Jedro

Zakonec, ki sam ni poskrbel, da se njegova pravica iz naslova skupnega premoženja na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiški knjigi le na njegovega zakonca, vpiše vanjo, ne more uspešno izločati, svojega deleža na tem premoženju, ki je predmet izvršbe, če je upnik ravnal pošteno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je izvršba na polovico stanovanjske hiše in delavnice, ki stojita na parc. št. 782/1, vl. št. 580 k.o..., ter nista vpisani v zemljiški knjigi, nedopustna. Zavzelo je stališče, da bi lahko tožnica preprečila izvršbo le, če bi bila zemljiškoknjižna lastnica, kar pa ni bila. Sporazum o višini deleža med zakoncema na skupnem premoženju je bil sklenjen po tem, ko je bil sklep o izvršbi že izdan. Tožnica je ravnala neskrbno, ker ni poskrbela za vpis svojega deleža v zemljiško knjigo. Toženkama ni mogoče očitati nedobrovernosti, zaupali pa sta v zemljiško knjigo.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je bistveno za to zadevo, da sledi iz zemljiškoknjižnega izpiska, da je tožničin zakonec edini lastnik travniške parcele, da teče proti njemu izvršilni postopek in da toženkama ni mogoče očitati nedobrovernosti. Zgradba je sestavni del zemljišča. Zato tožničin izločitveni zahtevek ni utemeljen. Prednost gre toženkama, ki sta bili dobroverni.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da zemljišče, na katerem stoji stavba, deli usodo stavbe (24. člen ZTLR). Ne more biti izključno varovan le interes toženk, ne pa tožnice, ki jima nič ne dolguje. V hiši biva in drugega bivališča nima. Toženki nista zatrjevali, da bi izločitev poslovne stanovanjske hiše vplivala na poplačilo njunih terjatev. Toženki kot upnici sta vedeli, da dolžnik v njej ne živi sam, marveč s tožnico in da imata zakonca po zakonu enak delež, zaradi česar izvršba na celotno hišo ni dopustna. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemljena.

Revizija ne pojasni, s čim oziroma kako naj bi nižji sodišči kršili procesne predpise. Ker glede takšnih kršitev zakon ne predvideva preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, se sodišče ni moglo ukvarjati s tem revizijskim razlogom.

Revizije ni mogoče vložiti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). S trditvijo, ki je doslej tožeča stranka ni postavila, da sta toženki vedeli za skupno lastnino toženke in njenega zakonca na obravnavani nepremičnini, skuša izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Zato tudi na to trditev ne bo odgovora.

Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na 24. člen ZTLR. Ta namreč ureja gradnjo na tujem zemljišču, če graditelj ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču. Takšnih dejanskih okoliščin pa tožeča stranka sploh ni zatrjevala.

V sodbah nižjih sodišč je bilo razumljivo, prepričljivo in materialnopravno pravilno pojasnjeno, zakaj v takšnih primerih, kot je obravnavani, daje sodišče prednost dobrovernemu upniku, ki se zanaša na podatke zemljiške knjige. K zadevnim razlogom, zlasti pritožbenega sodišča, ni kaj dodati. Ob teh razlogih se pokaže kot pravno nepomembna v reviziji poudarjena okoliščina, da tožnica toženkama nič ne dolguje. Gre za uveljavitev poplačila njunih terjatev do tožničinega zakonca. Ta je ravnal v nasprotju z zakonom, če tožnice ni obvestil o nameravanih oziroma najetih kreditih, kar zadeva obravnavano nepremičnino, in o dolgovih, saj morata zakonca sporazumno upravljati skupno premoženje (prvi odstavek 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Poleg tega pa se je tožnici s sporazumom o višini deleža med zakoncema na skupnem premoženju, potem ko je tožnica prevzela vse njegove dolžnosti (2. člen sporazuma), zavezal, da bo "vsa morebitna bremena izknjižil na lastne stroške v roku dveh mesecev" (5. člen sporazuma). Neskrbno pa je ravnala tudi tožnica sama, kot sta ugotovili nižji sodišči, ker ni poskrbela, da bi se vknjižila v zemljiški knjigi njena zatrjevana pravica. In končno, ni stvar upnikov - obeh toženk, da zatrjujeta, da izločitev polovice nepremičnine, na kateri je vzpostavljena zastavna pravica, ne bi vplivala na poplačilo terjatev. Takšno zatrjevanje je stvar dolžnika (primerjaj drugi in četrti odstavek 34. člena in 169. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).