Up-283/02 - 5

16. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. telekomunikacijske storitve, d. d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. telekomunikacijske storitve zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 275/2002 z dne 28. 2. 2002 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 2088/2001 z dne 30. 1. 2002 v zvezi z odločbo Vlade o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za opravljanje storitev UMTS/IMT-2000 št. 347-21/2001-5 z dne 22. 11. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je zavrglo tožbo pritožnice zoper odločbo Vlade o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za opravljanje storitev UMTS/IMT-2000 št. 347-21/2001-5 (v nadaljevanju Odločba), ker je ugotovilo, da pritožnica (tedaj tožnica) ni izkazala pravnega interesa (pravovarstvene potrebe) iz prvega odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju ZUS). Vrhovno sodišče je potrdilo sklep Upravnega sodišča.

2.Pritožnica meni, da pomeni izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča zadnji akt v verigi nepravilnosti in nezakonitosti, ki so si sledile v postopku javnega razpisa in katerega končna posledica je pravnomočnost odločbe o koncesiji. To naj bi imelo za posledico kršitev njene pravice do svobodnega podjetništva iz 74. člena Ustave. Predlaga odpravo vseh v izreku navedenih odločb.

Pritožnica podrobno opisuje vse "nepravilnosti in nezakonitosti", ki naj bi se zgodile v postopku javnega razpisa. Zatrjuje, da sta sodišči napačno in brez vsakršne pravne podlage odločili, da ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe po prvem odstavku 18. člena ZUS. Meni, da je pravni interes dovolj utemeljila v tožbi in pritožbi ter se nanju sklicuje tudi v Ustavni pritožbi. Trdi, da bi ji sodišče moralo priznati pravni interes za vložitev tožbe, saj ji je bila priznana pravica vložiti zahtevek za revizijo postopka javnega razpisa po Zakonu o reviziji postopkov javnega naročanja (ZRPJN), čeprav v samem postopku ni sodelovala, ker je menila, da je razpis nezakonit. Zato naj bi sodišči ne imeli nobene pravne osnove za stališče, po katerem bi izkazovale pravni interes za vložitev tožbe na podlagi prvega odstavka 18. člena ZUS samo stranke v postopku izdaje odločbe o podelitvi koncesije.

B.

3.Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče lahko presoja samo, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice in temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču ? v nadaljevanju ZUstS). Pri tem se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem pravnem stališču oziroma ali je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

4.Ustavno sodišče pri obravnavanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic presoja le tiste navedbe, ki se nanašajo na akte, ki so predmet ustavne pritožbe. Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče sprejelo procesno odločitev, s katero je ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ne posega v tožnikovo pravico oziroma v njegovo neposredno, na zakon oprto korist.

Upravno sodišče se zato ni spuščalo v ugotavljanje utemeljenosti tožbenih navedb. Tudi Vrhovno sodišče se je v izpodbijanem sklepu omejilo na tiste pritožničine navedbe, ki so se nanašale na ugotovitve, ki so bile podlaga procesni odločitvi Upravnega sodišča.

5.Ustavno sodišče je zato preizkusilo le tiste navedbe ustavne pritožbe, ki se nanašajo na izpodbijani sodni odločbi. Ustavna pritožnica, čeprav zastopana po pooblaščencu odvetniku, izrecno ne navaja, katera ustavna pravica naj bi ji bila kršena z izpodbijanima sklepoma. Iz njenih navedb je mogoče zaključiti, da sodiščema očita samovoljno oziroma očitno napačno odločitev, kar bi pomenilo kršitev 22. člena Ustave.

6.Sodišče prve stopnje je odločitev, da pritožnica (tedaj tožnica) ne izkazuje pravnega interesa po prvem odstavku 18. člena ZUS razumno in obširno utemeljilo. Ugotovilo je, da pritožnica ni vložila ponudbe v postopku javnega razpisa, kar pomeni, da se v tem postopku sploh ni odločalo o njeni pravici ali pravnem interesu in zato izpodbijana odločba ni posegla v njene pravice oziroma ni kršila kakšno njeno na zakon oprto neposredno korist. Odgovorilo je tudi na vprašanje, zakaj v postopku presoje odločbe o podelitvi koncesije ni mogoče uveljavljati ugovorov, ki jih je bilo mogoče uveljavljati v revizijskem postopku na podlagi ZRPJN. Sodišče druge stopnje je, ob potrditvi stališč sodišča prve stopnje, še dodatno pojasnilo, da se pravni interes za vložitev revizije postopka javnega naročanja po ZRPJN in pravni interes za vložitev tožbe po prvem odstavku 18. člena ZUS ne pokrivata. Ugotovilo je, da pritožnica ni izkazala, da bi ji bila z izpodbijano odločbo Vlade kršena njena pravica in da je s svojimi navedbami v tožbi in pritožbi izkazala le svoj dejanski interes, da pridobi koncesijo, ni pa izkazala pravnega interesa. Dejanski interes pa ne daje položaja tožnika po prvem odstavku 18. člena ZUS. Glede na navedeno ugotavlja, da je očitek pritožnice, da sta izpodbijana sklepa sodišč napačna oziroma samovoljna, očitno neutemeljen.

7.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene ustavne pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan