Jedro

Delavka ne more trpeti škodljivih posledic, če je njen zdravnik pri izdaji potrdila o bolniškem staležu ravnal v nasprotju s predpisi in je že odobreni bolniški stalež kasneje preklical. Delavka je ravnala v dobri veri in v interesu bolnega otroka, zato ni neopravičeno izostala z dela in ji je delovno razmerje nezakonito prenehalo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 28.10.1997 in 24.11.1997, na podlagi katerih je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja; ugotovilo, da ji to dne 26.11.1997 ni prenehalo, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo, ji za čas od 27.11.1997 dalje do vrnitve na delo zagotoviti vpis delovne dobe v delovno knjižico, vključno z plačilom nadomestila plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi in da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 31.946,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da sodišče ni v ničemer utemeljilo razlogov za upravičeno odsotnost tožnice z dela v času od 8.9. do 12.9.1997. Po njenem je veljavno le zdravniško potrdilo zdravnika z dne 25.9.1997, iz katerega izhaja, da tožnica v spornem obdobju do staleža ni upravičena. Nadalje je ponudila tožnici možnost izrabe neplačanega izrednega dopusta, pa to ni sprejela. Poleg tega je takrat njena odsotnost z dela povzročila motnje delovnega procesa, o čemer pa se sodišče ni ukvarjalo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da v spornem obdobju ni neupravičeno izostala z dela. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP). Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Tožničino ravnanje, ko je toženi stranki glede spornega obdobja predložila potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela, ki ji ga je izdal njen osebni zdravnik, ne more predstavljati prikazovanja lažnih okoliščin, čeprav je kasneje isti zdravnik takšno potrdilo preklical. Tožničin osebni zdravnik je, ne samo, da je poznal zdravstveno situacijo pri njenem 3-letnem otroku, saj je bil z njegovimi bolezenskimi težavami seznanjen tudi kot dežurni zdravnik, temveč je še pred izdajo potrdila vedel, da odhaja na zdravljenje. Nenazadnje je v strokovnem pogledu smatral za potrebno, da ga v zdravilišče spremlja njegova mati. To je potrjeno tudi s poročilom vodje mladinskega zdravilišča, kjer se je otrok zdravil, saj je po predlogu pediatrov Slovenije za otroke takšne starosti priporočljivo, da jih na zdravljenju spremljajo starši. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je v pristojnosti zdravnika odločati o upravičeni zadržanosti z dela, pri čemer je okoliščina, da naj bi tožnica vedela, da do odsotnosti po predpisih ni upravičena, pravno nepomembna, saj končno tožnico, kot zdravstveno zavarovanko ni zavezovala nikakršna obveznost opozarjati zdravnika o njegovih pristojnostih glede izdajanja potrdil. Bolniški list, ki ga je predložila toženi stranki, je bil pristen. V tej zvezi je imela tožena stranka v skladu z določilom 235. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94, 73/95 in 39/96) možnost, da bi v roku 3 dni po seznanitvi z tožničino začasno zadržanostjo z dela zaradi nege otroka, lahko zahtevala pri pristojni zdravniški komisiji upravičenost takšne tožničine zadržanosti, pa tega ni izrabila. Tudi v primeru, če tožnica ne bi mogla pridobiti pravic iz tega zavarovanja, to zaradi ugotovljenih razlogov nujnega njenega spremljanja in nege otroka v zdravilišču, ne more pomeniti neupravičene zadržanosti z dela. Na drugi strani pa tudi, če je njen zdravnik pri izdaji potrdila ravnal v nasprotju s predpisi, takšno ravnanje strokovne osebe pristojnega zdravstvenega organa ne more pri tožnici povzročiti nastanek škodnih posledic, saj je takrat ravnala v dobri veri in v interesu bolnega otroka in ne z namenom lažnega prikazovanja drugačnih okoliščin primera. Zato iz teh razlogov pritožba ni utemeljena.

Pritožba se sklicuje tudi na razloge prenehanja delovnega razmerja tožnice po 5. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93). V tej zvezi pritožbeno sodišče navaja, da je takšno sklicevanje v zadevi povsem nepomembno, saj je bila tožnica obravnavana v disciplinskem postopku zaradi očitkov storitve kršitev delovnih obveznosti, pri čemer je sodišče samo na tej podlagi presojalo pravilnost in zakonitost izvedenega postopka pri toženi stranki in ne postopka po navedenem določilu ZDR.

Zato tudi iz teh razlogov pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške, enako pa je te priglasil tudi tožnik v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da obe stranki trpita sami svoje pritožbene stroške, saj po določilu 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94) trpi delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja svoje stroške, ne glede na izid postopka. Na drugi strani pa tožnikov odgovor na pritožbo ni v ničemer doprinesel k sprejeti odločitvi. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 1. odstavka 166. člena ZPP.