Jedro

Dopustnost navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v ponovnem sojenju je v konkretni zadevi opredeljeval ZPP v vsebini določbe čl. 362/II, kot je to opredeljeval v Ur.l. RS št. 26/99 objavljen ZPP v zvezi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-A), ki je bil objavljen v Ur.l. RS št. 96/2002 in je začel veljati 29.11.2002.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in izreku o stroških.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21.3.2005 razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati mladoletnemu tožniku zavarovalnino v znesku 307.868,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2004 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 193.481,50 SIT s pripadki, medtem, ko je višji tožbeni zahtevek tožnika na plačilo še nadaljnjih 1.855,00 SIT s pripadki zavrnilo.

Zoper prisodilni del sodbe in izrek o stroških se je pravočasno pritožila tožena stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni. V pritožbi je navajala, da je v ponovnem sojenju bil sporen samo še tek zakonskih zamudnih obresti. V zvezi s tožnikovim izračunom, s katerim je ta izračunal preostali dolg pritožnice glede na ugotovljeno stopnjo invalidnosti, zapadlost zakonskih zamudnih obresti in delna plačila toženke, pa je tožnik zmotno izhajal iz tega, da zavarovalnina za 1 % invalidnosti znaša 22.200,00 SIT. Pritožnica je s pripravljalno vlogo z dne 7.1.2004, katero je sodišče prve stopnje prejelo še pred prvim narokom nove glavne obravnave v novem sojenju, predložila sodišču tako zavarovalno polico kot podatke o zavarovalnih vsotah. Iz teh pa izhaja, da je zavarovalna vsota iz zavarovalne pogodbe za 100 % invalidnost znašala 2.000,000,00 SIT, za 1 % invalidnost pa 20.000,00 SIT. Torej so te trditve in dokazi bili sodišču prve stopnje predloženi pravočasno, sodišče prve stopnje pa je s sklicevanjem na dol. čl. 362/II ZPP te trditve in dokaze zavrnilo z navedbo, da toženka ni navedla razlogov, zakaj zavarovalne police brez svoje krivde ni mogla predložiti že v dotedanjem postopku. Sodišče prve stopnje je s takšnim sklicevanjem bistveno kršilo dol. čl. 362/II ZPP, saj toženki tega, zakaj teh dejstev in dokazov ni predložila že v prvotnem sojenju, ni bilo potrebno razlagati. Sodišče prve stopnje je namreč očitno uporabilo določbo čl. 362/II ZPP-UPB2, ki je bil objavljen v Uradnem listu 13.4.2004 in je začel veljati 12.7.2004. Odločba pritožbenega sodišča je bila izdana 8.6.2004, v tem času pa je veljal še ZPP, objavljen v Uradnem listu RS št. 26/99, ki je začel veljati 14.7.1999. V tem zakonu pa navedba takšnih razlogov ni bila potrebna. Zaradi navedene zmotne uporabe določb nepravega ZPP, sodišče prve stopnje tako tudi ni pravilno ugotovilo dolga toženke, ker pri njegovem izračunu ni izhajalo tudi iz listin in trditev tožene stranke o višini zavarovalne vsote in znesku zavarovalnine za ugotovljeno stopnjo invalidnosti. Napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi bil ob pravilni odločitvi sodišča prve stopnje uspeh posamezne stranke v pravdi drugačen. Pri tem pa pritožnik poudarja, da je tožnik sprva iztoževal zavarovalnino za 15 % invalidnost, v končni fazi pa mu je sodišče prve stopnje prisodilo zavarovalnino za 2,5 % invalidnost. Tožeča stranka je na pritožbene trditve obrazloženo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotni so pritožbeni očitki pritožnice o bistveni kršitvi določb ZPP, ker bi naj sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju neupoštevalo določbe čl. 362/II ZPP v vsebini, kot bi naj ta veljala v času po delni razveljavitvi prve sodbe sodišča prve stopnje in posledičnega ponovnega sojenja. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila odločba pritožbenega sodišča, s katero je bila delno razveljavljena sodba sodišča prve stopnje z dne 25.2.2003, izdana 8.6.2004, strankam postopka je bila vročena 26.8.2004, tožena stranka pa je pred prvim narokom nove glavne obravnave pripravljalno vlogo vložila 7.12.2004, v tej pa kot dokaz trditev, da bi naj zavarovalna vsota iz zavarovalne pogodbe ne znašala 2.220.000,00 SIT ampak 2.000.000,00 SIT, predložila zavarovalno pogodbo. V tem času pa je vsebino določbe čl. 362/II ZPP določal ZPP, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 26/99 v zvezi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-A), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 96/2002 z dne 14.11.2002 in ki je začel veljati 29.11.2002, v 23. čl. pa je določbo člena 326/II ZPP iz leta 1999 dopolnil tako, da se je ta poslej glasila: "Na prvem naroku nove glavne obravnave smejo navajati stranke tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti." Sodišče prve stopnje je tako pri presoji upoštevnosti po toženi stranki v novem sojenju podanih trditev in predloženih dokazov uporabilo pravilna določila ZPP in so zato pritožbeni očitki pritožnice o podanosti bistvene kršitve določb pravdnega postopka neutemeljeni. Neutemeljeni pa se tako izkažejo tudi nadaljnji pritožbeni očitki pritožnice o zmotno ugotovljeni višini toženkinega dolga, to pa samo zaradi neupoštevanja po toženi stranki v novem sojenju nedopustno predloženih dokazov.

Ob neutemeljenem pritožbenem izpodbijanju odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari so neutemeljena tudi pritožničina izpodbijanja odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka, utemeljevana z nepravilno odločitvijo o glavni stvari. Sodišče prve stopnje je sicer pri odločanju o obsegu povračila pravdnih stroškov izračunalo in upoštevalo uspeh pravdnih strank ne samo glede na postavljen tožbeni zahtevek in končni uspeh tožnika, ampak tudi v posameznih fazah pravdnega postopka glede na druge procesne okoliščine (spremembo tožbenega zahtevka, delno plačilo). Zato pa so tudi pritožbena izpodbijanja odločitve o stroških s pavšalnim poudarjenjem tožnikovega končnega uspeha v primerjavi s tožnikovom v tožbi postavljenim zahtevkom, neutemeljena.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijenih delih (čl. 353 ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP). Navajanja tožeče stranke v odgovoru na pritožbo niso z ničemer doprinesla k odločitvi o pritožbi tožene stranke. Zato stroški odgovora na pritožbo, v zvezi z vložitvijo katerega je tožeča stranka zahtevala njihovo povrnitev, ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov, do povračila katerih bi tožeča stranka bila upravičena. Zato je glede teh stroškov pritožbeno sodišče odločilo, da jih nosi tožeča stranka sama (čl. 155 ZPP).