Jedro

Ker tožnica ni pristopila k preizkusu usposobljenosti, ki ji je bilo naloženo s pravnomočno odločbo zbornice z dne 5. 6. 2013, je posledično zbornica utemeljeno izdala izpodbijano odločbo, za kar ima pooblastilo v ZZdrS in na njegovi podlagi sprejetim Pravilnikom o zdravniških licencah. V obravnavni zadevi gre za neizpolnjevanje pogoja za pridobitev licence, saj gre za neizpolnitev naloženega preizkusa usposobljenosti po pravnomočni odločbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Zdravniška zbornica Slovenije vlogo tožnice A.A., dr. med., za podelitev licence za delo na področju splošne medicine (specialist) zavrnila, s tem da posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je Zdravniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju zbornica) tožnici v postopku podelitve licence za delo na področju splošne medicine (specialist) z odločbo 1631-146/2012/41 z dne 5. 6. 2013 naložila opravljanje preizkusa usposobljenosti. V navedeni odločbi je določila, da mora tožnica za podelitev licence za delo na področju splošne medicine (specialist) opraviti preizkus usposobljenosti v roku 6 mesecev od vročitve odločbe. Tožnica v določenem roku ni pristopila k preizkusu usposobljenosti, prav tako ni vložila prošnjo za podaljšanje roka, zato posledično ni izpolnila pogoja za podelitev licence za delo na področju splošne medicine (specialist).

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. V zvezi z odločbo z dne 5. 6. 2013 toženka ugotavlja, da je le ta postala pravnomočna, pri čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1496/2013-12 z dne 28. 4. 2014 in sklep Vrhovnega sodišča RS, ki je predlog tožnice za revizijo zavrglo. Tožnica do izdaje izpodbijane odločbe ni pristopila k preizkusu strokovne usposobljenosti niti ni zaprosila za podaljšanje roka niti ni opravila preizkusa strokovne usposobljenosti, zato ni izpolnila obveznosti za podelitev licence. Toženka navaja, da izobrazba in specializacija tožnice, ki ju je opravila pred letom 1991 v Srbiji, še ne pomeni avtomatične podelitve licence za delo v Republiki Sloveniji. Sklicuje se na 10. člen, 33. člen, 35. člen, 38. člen Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS) in na Pravilnik o zdravniških licencah (v nadaljevanju Pravilnik), ki je bil sprejet na podlagi 38. člena ZZdrS, kjer je v šestem odstavku 9. člena v poglavju "Pogoji za podelitev licence" določeno, da v okviru preverjanja zdravnikovih kvalifikacij za samostojno opravljanje dela, kot predpogoj za pridobitev licence, lahko predpiše preizkus strokovne usposobljenosti, če je na podlagi predložene dokumentacije oziroma dosedanjega dela zdravnika mogoče dvomiti v njegovo strokovno usposobljenost za delo na določenem strokovnem področju. Zgolj kvalifikacija, ki jo tožnica nesporno ima, po mnenju toženke ni zadosten pogoj, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da zbornica nima opore v predpisih glede naložitve preizkusa strokovne usposobljenosti za podelitev licence, čemur je pritrdilo tudi Upravno sodišče RS. V zvezi z domnevno neustavnostjo oziroma zakonitostjo določb Pravilnika toženka navaja, da nima pooblastila, da odkloni uporabo splošnega pravnega akta, ki je domnevno v nasprotju z ustavo ali zakonom (exceptio illegalis). Pritožbeni organ ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen.

3. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 33. člena ZZdrS ter na podlagi odločbe zbornice z dne 5. 6. 2013 in ob uporabi določb Pravilnika o zdravniških licencah (v nadaljevanju tudi Pravilnik1). Tožnica navaja razlog nepravilne uporabe predpisov ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (1. in 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica je pridobila zdravniško izobrazbo pred letom 1991 na Medicinski fakulteti Univerze v Beogradu. Diplome ni bilo potrebno nostrificirati na podlagi Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije. Enako velja tudi glede potrdil o opravljenih specialističnih izpitih, izdanih v republikah nekdanje SFRJ pred 25. 6. 1991. Tožnica je specialistični izpit iz področja splošne medicine opravila na isti fakulteti 19. 5. 1986. Tako pridobljen specialističen naslov ima enako veljavo kot specialistični naslov, pridobljen na ozemlju Republike Slovenije. Tožnica je že leta 2003 prvič zaprosila za izdajo licence za opravljanje dela zdravnika specialista na področju splošne medicine, vendar ji je tedaj zbornica naložila opravljanje usposabljanja s preizkusom usposobljenosti na podlagi Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov (Uradni list RS, št. 59/03, v nadaljevanju Pravilnik/03), kar v ničemer ni povezano s podelitvijo licence ali morebitnim dvomom v predložena dokazila oziroma dosedanje delo tožnice. S takim ravnanjem zbornica "de facto" tožnici ni priznala že opravljenega specialističnega izpita. Tožnica je morala opraviti sekundariat (20. 7. 2005 do 20. 10. 2005), nato je bila 12. 12. 2005 napotena na katedro za družinsko pravo na opravljanje specialističnega izpita, kar vse izhaja iz predložene odločbe o odobritvi opravljanja preizkusa usposobljenosti 17-05 z dne 15. 11. 2005. Zbornica ne poda nobenega pojasnila, zakaj na podlagi vloge 3. 11. 2003 tožnici ni podelila licence, temveč ji je dodatno naložila strokovno usposabljanje in preizkus strokovne usposobljenosti v obliki specialističnega izpita 12. 12. 2005. V nadaljevanju je zbornica tožnico napotila na zaključni pregledni preizkus usposobljenosti po Pravilniku o vsebini in poteku sekundarijata in ji po uspešno opravljenem preizkusu 22. 3. 2006 z odločbo podelila licenco za opravljanje dela na področju splošne medicine za obdobje od 22. 3. 2006 do 22. 3. 2012, za katero zbornica trdi, da je "nespecialistična". Tožnica se sklicuje na 83. člen ZZdrS, ki ga citira, in 58. člen Pravilnika 1. Odločba zbornice z dne 22. 3. 2006 se uvodoma sklicuje, da je bila izdana na podlagi vloge tožnice ter 6. člena in 17. člena Pravilnika 1. Tožnica izpostavlja, da ne ZZdrS ne Pravilnik 1 ne definirata "specialističnih" ali "nespecialističnih" licenc. Zbornica tožnici ni pojasnila, zakaj je v njenem primeru vlogo za podelitev licence za opravljanje dela zdravnika specialist splošne medicine obravnavala drugače kot vloge drugih specialistov, od katerih ni zahtevala ponovnega usposabljanja, oprave izpita ali sekundariata in zaključnega preizkusa usposobljenosti oziroma zakaj ji je podelila "nespecialistično" licenco, če pa je izpolnjevala vse zakonske pogoje za podelitev redne licence. Ravnanje zbornice v času od 3. 11. 2003 do dne 22. 3. 2006, ko je tožnici podelila "nespecialistično" licenco, tožnico sedem let kasneje ponovno postavlja v neenakopraven položaj z vsemi ostalimi zdravniki, zato je bila primorana ponovno podati vlogo za podelitev licence in ne zgolj vlogo za njeno podaljšanje.

4. Tudi po podani vlogi za podelitev licence za delo na področju splošne medicine (specialist) dne 7. 3. 2012 kaže, da zbornica še vedno vztraja pri neenakopravni obravnavi tožnice. Tožnica je od 2006 dalje vseskozi opravljala delo kot zdravnica specialistka splošne medicine in sicer najprej v Zdravstvenem domu Vrhnika (od 1. 4. 2006 do 30. 9. 2006), nato v Zdravstvenem zavodu Zdravje (od 1. 10. 2006 do 5. 10. 2008), nato v Zdravstvenem domu Novo mesto (od 6. 10. 2008 do 31. 5. 2010) in nazadnje kot nadzorni zdravnik I v Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, OE Ljubljana (od 1. 6. 2010 dalje), kar izkazuje z izpisom iz delovne knjižice. Zdravniška zbornica Slovenije je na vlogo tožnice z dne 7. 3. 2012 odgovorila z odločbo, s katero ji je naložila opravljanje preizkusa poklicne usposobljenosti iz teoretičnega in praktičnega znanja, v smislu poenotenja načel in prakse, ki vlada na področju pediatrije v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve pa izhaja, da je zbornica ugotovila, da iz predloženega življenjepisa tožnice z opisom strokovnega dela ne izhaja, da zdravnica zdravniško službo opravlja v polni delovni obveznosti. Navedeno določbo Pravilnika 1 je sicer Vrhovno sodišče RS s sodbo X Ips 149/2015 z dne 20. 4. 2016 spoznalo za nezakonito in neustavno in zbornici naložilo naj je ne upošteva.

5. Zbornica je v postopku najprej imenovala izvedenca izr. prof. dr. B.B., dr. medicine, in nato na pritožbo tožnice docenta doc.dr. C.C., dr. med. spec. druž. med., ki je ugotovila, da je tožnica do pridobitve licence iz splošne medicine (specialist) upravičena že leta 2006, na podlagi istih dejstev, pa je ni pridobila. V nadaljevanju tožnica pojasnjuje razloge izvedenke za zaključek, da naj bi tožnica preizkusa z dne 12. 12. 2005 ne opravila, ki je v ponovljenem postopku dvom o strokovnosti in predlog o preizkusu strokovne usposobljenosti utemeljila na dejstvu, da tožnica od junija 2010 dalje dela kot nadzorni zdravnik ZZZS, kar je v nasprotju z določbami Pravilnika 1. Z odločbo z dne 5. 6. 2013 je bila tožnici naloženo opravljeno preizkusa usposobljenosti z rokom za opravljanje šest mesecev od vročitve odločbe, zoper katero se je tožnica pritožila in je bila njena pritožba zavrnjena 22. 8. 2013 in po tožbi izdana sodba I U 1496/2013, revizija pa zavržena (X Ips 258/2014). Tožnica je vložila ponovno vlogo, ker po končanem sodnem postopku ni prejela poziva (29. 7. 2015). Navaja v tej zvezi potek postopka in izdajo odločbe zbornice 7. 3. 2016, s katero ji je bila ponovno naloženo opravljanje preizkusa strokovne usposobljenosti z rokom 6 mesecev od vročitve odločbe. Po pritožbi pa je bila odločba iz procesnih razlogov odpravljena, ker je toženka ugotovila, da je zbornica vodila nov postopek, ne da bi zaključila predhodnega, v katerem je tožnici z odločbo 5. 6. 2013 naložila opravljanje preizkusa usposobljenosti in od oprave katerega je odvisna pridobitev licence toženke, ki pa ni zaključen. Zato je bila vloga tožnice z dne 29. 7. 2015 zavržena in izdana izpodbijana odločba, s katero je zbornica vlogo tožnice z dne 3. 7. 2012 za podelitev licence za delo na področju splošne medicine specialist zavrnila. Toženka pa je pritožbo 5. 9. 2016 zavrnila. Tožnica navaja, da zbornica v vlogi tožnice za podelitev licence v nasprotju s 16. členom Pravilnika namesto 30 dni odloča že četrto leto, s čimer se tožnici povzroča škodo.

6. Razlogi toženke, da naj bi rok, v katerem naj bi tožnica pristopila k preizkusu usposobljenosti, pričel teči 22. 8. 2013, vendar pa preizkusa strokovne usposobljenosti v šestmesečnem roku tožnica ni opravila niti do izdaje izpodbijane odločbe, t.j. dne 14. 6. 2016, ni pristopila k preizkusu, niti ni zaprosila za podaljšanje roka, in da zato ni izpolnila obveznosti za podelitev licence, ne držijo. Toženka je nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in je nepravilno uporabila predpise. Tožnica ni bila pozvana k preizkusu strokovne usposobljenosti (48. člen Pravilnika). Iz Pravilnika o zdravniških licencah (v nadaljevanju Pravilnik 2), ki je začel veljati 18. 7. 2015, čeprav naj bi se glede na drugi odstavek 35. člena že začeti postopki končali po določbah starega pravilnika, izhaja, da se opravljanje preizkusa strokovne usposobljenosti naloži s sklepom, s katerim se določi datum in kraj preizkusa ter tričlanska komisija (26. člen). Takšnega sklepa tožnica ni dobila. Tožnica navaja, da Pravilnik 2 natančno opredeljuje pristojnosti in delo komisije pri preizkusu strokovne usposobljenosti. Zbornica z vztrajanjem pri opravi preizkusa usposobljenosti v obliki in na način, kot sicer velja za specialistični izpit, tožnico degradira v skupino s specializanti, torej zdravniki, ki specialističnega izpita sploh še niso opravili.

7. Tožnica izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 149/2015, ki se nanaša na drugi stavek prvega odstavka 22. člena Pravilnika. Postavljanje pogojev za samostojno opravljanje zdravniške službe je pridržano zakonu (10. člen ZZdrS). S podzakonskim aktom ZZdrS dopušča le, da se uredijo podrobnejša določila o načinu, organih, evidenci in postopku pri odločanju o podelitvi, podaljšanju in odvzemu licence. ZZdrS nalaga oziroma dovoljuje preizkus strokovne usposobljenosti le v luči neizpolnjevanja strokovnih dosežkov, in le v primeru, če zdravnik pri podaljšanju licence o tem ne predloži dokazil (drugi odstavek 35. člena in prvi odstavek 36. člena ZZdrS). Tožnica meni, da je utemeljen tudi njen očitek o nejasnosti določitve dvoma v primeru podelitve licence za delo iz šestega odstavka 9. člena Pravilnika. V konkretni zadevi dvom glede predložene dokumentacije, ki izkazujejo pogoje za samostojno opravljanje dela tožnice kot specialistke na področju splošne medicine, ne obstoji, kar je po 10 letih med strankama očitno nesporno. Drugi del dikcije dvoma pa se nanaša na dosedanje delo zdravnika. Pravilnik v ničemer ne opredeljuje, kdaj bi bil lahko podan dvom v dosedanje delo zdravnika oziroma kakšno delo dokazuje zdravnikovo strokovno usposobljenost. Posledično zbornica lahko sama in arbitrarno odloči, kdaj je podan dvom, kar potrjuje tudi ravnanje treh izvedencev v obravnavani zadevi, ki so podali mnenje in ga utemeljili na treh različnih nepovezanih razlogih, kot jih navaja. Sodišču predlaga, da se pogoj, zapisan v prvem stavku šestega odstavka 9. člena Pravilnika 1, pri odločanju ne sme uporabiti (exceptio illegalis) in da naj prvostopenjskemu organu naloži, da naj pri odločitvi o podelitvi licence odloči brez tega pogoja, kar bi po mnenju tožnice lahko storilo tudi samo sodišče. Tožnica navaja, da izpolnjuje vse zakonske pogoje za podelitev licence za opravljanje dela zdravnika specialista na področju splošne medicine, za kar navaja razloge in sicer, da je izobrazbo pridobila leta 1978 na Medicinski fakulteti Univerze v Beogradu, kvalifikacijo pa leta 1986 na isti fakulteti, da diplom ni potrebno nostrificirati in da ves čas že neprekinjeno dela na področju splošne medicine, kar izkazuje z zapisi v delovni knjižici in predloženimi kopijami pogodb o zaposlitvi. Leta 2005 je opravila izpit iz slovenskega jezika. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožnici podeli licenco za delo zdravnika specialista splošne medicine za čas od 22. 3. 2013 do 22. 3. 2020 oziroma podredno, da zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

8. V odgovoru na tožbo toženka v celoti zavrača tožbeni zahtevek in se sklicuje na svoje navedbe iz pritožbene odločbe. Tožnici očita, da oporeka vsebini in domnevnim kršitvam, ki izhajajo iz že dokončne in pravnomočne odločbe Zdravniške zbornice Slovenije 1631-146/2012/41 z dne 5. 6. 2013, s katero je zbornica tožnici za podelitev licence iz splošne medicine (specialist) naložila opravljanje preizkusa strokovne usposobljenosti. Tožnica s tožbo predlaga tudi nove dokaze (Pogodba o zaposlitvi v ZD Novo mesto, kopije dopisa Katedre za družinsko medicino z dne 17. 6. 2015, listine "Podrobnejša analiza rezultatov pisnega izpita", listine računalniški izpis odgovorov z dne 25. 1. 2011), ki jih v postopku na prvi stopnji niti na drugi stopnji ni predložila ter gre za nedovoljeno tožbeno novoto po 52. členu ZUS-1. Glede navedb, da zbornica tožnice v skladu z 48. členom Pravilnika ni pozvala k preizkusu strokovne usposobljenosti, toženka navaja, da se 48. člen Pravilnika nanaša na podaljšanje licence in ne na podelitev licence, ki je predmet obravnavanega postopka. Glede "exceptio illegalis" zadnjega odstavka 9. člena Pravilnika toženka pojasnjuje, da v konkretnem primeru ne gre za postopek podaljšanja licence, ki se vodi na podlagi prvega odstavka 22. člena Pravilnika, temveč za postopek podelitve licence na drugi pravni podlagi in da se sodba Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožnica, ukvarja z vprašanjem dodatnega strokovnega izpopolnjevanja in ne preizkusa strokovne usposobljenosti.

9. Glede trditve tožnice, da ne obstaja dvom glede predložene dokumentacije, ki izkazuje pogoje za samostojno opravljanje dela, toženka navaja drugi odstavek 5. člena ZZdrS, ki ga citira ter dejstvo, da tožnica od 31. 5. 2010 naprej ne opravlja zdravniške službe na področju splošne medicine, temveč opravlja delo imenovanega zdravnika na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, katerega naloge so opredeljene v 81. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZ), iz katerega izhaja, da gre v primeru imenovanih zdravnikov za odločanje o zavarovancih na podlagi prejete dokumentacije z ustrezno odločbo in ne za delo s pacienti in ob pacientu, ki bi zagotavljalo usposobljenost za delo na določenem strokovnem področju. Zato je po mnenju toženke dovolj, da lahko utemeljeno dvomi v usposobljenost tožnice za delo na specialističnem področju splošne medicine. Toženka se tudi ne strinja s stališčem tožnice, da so tri različne in nepovezane razloge navedli trije različni izvedenci, saj je eno mnenje (mnenje dr. D.D.) nastalo v drugem postopku, ki pa tudi pojasnjuje, da obstaja dvom v strokovno usposobljenost tožnice. Toženka se je do mnenja dr. C.C. že podrobno opredelila v odločbi z dne 5. 6. 2013, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, kjer je dvom argumentirano obrazložen, upoštevajoč razpoložljivo spisovno dokumentacijo. V nadaljevanju se toženka sklicuje na 5. člen, 10. člen, drugi odstavek 10. člena in 71. člen ZzdrS. Po vpogledu v register zdravnikov, ki ga zbornica na podlagi 71. člena ZZdrS vodi kot javno pooblastilo, izhaja, da tožnica nikoli ni imela licence za delo na področju splošne medicine (specialist), zato tožnica ne bi smela biti zaposlena kot specialistka splošne medicine, kot navaja v tožbi. V zvezi z navedbami o "nespecialistični" licenci toženka pojasnjuje, da je tožnica podala vlogo za izdajo take licence po neuspehu na preizkusu strokovne usposobljenosti v postopku podelitve "specialistične" licence za delo na področju splošne medicine. Navaja drugi odstavek 83. člena ZZdrS, da se taka "nespecialistična" licenca podeli zdravniku, ki opravi sekundarijat in preizkus usposobljenosti od 1. 1. 2000 do 1. 1. 2007, kar pomeni, da se veže na obveznost opravljenega sekundarijata, in ni v povezavi z opravljenim specialističnim izpitom, kot to navaja tožnica. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. V pripravljalnih vlogah tožnica in toženka dodatno navajata in pojasnjujeta svoja stališča. 11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporno ali je zbornica pravilno in zakonito zavrnila vlogo tožnice z dne 7. 3. 2012 za podelitev licence za delo na področju splošne medicine (specialist), ker tožnica ni postopala skladno s pravnomočno odločbo zbornice 1631-146/2012/41 z dne 5. 6. 2013. Tožnica namreč v določenem roku ni pristopila k preizkusu usposobljenosti, prav tako pa tudi ni vložila prošnje za podaljšanje roka, kar v zadevi ni sporno. Na ta način po mnenju zbornice in toženke, tožnica posledično ni izpolnila pogoja za podelitev licence za delo na področju splošne medicine (specialist). S temi razlogi pa se strinja tudi sodišče. 13. Glede podeljevanja, podaljševanja in odvzem licence ZZdrS pooblašča zbornico. Tako določa 33. člen ZZdrS, da zdravniku, ki izpolnjuje pogoje za samostojno opravljanje zdravniške službe, zbornica podeli licenco. Po 38. členu ZZdrS podrobnejša določila o načinu, organih, evidenci in postopku pri odločanju o podelitvi, podaljšanju in odvzemu licence sprejme zbornica v soglasju z ministrom.1 Na navedeni pravni podlagi je bil izdan Pravilnik o zdravniških licencah (Uradni list RS, št. 109/1999 do 25/2010, v nadaljevanju Pravilnik), ki se je uporabljal v relevantnem obdobju, ki ureja pogoje in postopke za podelitev, podaljšanje in odvzem dovoljenja za samostojno delo (licenca) zdravnikov, kot javno listino, ki dokazuje strokovno usposobljenost zdravnika za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju v Republiki Sloveniji (2. člen in 3. člen Pravilnika). Slednji med pogoji za podelitev licence daje tudi pooblastilo zbornici, da v okviru preverjanja zdravnikovih kvalifikacij za samostojno opravljanje dela, kot predpogoja za pridobivanje licence, lahko predpiše preizkus usposobljenosti (šesti odstavek 9. člena Pravilnika).2 V obravnavani zadevi je po 7. 3. 2012 vloženi vlogi tožnice za podelitev licence zbornica na podlagi navedenega pooblastila tožnici predhodno izdala na tej pravni podlagi pravnomočno odločbo z dne 5. 6. 2013, s katero ji je za podelitev licence za delo na področju splošne medicine (specialist) naložila opravljanje preizkusa usposobljenosti v roku šest mesecev od vročitve odločbe.

14. Iz dejanskega stanja izhaja, pa tudi med strankama o tem ni spora, da tožnica v roku in tudi ne do izdaje izpodbijane odločbe, ni pristopila k preizkusu usposobljenosti, niti ni zahtevala podaljšanje roka. Ob takem stanju stvari zato tudi po presoji sodišča ni izpolnjen navedeni pogoj glede preizkusa strokovne usposobljenosti za podelitev licence.3 Tožnica pa je bila predhodno tudi seznanja s pravnimi posledicami, če v določenem roku ne bo predložila zbornici dokazila o uspešno opravljenem preizkusu usposobljenosti oz. da ji licenca ne bo podeljena.

15. Tako je tudi po presoji sodišča, glede na konkretno dejansko stanje, ko tožnica ni pristopila k preizkusu usposobljenosti, ki ji je bilo naloženo s pravnomočno odločbo zbornice z dne 5. 6. 2013, posledično zbornica utemeljeno izdala izpodbijano odločbo, za kar ima pooblastilo v ZZdrS in na njegovi podlagi sprejetim Pravilnikom. Tudi po presoji sodišča gre v obravnavni zadevi za neizpolnjevanje pogoja za pridobitev licence, saj gre za neizpolnitev naloženega preizkusa usposobljenosti po pravnomočni odločbi.

16. Sodišče je odgovorilo na relevantne tožbene ugovore. Glede ostalih tožbenih ugovorov, ki se vsebinsko nanašajo na pravnomočno odločbo z dne 5. 6. 2013, pa se sodišče posebej ne opredeljuje, saj ne morejo biti predmet tega upravnega spora. Tožnica je te ugovore lahko uveljavljala v postopku zoper odločbo z dne 5. 6. 2013, ne more pa z njimi uspeti v tem postopku. Po presoji sodišča je relevantno dejansko stanje pravilno ugotovljeno in posledično pravilno uporabljeno materialno pravo, ki se nanj zbornica in toženka pravilno sklicujeta.

17. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

19. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.

1 Za podelitev, podaljšanje in odvzem licence se izda odločba v upravnem postopku (drugi odstavek 38. člena ZZdrS). 2 Če je na podlagi predložene dokumentacije oziroma dosedanjega dela zdravnika mogoče dvomiti v njegovo usposobljenost za delo na določenem strokovnem področju, lahko zbornica predpiše preizkus usposobljenosti. 3 Po 16. členu Pravilnika zbornica izda zdravniku, ki izpolnjuje vse predpisane pogoje, odločbo o podelitvi licence v roku 30 dni od vložitve popolne vloge, oziroma od opravljenega specialističnega izpita v Republiki Sloveniji.