Jedro

Presoja višine odškodnine za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o glavni stvari in pravdnih stroških spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 17.777,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.8.2006 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 4.035,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 440,21 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zoper toženko uperjeni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 150.673,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.8.2006 dalje do plačila ter zahtevek za mesečno rento v znesku 1.200,00 EUR za čas od 1.10.2008 do 30.9.2009, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za posamezen mesečni znesek od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je tudi tožnikov stroškovni zahtevek in mu naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v višini 645,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik in sicer se je skliceval na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Očita, da se sodba ne more preizkusiti, zlasti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, predvsem, ker sodišče ni ovrednotilo in ni obrazložilo pravnega standarda pravične odškodnine. Pri nepremoženjski škodi bi moralo obrazložiti standardno višino odškodnine, ki za podobne primere velja v pravni praksi in šele nato določiti ustrezno višino v primeru konkretnega dejanskega stanja. Sicer pa je napačno uporabilo materialno pravo in tožniku odmerilo prenizko odškodnino.

Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prisodilo 27.000,00 EUR, tožnik pa meni, da bi mu moralo vtoževanih 65.000,00 EUR. Tožnik se sklicuje na zbirko judikatov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v publikaciji Dunje Jadek Pensa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV založba 2001). Glede na njeno sistematiko, ki zaradi primerjave v različnih časovnih obdobjih izhaja iz višine povprečne neto mesečne plače ugotavlja, da je bilo tožniku po tej postavki prisojenih 28,2 zneskov. Upošteval je podatek o povprečni mesečni plači za december 2009 v višini 957,14 EUR. Po analizi so bili v podobnih primerih prisojeni višji zneski in sicer v primeru 376 35 zneskov, v primeru 378 40,67 zneskov, v primeru 9 pa 39,82 zneskov, čeprav gre za bistveno lažje poškodbe. Primer tožnika glede na medicinsko dokumentacijo, zaslišanje tožnika in mnenje izvedenca spada med hude in zapletena primere in sodišče ni dovolj upoštevalo zahtevnost, dolgotrajnosti in neprijetnosti med zdravljenjem ter s tem povezanih komplikacij. Ugotovljeno je bilo, da je bil potek zdravljenja bistveno bolj zapleten, kot je običajno.

Iz naslova utrpelega strahu je sodišče tožniku prisodilo 3.000,00 EUR, razliko do zahtevanih 10.000,00 EUR pa je zavrnilo. Oziraje se na prej navedeno publikacijo je bilo v podobnih primerih prisojenih 17,5 zneskov (primer 376) ali pa 17,94 zneskov (primer 378), medtem ko je sodišče tožniku prisodilo 3,1 znesek. Po mnenju pritožbe niso upoštevane vse okoliščine primera, niti glede širše umestitve primera v okviru splošnega standarda pravične odškodnine, niti glede individualizacije le-tega. Sodišče je zahtevek iz naslova primarnega strahu zavrnilo, češ, da primarnega strahu tožnik ni mogel utrpeti (tako tudi mnenje izvedenca), saj je bil nezavesten in se dogodka ne spominja. Sodišče očitno pozablja na strah, ki ga je tožnik utrpel tik pred škodnim dogodkom in v zvezi s katerim je ves čas postopka zatrjeval, da se je ob bližajočem avtomobilu močno prestrašil. Pri primarnem strahu gre za neposredno afektivno reakcijo na nevarni dogodek. Mnenje izvedenca ne more biti tisto, ki sodišče vodi pri odločanju, temveč je bistvenega pomena prav zaznavanje udeleženca škodnega dogodka. Šele v kasnejši fazi je prišlo do nezavesti in od takrat ni bilo več prisotnosti primarnega strahu. Zato bi moralo sodišče zahtevku iz naslova primarnega strahu ugoditi. Poleg tega je prenizko odmerjena tudi odškodnina iz naslova sekundarnega strahu, saj je izvedenec pojasnil, da je zelo intenziven strah (celo strah za življenje) pri tožniku trajal vsaj 45 dni.

Kar se tiče odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki jo je tožnik zahteval v višini 8.500,00 EUR, sodišče pa prisodilo v znesku 3.500,000 EUR oz. 3,66 plač, tožnik meni, da je upravičen iz tega naslova vsaj do 15 zneskov plač. Opozarja na dejstvo, da tožnik zaradi posledic škodnega dogodka šepa (desna noga je 1,5 cm krajša od leve), ima številne brazgotine po celotnem telesu, pa tudi po obrazu. Slednje se sicer ne vidijo, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar iz razloga, ker jih tožnik prekriva z brado, ki jo je pustil rasti. Tožnik ima tudi razširjen spodnji del obraza. Pritožnik zatrjuje, da so primerljivi primeri št. 376, ko je bilo prisojenih 8,76 zneskov, primer št. 378, ko je bilo prisojenih 9,57 zneskov in primer št. 8 z 11 zneski.

Tudi na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojenih 32.000,00 EUR odškodnine oz. 33,4 zneskov plač je po mnenju tožnika premalo. Vtoževal je 120.000,00 EUR, meni pa, da je upravičen vsaj do 80 zneskov plač. Po njegovem mnenju sodišče ni dovolj upoštevalo hudih trajnih posledic telesnih poškodb, stanje ne bo nikoli izboljšano, zmanjšanje življenjskih aktivnosti je po mnenju izvedenca ocenjeno na 50 %, kar je sicer za tako mlado osebo izredno visoko. Če se gleda primerljive primere, je sodišče v primeru št. 376 prisodilo 87,64 zneskov, v primeru 378 59,82 zneskov, čeprav gre za relativno blažji primer, od konkretnega, v primeru št. 9 je prisodilo 92,91 zneskov, v primeru 379 pa 87,64 zneskov.

Glede uveljavljane premoženjske škode iz naslova tuje pomoči se pritožba sklicuje na pravno podlago iz 174. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ugotovitev sodišča, da je tožnik po odpustu iz bolnice v času od 6.7.2005 do sprejema na Inštitutu za rehabilitacijo RS dne 17.7.2005 (torej skupno 11 dni) potreboval celodnevno pomoč staršev pri vseh osnovnih opravilih, saj je bil popolnoma nepokreten, v obdobju od 17.7.2005 do 25.10.2005 pa je prihajal domov med vikendi in tudi takrat potreboval pomoč staršev pri oblačenju, umivanju, gibanju, razgibavanju, vendar je nato napačno zaključilo, koliko efektivnih ur pomoči je tožnik dejansko potreboval. Čeprav so mu pomoč nudili starši, tega kljub njihovi moralni dolžnosti, ki jo omenja sodišče, niso dolžni pomagati brezplačno v korist povzročitelja škode, na nudenje pomoči pa ne more vplivati dejstvo, da je bila mati tožnika brezposelna in da zato naj ne bi trpelo njeno delo. Povsem nepravilno je tudi po prostem preudarku odmerjen čas tuje pomoči, ki so jo starši nudili tožniku v prvih enajstih dneh po odpustu iz bolnice, ko je bilo zaradi stanja tožnika nedvomno potrebno vložiti več časa v nujno potrebno pomoč. Na drugi strani pa sodišče zaključi, da je bilo isto število ur (torej 3 ure dnevno) potrebno za pomoč med vikendi, kljub temu, da tožnik tedaj ni bil več popolnoma nepokreten. Tudi se ni izreklo glede vtoževane pomoči v obdobju od novembra 2005 do avgusta 2006, ko je tožnik prav tako potreboval pomoč staršev pri vsakdanjih opravilih (nenazadnje tožnik to pomoč potrebuje še dandanes).

Pritožba napada tudi zavrnilno odločitev o rentnem zahtevku na račun izgubljenega zaslužka za obdobje od oktobra 2008 do septembra 2009, v višini 1.200,00 EUR, kolikor naj bi po njegovih trditvah znašala njegova povprečna mesečna bruto plača, če bi zaključil študij. Navaja, da je sodišče svojo odločitev obrazložilo s tem, da naj tožnik ne bi predložil nobenih dokazov, da študija ni zaključil zaradi posledic prometne nesreče. Tožnik je predložil številne dokaze, iz katerih izhaja njegovo prikrajšanje in upravičenje do prejemanja rente, vendar jih sodišče ni izvajalo in svoje odločitve ni obrazložilo. nenazadnje to, da tožnik svojih študijskih obveznosti zaradi škodnega dogodka ni mogel opravljati, izhaja iz izvedeniškega mnenja, topa ugotovi tudi sodišče, svoje odločitve pa ne bi smelo opreti na to, da mature ni opravil v rednem roku.

Tožnik je še priglasil stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Gre za pravdo, v kateri tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi poškodb, ki jih je utrpel v prometni nezgodi dne 4.5.2005 in za nastanek katere je po sodbenih ugotovitvah v celoti odgovoren povzročitelj, zavarovanec tožene stranke. Tožnik je po spisovnih podatkih utrpel naslednje poškodbe: razpoko zoženega dela prsne aorte, raztrganino črevesnega oporka in tankega črevesa (zelo hudi poškodbi), zlom sklepne ponvice desnega kolka (posebno huda poškodba), odprti zlom leve golenice, zlom križnice na desni strani, vsled česar je prišlo do poškodbe živcev in okvare na mišicah, znotrajsklepni zlom kondolarnega izrastka spodnje čeljustnice obojestransko, zlom zobne krone več zob zgoraj in spodaj, raztrganje ledvičnega meha desne ledvice, ki jo je bilo potrebno odstraniti (hude poškodbe), pretres možganov, raztrganje levega zunanjega sluhovoda in razpočno rano spodnje ustnice in sluznice ust (lahke poškodbe).

Na račun nematerialne škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti je tožnik zahteval, da mu toženka plača skupno 203.500,00 EUR, medtem ko mu je sodišče skupno priznalo 65.500,00 EUR in sicer gre po posameznih postavkah za zneske, kot jih tožnik povzema v pritožbi. Očitek, da sodba v tem delu ni ustrezno obrazložena, ne drži. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je sodišče pri posameznih postavkah pretresalo konkretne za presojo relevantne okoliščine na strani tožnika in jih ugotavljalo (individualizacija) ter ni spregledalo niti načela objektivne pogojenosti odškodnine oz. odškodnino presojalo z vidika vpetosti v širši družbeni okvir. Sodba preizkus omogoča. Tožnik presoji odškodnine za nematerialno škodo po višini očita predvsem zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi s tem je seveda potrebno imeti pred očmi, da enakih primerov v življenju in posledično v sodni praksi ni in sodišče mora pri umestitvi konkretnega primera poiskati ustrezno vrednostno ravnotežje, v primerjavi med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Da je to na mestu, se še zlasti pokaže, kadar gre za skupek več različnih poškodb, ko so tudi posledice kompleksne. Tak primer je tudi konkretni. Izhajajoč iz navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno očitku, da je odškodnina za nematerialno škodo materialnopravno gledano prenizko odmerjena, pritrditi, a ne v celoti, kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve, ko bo odgovorjeno tudi na grajo glede nekaterih dejanskih ugotovitev.

Kar se tiče odškodnine na račun telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je glede na trajanje bolečin (hude skupaj 90 dni, srednje hude občasne 30 dni, občasne lahke pa še trpi in jih bo zelo verjetno tudi v bodoče) in zlasti glede na številne nevšečnosti – če se izpostavi v sodbi ugotovljeno trajanje (štiri mesece) in obseg bolnišničnega zdravljenja vključno z več operacijami v splošni anesteziji in drugimi posegi v lokalni anesteziji, težavam prilagojen način prehrane, prevezovanje ran, več kot 100 ambulantnih pregledov nošnjo opornice za čeljust, uporabo invalidskega vozička en mesec in bergel približno eno leto, več kot eno leto fizikalne terapije - je pritožbeno sodišče ocenilo, da je prisojena odškodnina prenizka in ocenilo, da tožniku na ta račun pripada odškodnina v višini 32.000,00 EUR, s čimer je glede na težo primera in po objektivizaciji v primerjavi med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodnin zanje primerna. Pritožba ponuja primere, za katere so bile prisojene še nekaj višje odškodnine in meni, da je šlo za bistveno lažje poškodbe, s čimer pa uspeha v tem delu ne more zvišati. Primera št. 376 oz. 378 iz v pritožbi omenjene publikacije avtorice Dunje Jadek Pensa sodita po teži poškodbe med zelo hude oz. hude primere, kot je konkretni. Primer št. 9 npr. pa ni uporaben, saj je šlo za povsem drugačne poškodbe, ki so se odsevale tudi v drugačnih posledicah oškodovanca (npr. logopedske vaje, ponovno se je moral naučiti govoriti, brati, pisati, jesti in hoditi, imel antiepileptično terapijo).

Na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik, preračunano v število povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času sojenja, uveljavljal odškodnino v višini kar 125 zneskov. Že njegove lastne pritožbene navedbe ovržejo pritožbeno zavzemanje za ugoditev celotnemu zahtevku. Pritožba ne izpodbija sodbene ugotovitve, da tožnik ni dokazal trditev, da zaradi posledici nesreče funkcionira na ravni slabše povprečne inteligentnosti oz. da se kažejo znaki organskega psihosindroma po poškodbi možganov z depresivnostjo oz. psihičnih posledic. Na ta račun tudi zahtevana odškodnina po tej postavki mu torej ne gre. Nadalje ni sporna ugotovitev, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku zmanjšano za 50 %, kar je za tožnika, ki je mlada oseba (ob nezgodi 22 let) gotovo huda posledica. Vendar pa tudi konkretni primeri, na katere se sklicuje, s tožnikovim niso toliko primerljivi, da bi utemeljevali prisojo enako visoke odškodnine. Npr. št. 376, ko oškodovanec trpi za posttravmatsko nevrozo, emocionalno labilnostjo, nesposobnostjo koncentracije, občasno depresivno distonijo v obliki hipobulije ali primer št. 378, ko gre za 60 % invalidnost in je kot pomembno izpostavljeno zmanjšanje imunske sposobnosti oškodovanke, pa primer št. 9, ko je šlo za dosti hujše posledice (zaradi okvare možganov povzročena latentna ohromelost leve strani telesa, hipotrofija levih okončin, ohromelost telesa, medenica nagnjena na desno, deformacija stopal, ki se kaže v širokokotni hoji, ne zmore opravil, ki zahtevajo povprečno spretnost...). Tožnik se v primerjavo neutemeljeno sklicuje tudi na primer št. 379, ko je ugotovljena 100% invalidnost oškodovanca, pa je bilo prisojenih 63,13 zneskov plač (in ne 87,64 zneskov, kot je napačen izračun v pritožbi). Vendar pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča odškodnino iz te postavke potrebno zvišati. Izhajajoč iz 50 % zmanjšanja tožnikovih aktivnosti, kot izhaja iz sodbenih ugotovitev (izpostaviti velja omejitve pri vsakdanjih opravilih, športnih aktivnostih in spolnosti zaradi poškodbe desnega kolka in križnice, nezmožnost daljšega teka in hoje navzgor, motnje pri hranjenju, ker ne more gristi trde hrane), dejstva, da gre za mladega človeka, ki ga bodo te omejitve spremljale celo življenje in ga nedvomno znatno obremenjujejo ter po umestitvi glede na primerjavo z drugimi lažjimi in hujšimi primeri iz prakse pritožbeno sodišče meni, da je primerna odškodnina v višini 44.000,00 EUR.

Tožnik je odškodnino v višini 10.000,00 EUR vtoževal za primarni in sekundarni strah. Znesek 3.000,00 EUR mu je bil prisojen na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik trpel sekundarni strah in sicer 15 dni v času hospitalizacije strah za življenje, v zmernejši obliki pa še skupaj 45 dni. Pri tem je presodilo, da zahtevek za primarni strah ni utemeljen, pri čemer je izhajalo iz mnenja izvedenca, da je bil tožnik po dogodku nezavesten, da se dogodka ne spominja in je pri taki retrogradni amneziji mnenje medicinske stroke, da primarnega strahu ni. Pritožba dokazne teže izvedenskega mnenja in zaključkov sodišča ne more omajati s sklicevanjem na doživetje oz. zaznavanje tožnika, saj je bila razumno upoštevana specifična in neizpodbijana okoliščina, da je tožnik utrpel retrogradno amnezijo in je sodbena utemeljitev logična in prepričljiva. Primera, na katera se pritožba sklicuje, imata v pretežni meri ohlapen opis te odškodninske postavke in ne omogočata poglobljene primerjave.

Sicer pa je materialnopravni preizkus odškodnine za sekundarni strah pokazal, da je tudi ta nekoliko prenizko odmerjena in je upoštevaje načelo individualizacije ter načelo objektivne pogojenosti odškodnin po oceni pritožbenega sodišča za strah primerna odškodnina 4.000,00 EUR.

Iz istega razloga je po presoji pritožbenega sodišča potrebno zvišati tudi odškodnino na račun duševnih bolečin zaradi skaženosti in sicer na 5.000,00 EUR, pri čemer se je potrebno strinjati s pritožbo, da dejstvo, da brazgotin na obrazu (ki ju je po podatkih spisa izvedenec tudi ugotovil, eno na bradi in eno komaj vidno na ustnici) na obravnavi ni bilo videti, ker po ugotovitvi sodnice (list. št. 116) tožnik nosi brado, ni odločujočega pomena. Dodati velja, da tožnik svoj primer v tej zvezi povsem neutemeljeno enači z dosti težjim primerom št. 8 iz že omenjene publikacije, v katerem oškodovanec poleg ostalih vizuelnih posledic trajno uporablja invalidski voziček in s primerom št. 378, ko je šlo za močno šepanje (in ne rahlo, kot v konkretnem primeru) in občutno večjo brazgotino na obrazu oškodovanke.

Po zvišanju je seštevek posameznih zgoraj navedenih postavk tožniku pripadajoče odškodnine za nematerialno škodo 85.000,00 EUR oziroma 89 neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času sojenja, prizadevanje pritožbe za razliko do celotnega vtoževanega zneska pa glede na navedeno neutemeljeno.

Tožniku je potrebno delno pritrditi tudi, kolikor izpodbija presojo zahtevka za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči. Drži, da za presojo ne more biti odločilna materina brezposelnost oz. moralne dolžnosti staršev do otrok, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obdobje vikendov med rehabilitacijo v rehabilitacijski ustanovi in je na ta račun skupno priznalo za pomoč staršev denarno odmeno za število treh efektivnih ur dnevno (skupno 88 ur). Odločitev je življenjsko gledano sprejemljiva in pomoč primerno upoštevana. Upravičeno pa tožnik opozarja, da ugotovitve sodišča, ki jih povzema, utemeljujejo prisojo višjega zneska za pomoč staršev za čas od 6.7.2005 do 17.7.2005 - po odpustu iz bolnišnice in pred odhodom v rehabilitacijsko ustanovo. Nedvomno je v tem času, ko je bil popolnoma nepokreten, bilo potrebno večje število efektivnih ur pomoči kot kasneje, ko je med rehabilitacijo doma preživljal vikende, pa ni bil več popolnoma nepokreten, kot navaja že sam v pritožbi. Po oceni pritožbenega sodišča je v omenjenem prvem obdobju potreboval še enkrat večji dnevni angažma staršev (skupaj 72 ur). Zato je po matematičnem izračunu (ob upoštevanju v sodbi upoštevane urne postavke v višini 3.347,95 nekdanjih SIT oz. 13,97 EUR) zahtevek za tujo pomoč za ves ta čas utemeljen v višini 2.235,20 EUR in ne le 1.729,80 EUR, kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Kolikor je bil zavrnjen višji zahtevek, na račun zatrjevane kasnejše pomoči staršev pri vsakdanjih opravilih, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zatrjevana pomoč v tem obsegu dokazno nepodprta, pri čemer je izvedenec jasno odgovoril, da tožnik tuje pomoči sedaj ne potrebuje več (list. št. 93 spisa) in drugačna trditev pritožbe ne vzdrži. S pritožbo v tem delu zato ne more uspeti.

Sodišče je res kot nedokazan zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo izpada zaslužka v višini 1.200,00 EUR mesečno za čas od oktobra 2008 do septembra 2009, presoje v tem delu pa tožnik z nekonkretiziranimi navedbami ni uspel izpodbiti. Samo dejstvo, da tožnik eno leto ni mogel opravljati svojih študijskih obveznosti, pa še ne dokazuje zatrjevane izgube zaslužka.

Glede na navedeno se izkaže, da je tožnik ob zvišanju odškodnine, kot izhaja iz razlogov te sodbe in upoštevaje neizpodbijano odločitev o prisoji stroškov za prevoze med zdravljenjem (2.414,35 EUR) ter stroškov zdravljenja v višini 390,00 EUR in 180,07 EUR, utemeljil odmero odškodnine v skupni višini 90.219,62 EUR. To pritožbeno sodišče navaja, ker ni bilo sporno, da je toženka na račun škode, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, že izplačala akontacijo v skupnem znesku 15.900.000,00 SIT in je seveda to potrebno upoštevati in ustrezno valorizirano na dan sojenja odšteti od zgoraj navedenega zneska 90.219,62 EUR. Upoštevaje, da je bila akontacija izplačana v dveh delih in sicer po spisovnih podatkih dne 16.12.2005 v znesku tedanjih 1.500.000,00 SIT in dne 9.10.2006 tedanjih 14.400.00,00 SIT, izračun po splošno dostopnem računalniškem programu Statističnega urada RS pokaže, da je vrednost prvega zneska akontacije na dan sojenja sodišča prve stopnje znaša 7.004,26 EUR, vrednost druga dela akontacije pa 65.438,16 EUR, v seštevku gre za znesek 72.442,42 EUR. Izkaže se, da akontacija po zvišanju odškodnine ne pokrije tega, do česar je upravičen tožnik in toženka mora po matematičnem izračunu (90.219,62 EUR - 72.442,42 EUR) tožniku plačati še 17.777,20 EUR odškodnine. To je narekovalo ustrezno spremembo sodbe, pri čemer je pritožbeno sodišče tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od 10.8.2006 (ko je po spisovnih podatkih toženka prejela odškodninski zahtevek tožnika, datiran z dne 8.8.2006 – priloga B10 spisa) in ne od 8.8.2006, kot je zahteval tožnik. V posledici je v preostalem izpodbijanem, pa nespremenjenem delu zavrnilno sodbo o glavni stvari potrdilo (358. in 353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Zaradi zgoraj navedene spremembe odločitve je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP), upoštevaje kriterije iz 154. člena ZPP. Sporen je bil tudi temelj in tožnik je po temelju uspel v celoti, po višini pa po izračunu z 10 % zahtevka. Skupen uspeh tožnika na prvi stopnji je torej 55 % in tožena stranka mu je zato dolžna povrniti sorazmeren del stroškov. Uspeh tožene stranke je vsled navedenega 45 % in tožnik ji je dolžan povrniti tak delež njenih stroškov. Stroški tožnika so odmerjeni upoštevaje stroškovnik in skladno z Odvetniško tarifo (glej 41. člen ZOdvT), predstavljajo pa potrebne stroške zastopanja po odvetniku z 2 % materialnimi stroški in 20 % DDV v višini 5.763,30 EUR, sodne takse v višini 1.650,47 EUR ter stroške za izvedenca v višini 451,03 EUR. Po matematičnem izračunu znaša njihov seštevek 7.864,80 EUR, 55 % od tega pa je 4.325,64 EUR. Stroški tožene stranke po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo skupno 645,71 EUR, 45 % od tega je 290,56 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka plačati tožniku 4.035,08 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, v 15 dneh, v primeru zamude s plačilom v roku pa še zakonske zamudne obresti od dne zamude dalje do plačila.

Tožnikov uspeh v pritožbenem postopku, ko je bila sporna le še višina zahtevka, je seveda glede na izid le 10 % in sorazmeren del potrebnih in uveljavljanih pritožbenih stroškov mu mora toženka povrniti. Gre za znesek 440,21 EUR, saj stroški, odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo, skupno znašajo 4.402,12 EUR, od tega znesek 1.118,12 EUR odpade na stroške zastopanja po odvetniku, razlika pa na sodno takso za pritožbo. Tudi to obveznost mora tožena stranka izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.