Jedro

V Sklepu je pod točko I v tretji alineji določba, da se šteje, da je zavarovanec ali družinski član do svoje smrti preživljal družinske člane, če njihovi povprečni mesečni osebni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso dosegli polovice zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo (po novem osnove za odmero dodatnih pravic - pri tem je glede drugega dela prve alineje I. točke upoštevana odločitev odločbe US št. U-I-178/02 z dne 12.9.2002 - Uradni list RS, št. 83/2002, ki je nižji sodišči nista upoštevali). Ker je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je prevzelo tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi (potrjuje pa jo tudi sama tožnica v svojih navedbah), da skupni dohodki tožnice znašajo 302 EUR, to pomeni, da njeni lastni dohodki presegajo limit, pri katerem se šteje, da so preživljane osebe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita odločbi tožene stranke št. 705825 z dne 15.1.2000 in št. P-705825 z dne 17.5.2000, in da se tožnici prizna pravica do družinske pokojnine po pokojnem očetu.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je invalidna oseba, ki jo je zapustil mož in jo je zato do svoje smrti preživljal oče, saj ji lastna sredstva niso omogočila preživetja. Zato je predlagala, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči utemeljeno zavrnili tožničin tožbeni zahtevek, da se ji prizna pravica do družinske pokojnine po pokojnem očetu, saj tožnica nima pravice do družinske pokojnine po svojem očetu že glede na določbe četrtega odstavka 87. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ (1992) - Uradni list RS, št. 12/92 in nadlj.) v zvezi s tretjim odstavkom 70. člena ZPIZ (1992) (zakon iz leta 1999 ima povsem enake določbe v členih 116 in 115) in glede na I. točko sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Sklep - Uradni list RS, št. 59/92 - oziroma vsebinsko enak novi sklep - Uradni list RS, št. 50/2000).

ZPIZ (1992) v četrtem odstavku 78. člena določa, da otrok, ki postane popolnoma in trajno nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma po končanem rednem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravice do svoje smrti preživljal. V tretjem odstavku 70. člena ZPIZ (1992) pa je določba, da zavod določi, kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal družinskega člana.

V Sklepu je pod točko I v tretji alineji določba, da se šteje, da je zavarovanec ali družinski član do svoje smrti preživljal družinske člane, če njihovi povprečni mesečni osebni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso dosegli polovice zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo (po novem osnove za odmero dodatnih pravic - pri tem je glede drugega dela prve alineje I. točke upoštevana odločitev odločbe US št. U-I-178/02 z dne 12.9.2002 - Uradni list RS, št. 83/2002, ki je nižji sodišči nista upoštevali). Ker je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je prevzelo tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi (potrjuje pa jo tudi sama tožnica v svojih navedbah), da skupni dohodki tožnice znašajo 302 EUR, to pomeni, da njeni lastni dohodki presegajo limit, pri katerem se šteje, da so preživljane osebe. Koncem leta 1999 je namreč najnižja pokojnina za polno pokojninsko dobo znašala 59.427,81 SIT oziroma polovica tega zneska 29.713,05 SIT, tožničini dohodki pa so v istem času bistveno presegali ta znesek (59.590,64 SIT ob upoštevanju tečaja na dan 31.12.1999, ko je bil 1 EUR vreden 197.32 SIT, oziroma 57.591,40 SIT na dan 19.4.1999, ko je umrl uživalec pravice, ki naj bi jo preživljal, ob upoštevanju kurza 1 EUR je 195,69 SIT). Razmerje je tudi v februarju 2005 približno enako, saj je polovica zneska osnove za odmero pravic 41.140,65 SIT (cel znesek je ob upoštevanju 57. člena ZPIZ (1999) februarja 2005 82.281,33 SIT), dočim je znesek 302 EUR v istem času okoli 72.631,00 SIT. Zato tožnice ni mogoče šteti za osebo, ki jo je pred smrtjo preživljal oče, zato zaradi navedene določbe Sklepa nima pravice po njem pridobiti pravice do družinske pokojnine.

Zato je revizijsko sodišče ob upoštevanju določbe 378. člena ZPP revizijo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo.