Jedro

Zgolj priloženi članki o stanju v izvorni državi, brez konkretne utemeljitve razlogov, da instituta notranje razselitve za tožnika ni možno uporabiti, nimajo dokazne vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003-UPB, v nadaljevanju: ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19.11.2004 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in določila, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka v bistvenem delu sledila stališčem sodišča prve stopnje iz njegove sodbe U 146/2004-14 z dne 11.2.2004. Izpodbijana odločba sicer ima določene pomanjkljivosti v obrazložitvi, vendar pa te niso takšne, da bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke.

Sodišče prve stopnje pritrjuje razlogom tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne gre za preganjanje zaradi pripadnosti rasi, političnemu prepričanju ali določeni družbeni skupini, pri čemer je ne obstoj prvih dveh podlag očiten. Glede pripadnosti določeni družbeni skupini, pa po mnenju sodišča prve stopnje za konkretni primer velja, da zaradi priimka in tožnikovih dobrih odnosov s prebivalci Bosne in Hercegovine, ne glede na njihovo etično in versko pripadnost, tožnika ni mogoče šteti za pripadnika določene družbene skupine v smislu ZAzil. Pri tej razlagi si je sodišče prve stopnje pomagalo z usmeritvijo Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, ki v določenih primerih v zvezi z ugotavljanjem pripadnosti določeni družbeni skupini, čeprav ne gre za inherentno, nespremenljivo lastnost posameznikov ali bistveni element istovetnosti, vesti ali uresničevanja določene temeljne človekove pravice, dopušča možnost, da se posameznika šteje za pripadnike določene družbene skupine v smislu Ženevske konvencije (Uradni list RS - MP, št. 9/92), če jih družba v izvorni državi šteje za posebno skupino s specifičnimi karakteristikami (npr.: nosilci določenih poklicev, lastniki trgovin - usmeritve za mednarodno zaščito: pripadnost določeni družbeni skupini v kontekstu določbe 1.A - 2. člena Ženevske konvencije). Po mnenju sodišča prve stopnje je treba šteti, da preganjanja v izvorni državi ni, če je preganjanje omejeno na določeno območje te države, torej, če je mogoče uporabiti institut notranje razselitve, ki pa ga je tožena stranka v konkretnem primeru tudi pravilno uporabila. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje upoštevalo usmeritve Visokega komisariata Združenih narodov za begunce tako, da pomeni smiselna uporaba načela notranje razselitve v zvezi z azilom po ZAzil: da je varno območje v izvorni državi dejansko, pravno in brez nevarnosti dostopno za zavrnjenega prosilca za azil; da je mogoče pričakovati, da bo zavrnjeni prosilec za azil na varnem območju lahko tudi v perspektivi zaživel v sprejemljivih socialno - ekonomskih razmerah; da na varnem območju država izvršuje svoje suverenosti; da tudi osebne okoliščine zavrnjenega prosilca za azil (spol, starost, zdravje, nacionalna, verska pripadnost, izobrazba, delovna sposobnost, psihološko stanje, morebitne pretekle izkušnje s preganjanjem, družinske vezi) uporabo navedenega načela dopuščajo. Po mnenju sodišča prve stopnje podatki, pridobljeni v upravnem postopku, ne kažejo na to, da insituta notranje razselitve ne bi bilo mogoče uporabiti na območju Federacije Bosne in Hercegovine, kot druge entitete, ki je poleg Republike Srbske znotraj neodvisne države Bosne in Hercegovine, kot to izhaja iz poročil, ki jih je tožena stranka uporabila v izpodbijani odločbi, česar pa tožnik tudi ne zanika. Prilaga sicer tri časopisne članke, ki segajo v obdobje od 19.1.2004 do 13.3.2004. Vendar na podlagi teh člankov, po mnenju sodišča prve stopnje tožnik ne konkretizira, da se ne more vrniti v Federacijo Bosne in Hercegovine iz določenega razloga, ki bi bil razviden tudi iz priloženih člankov. Zgolj priloženi članki brez konkretne utemeljitve razlogov, da institut notranje razselitve za tožnika ni možno uporabiti, nimajo dokazne vrednosti. Poleg tega tožnik tudi ne utemeljuje, zakaj člankov z dne 25.2.2004 in 13.3.2004 ni mogel predložiti že v upravnem postopku, ampak jih prilaga šele v upravnem sporu. Posebej pa je pomembno, da tožnik ne zanika, da ne bi mogel živeti pri mami, ki naj bi živela blizu T. Zato je po presoji sodišča prve stopnje, ob upoštevanju vseh teh okoliščin, izpodbijana odločba tožene stranke z obravnavanega vidika zakonita. Glede izogibanja služenja vojaškega roka v izvorni državi se sodišče prve stopnje v celoti sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi. Zato v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi s tem ne ponavlja razlogov in je po njegovem mnenju izpodbijana odločba tudi s tega vidika zakonita.

Okoliščine v zvezi s požigom hiše oziroma izselitvijo se nanašajo tudi na ekonomske in socialne razmere, ki čakajo tožnika ob vrnitvi v izvorno državo, in so zato relevantne z vidika humanitarnega azila. Sodišče prve stopnje se strinja z oceno tožene stranke, da v predmeti zadevi na strani tožnika ni takšnih osebnih okoliščin, ki bi pomenile, da so podani pogoji za dodelitev humanitarnega azila.

Tožnik s priloženimi članki na splošno opozarja na nizko stopnjo varnostnega položaja v Bosni in Hercegovini, vendar pa glede na to, da ni argumentirano izpodbijal uporabe instituta notranje razselitve in ker pri tožniku niso podane osebne okoliščine, ki so po ustaljeni upravno-sodni praksi lahko upoštevne pri odločanju o humanitarnem azilu (bolezen, mladost, starost, psihične travme, skrb za majhnega otroka in podobno) in ne zanika, da ima sorodnike v Bosni in Hercegovini, je po mnenju sodišča prve stopnje izpodbijana odločba tožene stranke tudi z vidika humanitarnega azila zakonita in pravilna. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sicer tožena stranke tožnika v ponovnem postopku ni zaslišala, ampak, glede na del dokazne ocene dejstev in na del obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jima je sodišče prve stopnje sledilo in ju ustrezno dopolnilo, to ni bilo potrebno, saj ne bi moglo vplivati na drugačno oceno stanja, tožnik pa je v upravnem postopku imel možnost, da predloži kakršnekoli dokaze, ali navede kakršnakoli nova dejstva, pa jih ni.

V pritožbi tožnik ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Zaradi hudih ekonomsko-socialnih razmer v domačem kraju je mogoče prepričljivo ugotoviti, da se ne more vrniti v Bosno in Hercegovino, zlasti pa ne v kraj, iz katerega prihaja, ker bi ga tam čakale še hujše nevšečnosti, kot jih je doživljal do odhoda iz Bosne in Hercegovine. V drugem kraju izvorne države pa si nikakor ne more urediti prebivališča in normalnega urejenega življenja, saj nima nobenih svojih lastnih prejemkov, zaposliti se ne more, ker nima urejenega statusa, prav tako pa ne bi niti naključno dobil nobene zaposlitve v Bosni in Hercegovini, zlasti pa ne v kraju, iz katerega prihaja.

Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi v tem, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo obrazložitev za zavrnitev azila na dejstvo, da ne izpolnjuje niti pogojev za humanitarni azil, kar pa ne drži. V predhodnem postopku je namreč vseskozi dokazoval in bi to moralo biti dokazano, saj je njegova dokumentacija zelo obsežna, da, če nič drugega, bi Republika Slovenija kot humana država lahko upoštevala vsaj humanitarne razloge, ki nedvomno obstajajo. Verjame, da jih Republika Slovenija upošteva pri drugih azilantih. Zato ne vidi razloga, da jih ne bi upoštevala tudi pri njem. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo procesno pravo s tem, da ga ni vabilo na glavno obravnavo, kjer bi ga neposredno zaslišalo o celotni zadevi in bi sodišče prve stopnje zagotovo dobilo bolj prepričljivo sliko o težavnosti njegove vrnitve v izvorno državo in bi tudi drugače odločilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da se mu prizna status azilanta v Republiki Sloveniji. Podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje, s tem, da sodišču prve stopnje naloži, da ga pokliče na naslednjo glavno obravnavo, kjer ga bo neposredno zaslišalo in kjer bo po možnosti podal še dodatne dokaze in bo šele nato sodišče prve stopnje ponovno odločilo.

Predlaga tudi, da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodnih taks in že znanih razlogov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil izvorno državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v izvorni državi.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka na podlagi dejstev, ki jih je pridobila od tožnika ob vložitvi prošnje za azil in ob zaslišanju dne 20.8.2003, ugotovila, da tožnik ni preganjan v izvorni državi iz nobenega od petih možnih razlogov po ZAzil. V obravnavanem primeru tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni podano preganjanje zaradi pripadnosti rasi in političnemu prepričanju. Zaradi okoliščin, ki jih je navedel, tožnika ni mogoče šteti za pripadnika določene družbene skupine v smislu ZAzil. Tudi pritožbeno sodišče meni, da podatki, pridobljeni v upravnem postopku, ne kažejo na to, da instituta notranje razselitve ne bi bilo mogoče uporabiti na območju Federacije Bosne in Hercegovine, kot druge entitete, ki je poleg Republike Srbske znotraj neodvisne države Bosne in Hercegovine, kot to izhaja iz poročil, ki jih je tožena stranka uporabila v izpodbijani odločbi, kar tožnik tudi ne zanika. Tudi pritožbeno sodišče meni, da zgolj priloženi članki (z dne 25.2. in 13.3.2004) brez konkretne utemeljitve razlogov, da institut notranje razselitve za tožnika ni možno uporabiti, nimajo dokazne vrednosti, sam tožnik pa ne zanika, da ne bi mogel živeti pri mami, ki naj bi živela blizu T. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin izpodbijana odločba tožene stranke z obravnavanega vidika zakonita.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je glede tožnikovega izogibanja služenju vojaškega roka v izvorni državi tožena stranka dala pravilne in zakonite razloge, da se to izogibanje v zvezi z azilom ne upošteva. Tožena stranka pravilno ugotavlja, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da, dokler obrambna reforma v Bosni in Hercegovini ne bo v celoti izvedena, je tožnik še vedno vojaški obveznik, vendar pa ima glede na Zakon o obrambi Bosne in Hercegovine možnost civilnega služenja. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, saj imajo podlago v podatkih in listinah v upravnih spisih, da se okoliščine v zvezi s požigom hiše oziroma izselitvijo nanašajo tudi na ekonomske in socialne razmere, ki čakajo tožnika ob vrnitvi v izvorno državo in so zaradi tega upoštevne z vidika humanitarnega azila. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da v predmetni zadevi na strani tožnika ni takšnih osebnih okoliščin, ki bi pomenile, da so podani pogoji za dodelitev humanitarnega azila. Tožnik s priloženimi članki na splošno opozarja na nizko stopnjo varnostnega položaja v Bosni in Hercegovini, vendar pa glede na to, da ni argumentirano izpodbijal uporabe instituta notranje razselitve in ker pri njem niso podane osebne okoliščine, ki so po ustaljeni upravno-sodni praksi lahko upoštevne pri odločanju o humanitarnem azilu (bolezen, mladost, starost, psihične travme, skrb za majhnega otroka in podobno), in ker tožnik ne zanika, da ima sorodnike v Bosni in Hercegovini, je po mnenju pritožbenega sodišča izpodbijana odločba tožene stranke tudi v vidika humanitarnega azila zakonita in pravilna.

Pritožbeno sodišče meni, da toženi stranki tožnika v ponovnem postopku ni bilo treba zaslišati, saj to ne bi moglo vplivati na drugačno oceno stanja, tožnik pa je v upravnem postopku imel možnost, da predloži kakršnekoli dokaze, ali navede kakršnakoli nova dejstva, pa jih ni. Tega tožnik ni storil tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno v konkretni zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji). V zvezi s tem pritožbeno sodišče meni, da niso bila bistveno kršena pravila postopka s tem, ko sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, saj tožnik v tožbi, kar ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, dejstev ali dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo, in ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Sicer pa v celoti drži stališče sodišča prve stopnje, da tožnik v izvorni državi ni preganjan iz nobenega od petih možnih razlogov po ZAzil. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka sodbe in sklepa).

Pritožbeno sodišče ni odločalo o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, saj je že sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa), ta oprostitev pa velja za celoten upravni spor.