Jedro

Vprašanje vzrokov za nevzdržnost zakonske zveze pri odločanju o pravici do preživnine razvezanega zakonca je podrejenega pomena. Njegova presoja pride v poštev le takrat, ko sodišče ugotovi, da obstoje navedene zakonske predpostavke oziroma pogoji za prisojo preživnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 27.2.1996 in hkrati zavrnilo nasprotno tožbeni zahtevek na plačilo preživnine. Toženka je s pritožbo, s katero uveljavlja se pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP, izpodbijala tako odločitev glede razveze zakonske zveze kot tudi odločitev glede preživnine. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki in 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Glede na to, da iz sodbe izhaja, da je tožnik odgovoril na navedbe odgovora na tožbo in da ji odgovor ni bil vročen, toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je svojo odločitev v celoti oprlo le na tožnikove navedbe in mu verjelo, da ima toženka v Brežicah lastno stanovanje in izključno lastninsko pravico na nepremičninah na Osredku, čeprav je tožnik v tožbi navedel, da je sam kupil zemljišče na Osredku in tam zgradil hišo z dvema garažama in drvarnico. Toženkin preživninski zahtevek je zavrnilo na podlagi nasprotujočih navedb tožnika, istočasno pa ugotovilo, da je vzrok za razdor v zakonski skupnosti na strani toženke, ne da bi ji dalo možnost, da se o tem izjasni, ne da bi upoštevalo njene dokazne predloge iz odgovora na tožbo in ne da bi preizkusilo tožnikovo izpoved. Zaposlitev pri T. d.o.o. je pustila sporazumno zaradi tožnikove bolezni in je zanj skrbela do julija 2000. Izpolnjuje vse elemente zakonskega dejanskega stanu glede upravičenosti do preživnine. Na koncu je še navedla, da je okoliščina "da se je sodišče odločilo za disponiranje z vzroki, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna svojevrsten paradoks in kaže na neenakopravnost obravnavanja pred sodiščem". Toženka je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje drugemu stvarno pristojnemu sodišču. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno, ker ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Tožnik je odgovoril na toženkine trditve iz odgovora na tožbo in na navedbe njene nasprotne tožbe na naroku za glavno obravnavo, ki ga je sodišče opravilo v nenavzočnosti pravilno vabljene toženke (282. čl. ZPP). S svojo navzočnostjo na naroku za glavno obravnavo bi si toženka zagotovila možnost razpravljanja o tožnikovih trditvah. Ker na narok za glavno obravnavo ni pristopila, se ne more sklicevati na opustitev načela obojestranskega zaslišanja pravdnih strank oziroma, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Prav tako pa ni podano zatrjevano nasprotje v razlogih sodbe oziroma očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, kot bo razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve. Toženka pri izpodbijanju odločitve glede razveze zakonske zveze ni podala konkretne in opredeljene pritožbene graje. Ne glede na to, pritožbeno sodišče v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ugotavlja, da je izpodbijana odločitev glede razveze zakonske zveze materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je zakonsko zvezo pravdnih strank razvezalo na podlagi določila 65. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89, prečiščeno besedilo), ki določa, da sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze, če je ta iz kateregakoli vzroka nevzdržna. Nevzdržnost zakonske zveze je pravni standard, katerega vsebino opredeljujo vse okoliščine in vzroki, zaradi katerih konkretna zakonska zveze odstopa od njene podobe, ki je orisana v 13. čl. ZZZDR in po katerem zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zakonska zveza pravdnih strank tako globoko omajana, da nadaljnje skupno življenje ni več mogoče. Takšen sklep sodišča je temeljil na dejanskih ugotovitvah, da med pravdnima strankama že daljše obdobje ni pravega mesebojnega razumevanja in spoštovanja, saj prihaja med njima do hudih nesporazumov oziroma prepirov, da toženka do tožnika ne kaže več ustreznega spoštovanja ter je do njega žaljiva in da se to zlasti kaže v obdobju, odkar je tožnik prestal hudo operacijo zaradi rakastega obolenja, ko je bil še posebej potreben toženkine opore in pomoči. Res da navedene dejanske ugotovite temeljijo na izvedenih dokaznih predlogih tožnika, vendar pa nasprotnih relevantnih dokaznih predlogov s strani toženke, o katerih bi sodišče prve stopnje sicer moralo odločiti, ni bilo. Ker dejansko podlago odločitve determinirajo pravdne stranke (1. odst. 7. čl. in 212. čl. ZPP), je sodišče prve stopnje lahko preizkušalo le dejanske trditve tožnika. Sodišče pri tem še navaja, da se je toženka v svojem odgovoru na razvezno tožbo strinjala z razvezo zakonske zveze. V prejšnjem odstavku poudarjeno načelo o trditveni in dokazni dolžnosti pravdnih strank, pa daje odgovor tudi na pritožbene očitke glede odločitve o zavrnitvi toženkinega zahtevka na plačilo preživnine, češ da temelji predvsem na tožnikovih navedbah, ne pa tudi njenih. Materialnopravna podlaga za uveljavljanje pravice do preživljanja razvezanega zakonca je določena v 81. čl. ZZZDR. Ta v prvem stavku določa splošne pogoje, od katerih obstoja je odvisna pravica do preživnine: nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, se s sodbo, s katero se zakonska zveza razveže, določi na njegovo zahtevo oziroma na podlagi sporazuma z drugim zakoncem, znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim možnostim. Drugi stavek citiranega določila pa določa, da lahko sodišče pri presoji, ali obstoji pravica razvezanega zakonca do preživnine, upošteva vzroke, zaradi katerih je zakonska zveza postala nevzdržna. To določilo, ki je izraz načela pravičnosti, je uperjeno na potencialnega preživninskega zavezanca. Zanj namreč ne bi bilo pravično, da plačuje preživnino tistemu, ki je s svojim ravnanjem povzročil nevzdržnost zakonske zveze. Iz navedenega razloga je mogoče zahtevek na preživljanje zavrniti, čeprav obstajajo pogoji za določitev preživnine. Tako je vprašanje vzrokov za nevzdržnost zakonske zveze pri odločanju o pravici do preživnine razvezanega zakonca podrejenega pomena. Njegova presoja pride v poštev le takrat, ko sodišče ugotovi, da obstoje navedene zakonske predpostavke oziroma pogoji za prisojo preživnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka stara 41 let in sposobna za delo, da lahko ustvari ustrezna sredstva za svojo oskrbo ter da je samovoljno pustila svojo zadnjo zaposlitev, ki jo je imela pri T. d.o.o. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ne izpolnjuje pogojev za odločitev preživnine iz 1. stavka 1. odst. 81. čl. ZZZDR, je bilo ugotavljanje vzrokov za razvezo zakonske zveze nepotrebno, zato je tudi pritožbena graja teh razlogov odveč. Toženka ni dokazala, da je nepreskrbljena, oziroma da nima sredstev za življenje ter da je za delo nesposobna ali nezaposlena in se ne more zaposliti. V tej smeri tudi ni postavila nobenega dokaznega predloga. Pri tem je treba poudariti, da je sodišče pri odločanju o preživljanju zakonca za razliko od preživljanja otrok po starših, kjer se preživnina v interesu otrok določa po uradni dolžnosti, vezano na tožbeni zahtevek ter na tožbeno trditveno in dokazno podlago (3. odst. 421. čl. ZPP). Te toženka v pritožbenem postopku ne more dopolnjevati (1. odst. 337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP). Izpodbijana sodba je tako materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje pa v postopku tudi ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo toženke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).