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi nima več pravnega interesa za izdajo zahtevane začasne odredbe. Skladno z določilom 1. odstavka 73. člena ZUS-1 pritožba zoper sodbo namreč ni dovoljena. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da je z izdajo te sodbe kot izhaja iz I. točke izreka predmetne sodbe in sklepa pravnomočno odločeno o zadevi, zato tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do nastopa pravnomočnosti predmetne sodne odločbe. S pravnomočnostjo sodbe, kot izhaja iz I. točke izreka predmetne sodbe in sklepa namreč omejitev gibanja sama po sebi preneha, ker je uvodoma navedeni izpodbijani sklep tožene stranke o omejitvi gibanja odpravljen.

1 ZTuj-2 v 1. odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V 2. odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).