Jedro

Čas sodnih počitnic sicer ni določen po dnevih, temveč kot časovno obdobje med dvema koledarskima datumoma, ki ga je potrebno preračunati v dneve in dejansko zajema 32 dni. Glede na to je primerjava možna le med tem rokom, preračunanim v dneve, in ostalimi procesnimi roki, ki so prav tako določeni po dnevih. Le v takšnem primeru ne prihaja do nasprotja med določbo 3. odstavka 83. člena ZS in določbo 111. člena ZPP. Če pa gre za procesne roke, ki so določeni po mesecih ali letih, bi upoštevanje roka sodnih počitnic, preračunanega v dneve (kar je edini možni preračun), pomenilo nezdružljiv poseg v določbo 3. odstavka 111. člena ZPP, po kateri se roki, ki so določeni v mesecih oziroma letih, končajo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči; če tega dneva v zadnjem mesecu ni, pa se izteče rok zadnji dan v tem mesecu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožnici plača razlike v plačah in regres za letni dopust v skupnem znesku 585.514,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti ter stroške postopka. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da tožena stranka razen izplačil plače in regresa na bančni račun tožnice, le tej dolguje še razlike do zneskov, ki so razvidni iz njenih obračunskih listov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer v delu, v katerem so bile tožnici prisojene zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov razlik. V zahtevi navaja, da je bila tožba vložena dne 2.2.2001 in da je tožena stranka že na prvem naroku za glavno obravnavo podala ugovor zastaranja obresti. Kljub temu sodišče prve stopnje in na izrecno pritožbeno navedbo tudi pritožbeno sodišče o tem vprašanju nista odločili, torej sta bistveno kršili določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Sodbi sta tudi materialno pravno zmotni, saj po 372. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se je uporabljal v RS kot republiški predpis) terjatve obresti zastarajo v treh letih.

Zahteva za varstvo zakonitosti je prepozna.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodne odločbe sodišč prve in druge stopnje. Zahtevo je mogoče vložiti v treh mesecih (1. odstavek 385. člena ZPP). V primeru odločbe izdane na drugi stopnji, zoper katero ni bila vložena revizija, se ta rok šteje od dneva, ko je bila odločba vročena tisti stranki, ki ji je bila vročena pozneje (2. točka 2. odstavka 385. člena ZPP).

Sodba sodišča druge stopnje je bila vročena pooblaščenki tožnice dne 21.6.2004, pooblaščencu tožene stranke pa 22.6.2004. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je začel teči od 23.6.2004 in je potekel po treh mesecih. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena šele 22.10.2004, je ta rok že potekel. Na drugačno odločitev ne vpliva določba 3. odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.), po kateri v času sodnih počitnic (v času od 15. julija do 15. avgusta), razen v nujnih primerih, procesni roki ne tečejo, prav tako pa se ne vročajo sodna pisanja; če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice. Nastop sodnih počitnic povzroči, da procesni rok od vročitve nekega pisanja v času teh počitnic ne more začeti teči in v tem času tudi ne more poteči. Nastop sodnih počitnic obenem prekine potek procesnega roka, ki je že začel teči pred sodnimi počitnicami.

Ker je bila v tej zadevi sodba sodišča druge stopnje vročena strankama že pred nastopom sodnih počitnic, in je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti začel teči že pred začetkom sodnih počitnic in se tudi sicer ne bi iztekel v tem času, se zastavlja vprašanje, ali nastop sodnih počitnic dejansko tudi podaljša rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Namen določbe 83. člena ZS o tem, da procesni roki ne tečejo oziroma se prekine njihov potek, je predvsem v tem, da v času, ko sodišče ne dela (razen v nujnih zadevah, ki so izrecno opredeljene v 2. odstavku 83. člena), tudi od strank ni mogoče pričakovati procesnih aktivnosti. Ta namen je lahko utemeljen le v primerih kratkih rokov, ki so določeni po dnevih. Tudi preračun rokov brez posebnih zapletov in dodatnih nejasnosti je mogoč le v takšnem primeru.

Čas sodnih počitnic sicer ni določen po dnevih, temveč kot časovno obdobje med dvema koledarskima datumoma, ki ga je potrebno preračunati v dneve in dejansko zajema 32 dni. Glede na to je primerjava možna le med tem rokom, preračunanim v dneve, in ostalimi procesnimi roki, ki so prav tako določeni po dnevih. Le v takšnem primeru ne prihaja do nasprotja med določbo 2. odstavka 83. člena ZS in določbo 111. člena ZPP. Če pa gre za procesne roke, ki so določeni po mesecih ali letih, bi upoštevanje roka sodnih počitnic, preračunanega v dneve (kar je edini možni preračun), pomenilo nezdružljiv poseg v določbo 3. odstavka 111. člena ZPP, po kateri se roki, ki so določeni v mesecih oziroma letih, končajo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči; če tega dneva v zadnjem mesecu ni, pa se izteče rok zadnji dan v tem mesecu.

V večjem številu primerov bi ob preračunih dnevnih rokov sodnih počitnic in zakonsko določenih mesečnih oziroma letnih rokov prišlo tudi do večjih nejasnosti glede poteka rokov, kar je v nasprotju z načelnim izhodiščem, da morajo biti zlasti določbe o rokih jasne ter da morajo brez posebnega tolmačenja omogočiti ugotovitev poteka določenega roka. Primeri za takšne nerazumljive zaplete so npr. lahko situacije v zvezi z opredelitvijo poteka subjektivnih in objektivnih rokov za vrnitev v prejšnje stanje (119. člen ZPP), obnovo postopka (396. člen ZPP), ali roka za nadaljevanje postopka v primeru mirovanja (210. člen ZPP).

Glede na to je bilo v prid jasnosti in preglednosti ter glede na dejstvo, da trimesečni rok za zahtevo za varstvo zakonitosti zagotavlja dovolj časa za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, potrebno zavzeti stališče, da tega roka ne morejo podaljšati sodne počitnice, če je bila vročitev sodbe, zoper katero je bila vložena zahteva, opravljena še pred sodnimi počitnicami in bi trimesečni rok tudi sicer ne potekel med temi počitnicami.

Zato je Vrhovno sodišče v skladu s 377. členom ZPP v povezavi z 2. odstavkom 391. člena ZPP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot prepozno.