Jedro

S tem, ko je tožnica zamenjala slipe kreditnih kartic za denar, zaupan ji v službi, je z njim nezakonito razpolagala. V 13. točki 64. člena pravilnika (nezakonito razpolaganje s sredstvi podjetja) je opredeljena takoimenovana tatvina rabe, ki vsebuje dvoje kršitev normativno zavarovanih dobrin in sicer pravico uporabe sredstev podjetja in posebnega odnosa zaupanja med delavcem in delodajalcem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke z dne 18.7.1996 in 14.8.1996, na podlagi katerih je bil tožnici zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti po 3. točki 63. člena in 13. točki 64. člena Pravilnika o delovnih razmerjih izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje sicer ni pritrdilo oceni disciplinske komisije, da bi naj tožeča stranka s tem, ko je menjala slipe kreditnih kartic (v njeni lasti ali v lasti njenega partnerja) za gotovino, storila tudi hujšo kršitev delovne obveznosti ponarejanja listin iz 18. točke 65. člena omenjenega Pravilnika. V njenem nedopustnem ravnanju pa so po presoji prvostopnega sodišča podani vsi znaki hujših kršitev delovnih obveznosti iz 3. točke 63. člena Pravilnika o delovnih razmerjih (povzročitev večje materialne škode) in 13. točke 64. člena (nezakonito razpolaganje s sredstvi podjetja), zato ji je bil zakonito izrečen najstrožji disciplinski ukrep.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na disciplinsko odgovornost tožeče stranke. V delu, ki se nanaša na njeno odškodninsko odgovornost (četrti odstavek sklepa disciplinske komisije) pa je tožbo zavrglo, zato je drugi odstavek 1. točke izreka prvostopne sodbe v tem obsegu s sklepom razveljavilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP/77. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. in 8. člena v zvezi s 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP/77 na pritožbeni stopnji, je po mnenju revizije, podana, ker sodišče ni popolnoma in po resnici ter na podlagi vestne in skrbne presoje dokazov ugotovilo pravno odločilnih dejstev, zato obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in izpovedb. Sodišču očita, da ni pravilno presodilo slipov, na katerih ni tožničinega podpisa, saj jih je dejansko podpisal njen partner E. K. in ne tožnica. Zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja - kot posledice zavrnitve tožničinega predloga na postavitev izvedenca finančne stroke - je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. S tem, ko je tožečo stranko spoznalo za disciplinsko odgovorno povzročitve večje materialne škode, ne da bi bila njena višina kot kvalifikatorni element kršitve sploh izkazana, ni pravilno uporabilo določbe iz 3. točke 63. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Ker sodišče v nasprotju z določilom 7. člena ZPP/77 ni popolnoma in po resnici ugotovilo spornih dejstev, tožnica ni bila deležna poštenega sojenja, ki ga zagotavlja tako Ustava Republike Slovenije kot tudi mednarodna konvencija, to pa pomeni ne samo kršitev delovnopravnih pravic tožnice, temveč tudi kršitev njenih osnovnih človekovih pravic.

Opozarja tudi na okoliščino, da blagajničarkam ni bil izrečen noben disciplinski ukrep. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba v delu, v katerem je bila zavrnjena tožničina pritožba, spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi oziroma podredno, da se sodbi obeh sodišč razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki jo je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS št. 26/99 - še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na določbo 386. člena ZPP/77, po kateri je pooblastilo revizijskemu sodišču omejeno na preizkus izpodbijane odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v majah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na obstoj bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri uradnem preizkusu revizijsko sodišče ni ugotovilo omenjene kršitve postopkovne določbe iz 10. točke drugega odstavka 354. člena, ugotovljena pa tudi ni bila v reviziji očitana procesna kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Revizijski očitki, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da so navedeni razlogi v nasprotju z vsebino listin ter izpovedb, niso utemeljeni. Obe sodbi natančno obravnavata vse izvedene dokaze in vsebujeta povsem jasno dokazno oceno, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Dejanske okoliščine, ki jih tožeča stranka poudarja, so navedene v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Vprašanje, ali sta sodišči te dejanske okoliščine pravilno vrednotili, je vprašanje dokazne ocene, torej pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, to pa po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja. Dejstvo, da tožeča stranka z vsebino razlogov ni zadovoljna, pa pomeni uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, kar bo obrazloženo v nadaljevanju te odločbe.

Tudi zatrjevane kršitve določb ZPP/77 iz 7. in 8. člena ter zavrnitev dokaznega predloga tožnice za izvedbo dokaza po izvedencu finančne stroke, ne pomenijo postopkovnih kršitev, ampak jih je razumeti kot izpodbijanje ugotovljene dejanske podlage sodbe. Toda revizije, kot prej povedano, ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Zato izpodbijanje dokazne ocene na revizijski stopnji ni več dopustno.

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je določba 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), po kateri je delavec disciplinsko odgovoren za kršitev delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oziroma splošni akt. Tožena stranka je v Pravilniku o delovnih razmerjih, (sprejet 28.2.1995) v 63. členu določila v 3. točki kot hujšo kršitev delovne obveznosti - povzročitev večje materialne škode v podjetju, če je bila škoda povzročena na delu ali v zvezi z delom v znesku nad višino škode iz 6. točke 62. člena (ki presega 1/10 povprečne mesečne plače v podjetju) in v 64. členu pod točko 13. - nezakonito razpolaganje s sredstvi podjetja. Za to kršitev se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja (prvi odstavek).

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena), izhaja prav takšno ravnanje tožeče stranke. S tem, ko je zamenjala slipe kreditnih kartic (ni pravno pomembno v čigavi lasti so bili) za denar, zaupan tožnici v službi, je z njim nezakonito razpolagala. V 13. točki 64. člena pravilnika (nezakonito razpolaganje s sredstvi podjetja) je opredeljena takoimenovana tatvina rabe, ki vsebuje dvoje kršitev normativno zavarovanih dobrin in sicer pravico uporabe sredstev podjetja in posebnega odnosa zaupanja med delavcem in delodajalcem. S storitvijo tega nedopustnega ravnanja je tožnica povzročila toženi stranki škodo v znesku 10.677,00 SIT, ki jo je glede na opredelitev iz 3. točke 63. člena v zvezi s 6. točko 62. člena Pravilnika o delovnih razmerjih šteti za večjo materialno škodo. Ker je v dispoziciji navedenih avtonomnih norm pojem večje škode iz 89. člena ZDR določen in natančno opredeljen, pomeni njegova uporaba uporabo materialnega prava.

Za premoženjsko škodo nastalo toženi stranki z nezakonitim ravnanjem tožnice in izkazano z zneskom 10.677,00 SIT, ki presega 1/10 povprečne mesečne plače v podjetju (ta je znašala po ugotovitvah sodišča druge stopnje v letu 1995 92.769,00 SIT - priloga B 41) je pritožbeno sodišče pravno pravilno presodilo, da predstavlja večjo materialno škodo. S tem pravnim stališčem soglaša tudi revizijsko sodišče. Ker je tožnica, po ugotovitvah obeh nižjih sodišč, nezakonito razpolagala s sredstvi podjetja v znesku, ki presega 1/10 povprečne mesečne plače, je storila hujši kršitvi delovnih obveznosti iz 3. točke 63. člena in 13. točke 64. člena Pravilnika o delovnih razmerjih, zaradi česar ji je bil v skladu z določbo iz prvega odstavka 64. člena omenjenega Pravilnika tudi po presoji revizijskega sodišča, zakonito izrečen najstrožji disciplinski ukrep.

Sklicevanje tožeče stranke na opustitev disciplinskega postopka proti njenim sodelavkam ne more biti upoštevno. Vsak delavec, ki krši delovne obveznosti, je poseben primer, ki odgovarja za dokazane mu kršitve individualno. Sodišča ob presoji zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa zato ne obravnava in ne upošteva odločitev pristojnih organov z uvedbo in izvedbo disciplinskih postopkih v drugih zadevah.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/I/94).