Jedro

Za kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije po 1. odstavku 4. člena ZTŠS je bilo mogoče izreči kazen zaplembe premoženja le, če je imelo dejanje hujše posledice za družbo.

Dejanje obsojenke, ki je v izreku tudi nekonkretizirano, po količini in vrednosti blaga, ki bi kot predmet nedovoljene špekulacije, ni mogoče oceniti kot hujše posledice za družbo, zato obsojenki sodišče ne bi smelo izreči stranske kazni zaplembe premoženja. Izrek stranske kazni pa je bil tudi v nasprotju z določbo 1. odstavka 4. člena ZTŠS, ker ni bila obsojenki izrečena kazen odvzema prostosti najmanj enega leta.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba okrožnega sodišča iz leta 1948 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS spremeni tako, da se obs. ne izreče kazni zaplembe celotnega premoženja.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bila obs. spoznana za krivo, da je v namenu odtegnitve blaga množične potrošnje in kasnejše špekulacijske prodaje v mesecu marcu neugotovljenega dne iz svoje trgovine, ki jo je vodila do 15.3.1948 odvzela razno manufakturno in galanterijsko blago v večji vrednosti, katero blago je bilo trgovska zaloga še iz bivše Jugoslavije in ni bilo prijavljeno v zakonitem roku oblastem ter je nato to blago skrila pri S.J. na njenem stanovanju.

S tem je storila kaznivo dejanje po čl. 3 točka 1 ZTŠS. Obsojena je bila na kazen 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom in na zaplembo celotnega premoženja, po čl. 4 ZTŠS pa so bili v korist države zaplenjeni predmeti nedovoljene špekulacije.

Zoper to pravnomočno sodbo je dne 29.12.1993 javni tožilec RS vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je trdil, da sta bili z njo kršeni določbi čl. 29/I KZ - splošni del in čl. 4/I ZTŠS ter predlagal, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se kaznovani zaplemba premoženja ne izreče. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pravilno ugotavlja javni tožilec v svoji zahtevi, da je bilo po čl. 4/I ZTŠS za kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije mogoče izreči kazen zaplembe premoženja le tedaj, če je imelo dejanje hujše posledice za družbo in če je bila izrečena tudi kazen odvzema prostosti s prisilnim delom najmanj enega leta.

Dejanje obs. že po izreku izpodbijane sodbe, ki je docela nekonkretiziran, ni moglo imeti hujših posledic za družbo. Obrazložitev prvostopenjske in drugostopenjske sodbe je sicer konkretizirana, vendar pa tam našteto galanterijsko in manufakturno blago v vrednosti le 24.211 din in 40 par, nikakor ne moremo oceniti kot tolikšno količino in vrednost blaga, ki bi kot predmet kaznivega dejanja nedovoljene špekulacije imela hujše posledice za družbo. Glede na določbo čl. 4/I ZTŠS bi torej obsojenki ne smela biti izrečena stranska kazen zaplembe premoženja.

Prav pa ima javni tožilec RS tudi, da je bila kršena tudi določba čl. 29 KZ - splošni del, saj za zaplembo premoženja ni bil izpolnjen temeljni pogoj, določen v čl. 4/I ZTŠS, ker obsojenki ni bila izrečena kazen odvzema prostosti s prisilnim delom najmanj enega leta, temveč ji je bila izrečena le kazen 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom.

Omenjeni kršitvi kazenskega zakona je senat vrhovnega sodišča RS odpravil tako, da je ob ugoditvi zahtevi javnega tožilca RS za varstvo zakonitosti odločil, da se obs. kazni zaplembe premoženja ne izreče.