Jedro

Prerekanje pravočasno prijavljene ločitvene pravice ni ovira za prodajo premoženja, na katerem obstaja zatrjevana ločitvena pravica.

S tem pa se izkaže, da je upnikova pritožba zoper sklep o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe neutemeljena.

Izrek

Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se v tem delu sklep potrdi.

Pritožbi zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa se ugodi in se v tem delu sklep spremeni tako, da se glasi: "Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka zavarovanja." Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje upnikove denarne terjatve do dolžnika v višini 1.873.146.350,91 SIT s pp, s prepovedjo dolžniku, da v stečajnem postopku kakorkoli obremenjuje ali razpolaga s svojimi nepremičninami (navedenimi v 1. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje) do pravnomočne rešitve spora o obstoju terjatve upnika do dolžnika v višini 1.873.146.350,91 SIT s pp in pravnomočne rešitve spora o obstoju ločitvene pravice upnika na nepremičninah, glede katerih upnik uveljavlja prepoved obremenjevanja in razpolaganja (1. točka izreka). Upniku je naložilo, da mora dolžniku v 15 dneh plačati

99.000,00 SIT za stroške tega postopka (2. točka izreka).

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil, uveljavljal je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter samo odloči o izdaji začasne odredbe, oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugemu sodniku. Priglasil je pritožbene stroške.

Pritožba zoper zavrnilni del sklepa ni utemeljena; utemeljena je zoper odločitev o stroških postopka.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo kontradiktornega postopka, s čimer naj bi upniku vzelo možnost, da se izjavi o navedbah dolžnika. Res je sicer, da je sodišče vročilo upnikov predlog dolžniku, ki je nanj tudi odgovoril, ne da bi odgovor vročilo upniku, vendar z navedeno opustitvijo po oceni pritožbenega sodišča upniku ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) o izvršbi se smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje (z začasno odredbo), če ni v delu ZIZ o zavarovanju kakšno procesno vprašanje drugače urejeno (239. člen ZIZ). Če pa nobena določba ZIZ ne daje odgovora o kakšnem procesnem vprašanju, se smiselno uporabi ZPP (15. člen ZIZ).

Postopek izvršbe in zavarovanja po ZIZ se po naravi razlikuje od pravdnega postopka po ZPP. Postopek na predlog za izdajo začasne odredbe najbolj odstopa od pravdnega postopka po ZPP v fazi, ko sodišče odloča (o formalno popolnem) predlogu. Ta faza postopka zavarovanja z začasno odredbo je blizu postopku izvršbe po ZIZ predvsem na točki, ki zadeva kontradiktornost obravnavanja. Če iz predloga sledi verjetnost obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe in je predlagano ustrezno sredstvo zavarovanja, naj bi se predlogu ugodilo in izdala začasna odredba. Če pa kateri od elementov za izdajo začasne odrdbe ni izkazan, naj sledi sklep o zavrnitvi postopka. Ker naj bi šlo za enostranski postopek, sodelovanje dolžnika (s podajanjem njegovih stališč v odgovoru na predlog ali na naroku) v njem praviloma ni (glej: Začasne odredbe, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 227).

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov predlog v fazi enostranskega postopka, na kar kaže tudi dejstvo, da se v razlogih sklepa sploh ni oprlo na navedbe dolžnika iz odgovora na upnikov predlog, pač pa je na podlagi trditvene in dokazne podlage, ki jo je podal upnik v predlogu, odločilo, da niso izpolnjeni materialnopravni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, ki jih bo pritožbeno sodišče presojalo v nadaljevanju. Predloga za zavarovanje pred odločitvijo o zavrnitvi predloga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pošiljati v izjavo dolžniku, niti čakati na njegovo izjavo.

Ker pa so bili izpolnjeni pogoji za odločitev o predlogu, ne glede na podano izjavo dolžnika, je neutemeljen očitek pritožnika, da mu je sodišče prve stopnje odvzelo možnost, da na navedbe dolžnika odgovori. Iz prej obrazloženih razlogov o pravilih postopka v prvi fazi, fazi odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, je neutemeljen tudi očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti narok za glavno obravnavo. Praviloma se narok za obravnavanje predloga za izdajo začsne odredbe ne opravi oziroma ga ni potrebno opraviti takrat, kadar sodišče oceni, da trditvena in dokazna podlaga materialnopravno ne omogočata predlaganega zavarovanja, tako kot je ocenilo upnikov predlog tudi v konkretnem primeru. Upnik v pritožbi glede na opisano situacijo neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členomn ZIZ.

Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji in da obstoji nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem uvelajavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi in drugi odstavek 270. člena ZIZ).

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal nevarnosti, da bo stečajni dolžnik razpolagal s premoženjem s ciljem, da upniku onemogoči ali oteži uveljavitev njegove terjatve. Dolžnost stečajnega upravitelja je, da unovči stvari dolžnika, ki spadajo v stečajno maso (7. točka prvega odstavka 80. člena ZPPSL). Namen navedenega zakonskega pooblastila stečajnemu upravitelju je v tem, da se v stečajnem postopku unovči premoženje in zagotovi poplačilo upnikov. Ker je v tem smislu stečajni postopek, ki ga izvaja sodišče, generalna izvršba, od dneva začetka stečajnega postopka tudi ni več mogoče dovoliti zoper dolžnika ukrepov zavarovanja niti prisilne izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina (prvi odstavek 111. člena ZPPSL).

Upnik pa izhaja iz zmotnega stališča, da je izkazal obstoj nevarnosti kot enega izmed pogojev za utemeljitev izdaje začasne odredbe, ker po njegovem mnenju začetek stečajnega postopka potrjuje nevarnost, da od dolžnika ne bo dobil poplačane celotne terjatve. Tega dejstva sicer ni mogoče zanikati, saj v stečajnem postopku upniki praviloma niso v celoti poplačani. Vendar pa upnik konkretno ni z ničemer izkazal, da bi se njegov položaj pri uveljavljanju terjatve in ločitvene pravice izboljšal z izdajo začasne odredbe oziroma, da v primeru, če sodišče ne izda začasne odredbe, ne bi mogel v stečajnem postopku uveljaviti svoje denarne terjatve ali, da bi mu bila uveljavitev te kakorkoli otežena. Njegovo stališče namreč izhaja iz zmotne razlage določil drugega in tretjega odstavka 155. člena ZPPSL. Upnik namreč zmotno meni, da je njegov položaj, ker mu je bila terjatev in ločitvena pravica prerekana, slabši od položaja upnikov, ki jim je stečajni upravitelj priznal terjatev in ločitveno pravico. Pri izplačilu ločitvenih upnikov iz kupnine, dosežene s prodajo stvari, na katerih imajo ugotovljeno ločitveno pravico, se upošteva vrstni red pridobitve zastavne pravice, ne pa trenutek (vrstni red) ugotovitve pravočasno prijavljene ločitvene pravice v stečajnem postopku, kot to upnik zatrjuje v pritožbi (primerjaj s prvim odstavkom 132. člena ZPPSL).

Glede na povedano, prerekanje pravočasno prijavljene upnikove ločitvene pravice ni ovira za prodajo premoženja, na katerem obstaja zatrjevana ločitvena pravica (glej: ZPPSL s komentarjem, GV Ljubljana, 2000, stran 502, komentar k 132. členu). Sicer pa bo upnik svoje pravno naziranje o vrstnem redu poplačil ločitvenih upnikov lahko še uveljavljal v nadaljnjem postopku, ko bo stečajni senat odločal o poplačilu upnikov iz posebne (ločene) razdelitvne mase. Da do tega pride, pa mora biti najprej oblikovana posebna razdelitvena masa iz kupnine, dosežene s prodajo zastavljenih nepremičnin.

S tem pa se izkaže, da je upnikova pritožba zoper sklep o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in

239. členom ZIZ), razen v delu, v katerem je pritožbi zoper sklep o stroških ugodilo, kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve.

Upnik se po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno pritožuje zoper tisti del sklepa, s katerim mu je sodišče prve stopnje naložilo, da plača dolžniku 99.000,00 SIT stroškov postopka zavarovanja. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem upnikov predlog pošiljalo dolžniku v izjavo. Ker se pri odločitvi tudi ni oprlo na navedbe iz dolžnikovega odgovora na ugovor, je odločitev sodišča prve stopnje o potrebnosti navedenih stroškov zmotna. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek zavarovanja (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški odgovora na predlog v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa niso bili potrebni, je pritožbi upnika ugodilo in sklep o stroških v izpodbijanem sklepu spremenilo tako, kot izhaja iz drugega odstavka izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in na 155. člena ZPP, vsi v zvezi s

15. členom in 239. členom ZIZ. Upnik je uspel le s pritožbo zoper sklep o stroških, vendar mu zato niso nastali posebni stroški. Ker pa ni uspel s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe, je dolžan sam nositi svoje pritožbene stroške.