Jedro

S tem ko zagovornik ocenjuje verodostojnost posameznih prič, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega G.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po čl. 98/a v zvezi s členi 95/1 in 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojenega G.A. za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče v Ljubljani pa je s sodbo z dne 12.6.2001 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 29.8.2001 je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča) vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe določb Kazenskega zakonika ter podrejeno zaradi izrečene kazenske sankcije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani odločbi razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal, da naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. V pretežni meri namreč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Prav tako pa tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja zagovornik v zahtevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v obširni obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti sicer uvodoma očita izpodbijani pravnomočni sodni odločbi kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, ki jo vidi v tem, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov oziroma ni zaslišalo predlagane priče G.M. ter dodatno zaslišalo izvedenca medicinske stroke, ta svoj očitek pa kasneje obrazlaga z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem.

Po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, uveljavljana kršitev določb Zakona o kazenskem postopku pa ni podana.

Sodišče namreč pri izvajanju dokazov ni vezano z nobenimi posebnimi formalnimi pravili in ne z njimi omejeno (prvi odstavek 18. člena ZKP - načelo proste presoje dokazov). Sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost in torej ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov. Obrambi seveda mora biti dana možnost predlagati dokaze oziroma ji mora biti dana dokazna iniciativa, kar velja še posebej za fazo glavne obravnave (tretji odstavek 16. člena - načelo kontradiktornosti), vendar pa je sodišče tisto, ki odloči, ali so predlagani dokazi pravno relevantni, čeprav mora obramba pravno relevantnost določenega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), pri čemer mora biti kršitev tudi obrazložena, česar pa zagovornik v obravnavani kazenski zadevi ni storil. Po uvodnih navedbah, da je sodišče s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče G., kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku, namreč ni navedel kršitve, kakor tudi ne vpliva kršitve na pravilnost oziroma zakonitost sodne odločbe. S tem ko ocenjuje verodostojnost posameznih prič, pa uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pri zahtevi za dodatno zaslišanje izvedenca dr. Z.Ž. izhaja iz drugače ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s strani nižjih sodišč (po mnenju zagovornika naj bi prišlo do poškodbe oškodovanca po prerivanju ali kakšni klofuti, medtem ko je sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi ugotovilo, da je obsojenec oškodovanca udaril z roko v obraz, v predel ust). Tudi zahteva za izvedbo takšnega dokaza torej pomeni le očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma so predlagani dokazi takšni, da očitno ne bi pripeljali k drugačnim zaključkom, kot je to ugotovljeno z odločbo nižjih sodišč, sicer pa ima izpodbijana sodba sodišča prve stopnje tudi obširne razloge, zakaj sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo.

Neutemeljene pa so tudi nadaljnje navedbe, ko zagovornik očita kršitev materialnega zakona s tem, da obravnavano dejanje nima znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ, temveč gre kvečjemu za kršitev določb ZJRM. Kršitev kazenskega zakona po 1. odstavku 372. člena KZ je namreč podana, če opis dejanja (dejstva in okoliščine), ki je predmet obtožbe, ni katero od kaznivih dejanj (gre le za kršitev moralne norme, disciplinskega predpisa ali za prekršek) kakor tudi takrat, če manjka v opisu dejanja le en sam zakonski znak (element) kaznivega dejanja. V konkretni kazenski zadevi iz opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, to je očitek da je bil on tisti, ki je z udarcem v predel ust povzročil oškodovancu hudo telesno poškodbo (zlom od prvega do četrtega zoba, zaradi česar je bil oškodovanec začasno skažen). Zagovornikovo nadaljnje razmišljanje, da gre v obravnavani zadevi kvečjemu le za prekršek oziroma v najslabšem primeru za lahko telesno poškodbo, pa pomenijo le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa, kot je bilo že povedano, ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Enako velja tudi za navedbe v zahtevi, da ni izpolnjen subjektivni pogoj za obstoj očitanega kaznivega dejanja oziroma, da obsojencu ni mogoče očitati, da bi poškodbo, ki jo je oškodovanec utrpel, obsojenec povzročil namerno.

Katero določbo zakona naj bi sodišče kršilo pri izrekanju kazenske sankcije, zagovornik ne navaja, tako da zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, in ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri odločanju o zahtevi pa tudi ni nastal precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih Zakona o kazenskem postopku, pri čemer je sodišče pri višini povprečnine upoštevalo trajanje ter zapletenost zadeve in obsojenčeve premoženjske razmere (tretji odstavek 92. člena ZKP).