Jedro

Pripadniki odzivne sile so se morali odzvati v delovnem času najkasneje v dveh urah oziroma v štirih urah izven delovnega časa od sprejema ukaza. Tožnik se je tako po prejemu ukaza bil dolžan zglasiti na delovnem mestu, kar pomeni, da je bil dejansko v stalni pripravljenosti in je zato upravičen do plačila dodatka za stalno pripravljenost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova dodatka za stalno pripravljenost za obdobje od januarja 2014 do avgusta 2015 obračunati bruto zneske in od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto zneske, vse pa v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.161,61 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in o zadevi odloči samo tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno vrne v ponovno reševanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi izhajalo iz ukazov pk. A.A. in brigadirja B.B., da je bila Slovenska vojska dolžna neprekinjeno zagotavljati logistično podporo aktivnosti in pripravljenosti ter usposobljenost odzivnih sil, kar je glede na zaključek sodišča predstavljalo odredbo stalne pripravljenosti nadrejenega delavcem, na katere se nanaša. Meni, da zaključek sodišča ni pravilen in se sklicuje na 97.e člen Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj. - ZObr), ki primere in način izvajanja pripravljenosti za delo v vojski določi načelnik Generalštaba SV. Načelnik GŠSV je izdal ukaz o izvajanju pripravljenosti za delo v Slovenski vojski z dne 22. 4. 2013, s katerim je opredelil, da se pripravljenost odreja z aktom, ko je zaradi narave aktivnosti oziroma potreb službe potrebno, da se pripadnik stalne sestave nahaja v pripravljenosti za delo na delovnem mestu ali na določenem kraju oziroma je dosegljiv na domu. Meni, da sodišče v tem in mnogih drugih podobnih primerih ves čas zamenjuje pojma pripravljenost in stalna pripravljenost kot poseben pogoj dela. Navaja, da je sodišče v konkretni zadevi štelo, da je šlo za stalno pripravljenost in izhajalo iz prilog (A2-A7), kar naj bi tudi potrdil tožnik ter zapisnik o zaslišanju C.C. (tožnika) v istovrstni pravnomočno zaključeni zadevi. Zatrjuje, da ukazi po vsebini določajo, da je naloga Slovenske vojske zagotavljati logistično podporo aktivnosti in pripravljenost ter usposobljenost odzivnih sil, kar pa še ne pomeni, da je tudi režim dela takšen, da morajo biti pripadniki ves čas (tudi v prostem času) v stalni pripravljenosti. Tožnik je bil v spornem času v stalni pripravljenosti kot podpora silam D., pri čemer pritožba poudarja, da pripravljenosti odzivnih sil ne gre enačiti s stalno pripravljenostjo, kot jo določa 46. člen KPJS in 97.e člen ZObr. Navaja, da je stalna pripravljenost čas, v katerem je pripadnik Slovenske vojske v pripravljenosti na delovnem mestu, na določenem kraju ali na domu, da bo ob nastopu vnaprej določenega dogodka nemudoma pričel z delom. Oba pogoja: tako kraj, na katerem se pripadnik nahaja, kot tudi vnaprej predvideni dogodek, morata biti kumulativno izpolnjena. Zatrjuje, da je bil tožnik na razpolago kot podpora silam D. in je za povišano stopnjo pripravljenosti, ki se je od njega kot dela odzivnih sil v teh mesecih zahtevala, prejemal povečanje osnovne plače. Meni, da za plačilo dodatka za stalno pripravljenost po 97.e členu ZObr ni podlage, saj tožniku ni bil odrejen kraj, kjer bi se moral v teh mesecih nahajati, stalna pripravljenost pa mu tudi ni bila odrejena. Zato je tožnik pravilno prejemal povečanje osnovne plače po 59. členu ZSSloV in sicer zaradi povečanega obsega dela. Sicer pa pojasnjuje, da je organizacija dela v domeni delodajalca in posledično tudi vsi ukrepi, ki so nujni in neizogibni za izvedbo nalog, ter da delodajalec v spornem obdobju delavcem ni odredil stalne pripravljenosti za delo, temveč delo s posebnimi obremenitvami in povečanem obsegu dela po 59. členu ZSSloV, saj to samo po sebi vključuje določeno stopnjo pripravljenosti, a le v vsebinskem smislu (to je v smislu doseganja ustrezne usposobljenosti za zagotavljanje učinkovitega odziva na različne nepredvidljive dogodke, situacije in razmere), ne pa v smislu posebnega režima dela oziroma posebnega pogoja dela kot stalne pripravljenosti za delo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje in glede njene pravilnosti nima pomislekov, soglaša pa tudi z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik v vtoževanem obdobju zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu vojak specialist in delo opravljal kot voznik tudi za potrebe odzivnih sil - enote E. in D.; - da je tožena stranka izdala ukaz za zagotovitev logistične podpore silam D. z dne 10. 1. 2014, iz katerega izhaja poslanstvo, da ... v terminih od 13. 1. 2014 do 17. 1. 2014 ter od 27. 1. 2014 do 31. 1. 2014 zagotovi logistično podporo potrebam sil D. (A2); - ukaz za pripravo in zagotavljanje zmogljivosti F. in G. odzivnih sil D. z dne 29. 4. 2014, iz katerega izhaja poslanstvo zagotoviti pripravljenost in usposobljenost F. in G. po načrtu D. s ciljem učinkovitega odziva na različne nepredvidljive dogodke, situacije in razmere in sicer v času od 1. 7. 2014 do 31. 12. 2014 (A3); - ukaz za pripravo in izvedbo preverjanja pripravljenosti stalnih odzivnih sil SV v letu 2014 z dne 28. 10. 2014, iz katerega izhaja poslanstvo, da H. pripravi in izvede preverjanje pripravljenosti stalnih in odzivnih sil na matičnih lokacijskih enotah in na objektih posredovanja (A4); - da je tožena stranka v zvezi z navedeni ukazi izdala tudi usmeritve, in sicer usmeritev glede E. - zdravstvena zagotovitev z dne 14. 5. 2014, usmeritev GŠ - takojšnje odzivne sile (E.) D. z dne 27. 5. 2014 ter uporaba vozil I. v primeru alarmiranja E., F. D. z dne 22. 7. 2014 (A5 in A6); - da je bil tožnik kot voznik I. za potrebe E. D. v celotnem obdobju določen za pripravljenost za delovanje najkasneje v dveh oziroma štirih urah od sprejema ukaza in se ga je aktiviralo v primeru, ko pripadnik stalne sestave ni bil na razpolago (seznami pripadnikov in njihova dopolnila za mesece od januarja 2014 do avgusta 2015, A8-A40); - da tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju ni plačala dodatka za stalno pripravljenost po 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj. - KPJS) in je tega začela plačevati po 17. 8. 2015; - da je tožena stranka tožniku namesto dodatka za stalno pripravljenost obračunavala in plačevala dodatek za povečan obseg dela (po tretjem odstavku 59. člena Zakona o službi v Slovenski vojski - Ur. l. RS, št. 68/07 in nadalj. - ZSSloV).

6. Pravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavlja 97.e člen ZObr, ki določa, da je pripravljenost za delo čas, v katerem mora biti delavec, ki dela na obrambnem področju, v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, na določenem kraju ali domu. V primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati, se te ure dejanskega dela štejejo v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Plačilo za čas pripravljenosti je določeno v 46. členu KPJS, iz katerega izhaja, da pripada javnemu uslužbencu za čas stalne pripravljenosti dodatek v višini 20 % urne postavke osnovne plače. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v tožnikovem primeru dejansko šlo za stalno pripravljenost, ne pa le za pripravljenost, kot zatrjuje pritožba. Tožnik je v vtoževanem obdobju kot voznik z veljavnim vozniškim dovoljenjem (C-kategorije in licenco I.) bil ves čas v stalni pripravljenosti za delovanje kot podpora silam D., in sicer v delovnem času najkasneje v dveh urah, izven delovnega časa pa najkasneje v štirih urah od prejema ukaza. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da enako izhaja tudi iz zapisnika o zaslišanju C.C. in J.J. (v zadevi opr. št. Pdp 174/2014, ki se je vodila pred sodiščem prve stopnje) in utemeljeno upoštevalo listinske dokaze o urah stalne pripravljenosti za vtoževana obdobja ter ukaze, ki sta jih izdala polkovnik A.A., poveljnik in brigadir B.B., načelnik štaba SV, iz katerih izhaja, da je bila SV neprekinjeno dolžna zagotavljati logistično podporo aktivnosti in pripravljenosti ter usposobljenost odzivnih sil. Navedeno zagotovo predstavlja odredbo stalne pripravljenosti nadrejenega delavcem, na katere se nanaša, saj iz usmeritev (A5 in A6) izhaja, da se takojšne odzivne sile hitro alarmirajo in so izurjene, da v zelo kratkem času posredujejo. Pripadniki odzivne sile so se tako morali odzvati v delovnem času najkasneje v dveh urah oziroma v štirih urah izven delovnega časa od sprejema ukaza. Tožnik se je tako po prejemu ukaza bil dolžan zglasiti na delovnem mestu, kar pomeni, da je bil dejansko v stalni pripravljenosti in je zato tudi upravičen do plačila dodatka za stalno pripravljenost. 8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se stalna pripravljenost lahko odreja zgolj ob posebnih pogojih z odredbami in s strani pooblaščenih oseb. Pritožbeno sodišče poudarja, da je delavec upravičen do plačila dodatka za stalno pripravljenost, če mu delodajalec takšno posebno obliko dela odredi, pri čemer pa sama oblika te odredbe (pisnost, ustnost) ter obstoj posebnih pogojev za odreditev, ni bistvena za priznanje teh pravic1. V konkretnem primeru je bila stalna pripravljenost tožnika odrejena, tožnik je prejel mesečne sezname pripravljenosti in se je bil tudi dolžan na poziv nadrejenega takoj odzvati. Delavec je tako upravičen do plačila dodatka za pripravljenost, če je delodajalcu na voljo in se je na njegov ukaz dolžan odzvati s prihodom na delovno mesto. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v obdobju od meseca januarja 2014 do vključno meseca avgusta 2015, upravičen do plačila dodatka za stalno pripravljenost, ki mu jo je sodišče prve stopnje presodilo. Same višine prisojenega dodatka za stalno pripravljenost pa pritožba ne izpodbija.

9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Enako tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 561/2013 z dne 17. 10. 2013 in sklep VDSS opr. št. Pdp 877/2015 z dne 25. 2. 2016.