Up-403/00 - 8

26. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. V., na seji senata dne 26. februarja 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 157/00 z dne 20. 9. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. Cp 1946/99 z dne 26. 1. 2000 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo pritožnika zoper sklep Višjega sodišča, ki je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrglo tožbo zaradi plačila nadomestila za izgubljeno najemnino od denacionaliziranih nepremičnin za čas od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) do vrnitve nepremičnin.

Pritožnik je tožbo vložil kot skrbnik za posebne primere v imenu že pokojnih denacionalizacijskih upravičencev C. C. in Č. Č. Obe sodišči sta zavzeli stališče, da mrtva fizična oseba ne more biti pravdna stranka. Ker neobstoječa oseba pravde ne more začeti, niti ne kdo drug v njenem imenu, je po mnenju sodišč podana taka pomanjkljivost glede procesne predpostavke, ki se je ne da odpraviti in je bilo treba zato tožbo zavreči.

Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da je tožbo dejansko vložil sam, za kar naj bi bil kot skrbnik za posebne primere, postavljen v skladu z določbami ZDen, tudi aktivno legitimiran.

Navaja, da je Vrhovno sodišče v drugem podobnem primeru (sodba št. II Ips 295/97) odločilo, da je bila skrbnica za posebne primere, postavljena po določbah ZDen, aktivno legitimirana za vložitev tožbe na izpraznitev denacionalizirane poslovne stavbe, v njegovem primeru pa naj mu sodišče kot skrbniku za poseben primer ne bi priznalo aktivne legitimacije za vložitev tožbe.

Sklicuje se tudi na določbo drugega odstavka 77. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP77), po kateri se s posebnimi predpisi določi, kdo je poleg fizičnih in pravnih oseb lahko pravdna stranka (v konkretnem primeru naj bi to določal ZDen) ter na določbo tretjega odstavka istega člena ZPP77, po kateri je mogoče lastnost pravdne stranke priznati tudi tistim oblikam združenja, ki sicer nimajo sposobnosti biti stranka. Ker sta sodišči zavrgli tožbo aktivno legitimirane stranke v postopku, čeprav je bilo v drugih podobnih primerih odločeno drugače, sta po mnenju pritožnika kršili ustavno pravico iz 22. člena Ustave.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednih sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ne izkaže in tudi Ustavno sodišče jih ob preizkusu izpodbijanih sklepov ni ugotovilo.

Pritožnik je tožbo res (po pooblaščencu) vložil sam, vendar ne kot pravdna stranka. Kot pravdni stranki je namreč opredelil pokojna denacionalizacijska upravičenca, sebe pa kot njunega zastopnika. Pravnemu stališču, da s sklicevanjem na določbe ZPP ni mogoče uveljavljati zahteve, da bi sodišče moralo, ne glede na pritožnikovo opredelitev pravdnih strank, njega šteti kot pravdno stranko, pa ni mogoče očitati, da bi bilo nezdružljivo s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

Zmotno je tudi pritožnikovo mnenje, da je bil tožbeni zahtevek zavržen, ker mu sodišči kot skrbniku za poseben primer nista priznali aktivne legitimacije. O njegovi aktivni legitimaciji za vložitev tožbe sodišči sploh nista odločali, ker je kot pravdna stranka sploh ni vložil. Tožbeni zahtevek bi pritožnik lahko vložil npr. kot dedič. Tako se pokaže, da pritožnikovo sklicevanje na drug primer, v katerem naj bi sodišče aktivno legitimacijo za vložitev tožbe priznalo skrbnici za poseben primer, v obravnavani zadevi ni relevantno. Zato pritožniku z izpodbijanimi sklepi tudi ni mogla biti kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako.

Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Ciril Ribičič.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude