Jedro

Iz zgoraj povzete vsebine pritožbe izhaja, da toženec izpodbija zgolj ugotovljeno dejstvo, da je pri tožniku naročil storitev izvedbe tečaja za dve osebi. Ker v postopkih v sporih majhne vrednosti izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno, je pritožba v gornjem delu neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Odločitev sodišče prve stopnje in oris zadeve:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačilo zneska v višini 577,18 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2019 dalje ter povračilo pravdnih stroškov v višini 376,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

Upoštevajoč višino postavljenega zahtevka je sodišče prve stopnje postopek pravilno vodilo po pravilih od 442. člena do 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki veljajo za postopke v sporih majhne vrednosti.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- Toženec je preko spleta pri tožniku naročil izvedbo tečaja za barista za dve osebi. Toženec je bil s strani tožnika seznanjen tako s storitvijo kot ceno. Toženec je preko spleta naročeno storitev potrdil.

- Toženec se naročenega tečaja, ki je bil izveden dne 16. 3. 2019 in 11. 5. 2019, ni udeležil, pred tem pa svoje udeležbe in udeležbe za drugo udeleženko tečaja (A. A.) ni odpovedal. Prav tako ni odpovedal sklenjene pogodbe.

- Tožnik je za naročeno in opravljeno storitev izdal račun v višini 577,18 EUR, ki ga toženec ni plačal. Račun je zapadel v plačilo dne 4. 2. 2019.

3. Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj ugotovljenih dejstev zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo na daljavo v smislu določil 43. člena prej veljavnega Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki se na podlagi prvega odstavka 248. člena novega Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-1) uporabljajo za pravna razmerja, nastala pred 26. 1. 2023. Nadalje je zaključilo, da je toženec dolžan plačati dogovorjeno ceno za opravljeno storitev in zato zahtevku v celoti ugodilo.

Povzetek toženčevih pritožbenih navedb:

4. Toženec je v pritožbi izpodbijal dejansko ugotovitev, da je pri tožniku naročil kakršnokoli storitev, saj sicer v tem primeru mesec dni kasneje tožnik ne bi govoril z A. A. Toženec je sodišče zaprosil za obravnavo, da bo dokazal svojo nedolžnosti.

5. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

6. Pritožba ni utemeljena.

Presoja pritožbenih navedb:

7. Sodišče tožencu uvodoma pojasnjuje, da se sme sodbo, ki je bila izdana v postopku v sporu majhen vrednosti, izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), na kar je toženca opozorilo že sodišče prve stopnje v pravnem pouku.

Iz zgoraj povzete vsebine pritožbe izhaja, da toženec izpodbija zgolj ugotovljeno dejstvo, da je pri tožniku naročil storitev izvedbe tečaja za dve osebi. Ker v postopkih v sporih majhne vrednosti izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno, je pritožba v gornjem delu neutemeljena. Pritožbeno sodišče opozarja, da glede izvedbe dokaznega postopka pritožba ne vsebuje prav nobenih navedb, ki bi vsebinsko ustrezale uveljavljanju absolutno bistvene postopkovne kršitve in bi pritožbenemu sodišču nalagale presojo procesne pravilnosti izvedbe dokaznega postopka. Golo izpodbijanje dokazne ocene s ponavljanjem svojih navedb za to ne zadostuje.

8. Ob ugotovljenih dejstvih je sodišče pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo na daljavo skladno z določili 43. člena ZVPot. Prav tako je pravilno zaključilo, da je toženec kot potrošnik potrdil naročilo skladno z določbo tretjega odstavka 43c. člena ZVPot in ga zato sklenjena pogodba zavezuje. Pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava ugotavlja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta stranki s tem, ko sta sklenili pogodbo za opravo storitev, sklenili prodajno pogodbo, kar pa na materialnopravno pravilnost odločitve ne vpliva iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju.

Vsebina sklenjenega dogovora namreč ustreza sklenitvi podjemne pogodbe oziroma pogodbe o delu po določbi 619. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se s podjemno pogodbo podjemnik (tožnik) zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik (toženec) pa zavezuje, da mu bo za to plačal.

9. Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev tako zaključuje, da sta pravdni stranki (toženec kot naročnik in tožnik kot podjemnik) na daljavo sklenili podjemno pogodbo za opravo storitve izvedbe tečaja in se dogovorili za plačilo v višini izdanega računa. Iz ugotovljenih dejstev nadalje izhaja, da do izvedbe storitve toženec ni odstopil od pogodbe, zato pa mora na podlagi prvega odstavka 239. člena OZ in 648. člena OZ tožniku plačati naročeno storitev. Obenem mora tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti od dne zapadlosti računa dalje.

10. Pritožbeno sodišče po opravljenem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju, razen zgoraj ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava, ni zagrešilo drugih materialnopravnih kršitev. Prav tako ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP). V konkretnem primeru po določbah ZPP niso izpolnjeni pogoji za opravo pritožbene obravnave.

Zveza:

Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 239, 619, 648 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 43, 43c, 43c/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.