Jedro

Z odlokom Mestne občine Ljubljana (MOL) in dopolnitvijo odloka o gospodarskih javnih službah je MOL na splošno določila način opravljanja gospodarskih javnih služb, zato ne gre za spor iz 4. odstavka 1. člena ZUS in zadeva ne spada v sodno pristojnost. Tožba zoper odlok, ki vsebuje predlog za njegovo odpravo, ni tožba, s katero bi bil začet spor med lokalnimi skupnostmi po 3. odstavku 2. člena ZUS oz. 5. odstavku 100. člena ZUS.

Izrek

1. Pritožba zoper 1. točko izreka sklepa Upravnega sodišča RS št. U 32/00-2 z dne 19.1.2000 se zavrne in se ta točka navedenega sklepa potrdi.

2. Sklep Upravnega sodišča RS št. U 32/00-2 z dne 19.1.2000 se razveljavi v 2. točki izreka in zahteva za izdajo začasne odrede zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče v 1. točki izreka odločilo, da se tožba zavrže, v 2. točki pa je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je Odlok Mestne občine Ljubljana z dne 22.11.1999 (Ur.l.RS, št. 99/99) o spremembah in dopolnitvah odloka o gospodarskih javnih službah predpis izdan od organa lokalne skupnosti. S spornim odlokom, ki je po vsebini splošni akt in ne posamični akt, se ne odloča o konkretnih medsebojnih razmerjih med mestno občino in pravnimi naslednicami bivših občin. Ker po 4. odstavku 1. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 in 65/97 - ZUS) odloča upravno sodišče v upravnem sporu le o zakonitosti posamičnega akta, izdanega v obliki predpisa, s katerim se urejajo konkretna razmerja med določenimi subjekti, ni mogoče o tej zadevi odločati v upravnem sporu, ker ne spada v sodno pristojnost. Zato je upravno sodišče tožbo zavrglo po 1. točki 1. odstavka 34. člena ZUS.

Pri presoji zahteve za izdajo začasne odredbe je upravno sodišče ugotovilo, da ni utemeljena niti po 1. odstavku 69. člena ZUS, niti po 2. odstavku navedene zakonske določbe. Glede na pravno naravo spornega odloka ne gre za konkretna pravna razmerja med določenimi subjekti, ki bi se urejala z izpodbijanim odlokom in zato ni mogoče izdati začasne odredbe za ureditev stanja. Tožeča stranka sicer navaja neurejena razmerja pravnih naslednic bivše mestne občine, vendar izpodbijani odlok teh razmerij ne ureja v smislu tožbenih navedb, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotavljalo, da gre za konkretno pravno razmerje, ki bi ga bilo potrebno z začasno odredbo urediti. Zato je zahtevo za začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena ZUS zavrnilo.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ki so v pomanjkanju razlogov o bistvenih pravnih dejstvih. Navaja, da je sodišče prve stopnje razsojalo le o stvarni pristojnosti, glede na to ali je izpodbijani odlok splošni ali posamični akt. Pri tem pa tožbe ni ocenilo z vidika "spora med občinami", kar je nedvomno v stvarni pristojnosti upravnega sodišča. V obrazložitvi izpodbijane sodne odločbe tudi ni vsebinskih razlogov, ki bi kazali na različnost zahtevkov v izpodbijani sodni odločbi od zahtevka v odločbi Upravnega sodišča RS, opr. št. U 306/99-2 z dne 19.2.1999, ki je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom opr. št. I Up 126/99-2 z dne 1.4.1999 pritožbo Mestne občine Ljubljana zavrnilo in začasno odredbo potrdilo. Sodišče prve stopnje je tako prezrlo argumente lastnih odločitev, potrjenih od Vrhovnega sodišča RS, in tudi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je v 3. točki izreka svoje odločbe št. U-I-4/99 z dne 10.6.1999 določilo način izvrševanja odločbe. Meni, da upravno sodišče niti samo ni prepričano v svojo odločitev, ker je izdajo začasne odredbe zavrnilo namesto zavrglo, saj je možno zavrniti le tak zahtevek, ki je v stvarni pristojnosti sodišča. Neutemeljeno je določen tudi krajši tri-dnevni rok za pritožbo zoper sklep o začasni odredbi, saj je v primeru, če je sklep prevzet v sodbo, dopusten le enotni pritožbeni rok. Tožeča stranka tudi navaja, da je do odločitve ustavnega sodišča povsem negotovo ali je sporni odlok splošni ali posamični akt, nedvomno pa gre za spor med pravnimi naslednicami ljubljanskih občin z učinkom na upravljanje in na vrednost še nerazdeljene skupne lastnine, ki je glede na stranke - občine v sporu v stvarni pristojnosti upravnega sodišča. Zato predlaga, da se izpodbijana sodna odločba razveljavi in vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča napadeni odlok tožene stranke ne ureja posamičnih razmerij. Izdan je bil na podlagi zakonskega pooblastila iz 3. in 7. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur.l. RS, št. 32/93) in tudi dejansko na splošno ureja razmerja, za katera ima pooblastila v zakonu. S spornim odlokom je tožena stranka na splošno določila način opravljanja gospodarskih javnih služb. Tak predpis po svoji vsebini ni posamični akt, s katerim bi se urejala konkretna medsebojna razmerja. Ker po 4. odstavku 1. člena ZUS v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti aktov državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja, sporni odlok pa ni tak posamični akt, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev v 1. točki izreka izpodbijane sodne odločbe pravilna.

Niso utemeljeni pritožbeni ugovori, da bi moralo prvostopno sodišče tožbo obravnavati z vidika spora med občinami, kar je v stvarni pristojnosti upravnega sodišča. Sodišče prve stopnje je presojalo tožbo zoper sporni odlok, ki vsebuje predlog za njegovo odpravo. Taka tožba ni tožba, s katero bi bil začet upravni spor med lokalnimi skupnostmi po 3. odstavku 2. člena ZUS oziroma po 5. odstavku 100. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/94, 57/94, 14/95, 63/95, 26/97, 70/97, 10/98 in 74/98). Zato upravno sodišče ni bilo dolžno v tej smeri navajati razlogov, kot neutemeljeno uveljavlja tožeča stranka. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je prvostopno sodišče v izpodbijani sodni odločbi prezrlo argumente lastnih odločitev v zadevi o izdaji začasne odredbe, potrjene od vrhovnega sodišča, saj s tem sporom ni v medsebojni zvezi. Z navedeno začasno odredbo, ki jo je potrdilo vrhovno sodišče, je upravno sodišče kot stvarno pristojno odločalo o razrešitvi in imenovanju članov skupščine javnih podjetij, torej o posamičnem aktu.

K 2. točki izreka: Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja na napačno odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izpodbijanega sklepa o začasni odredbi, ki jo je sodišče nepravilno zavrnilo. Ker je upravno sodišče tožbo zavrglo zaradi sodne nepristojnosti za odločanje v tem sporu, tudi ni bilo pristojno odločati o zahtevi za izdajo začasne odredbe in bi zato moralo zahtevo zavreči. Neutemeljen pa je pritožbeni ugovor glede roka za pritožbo 3 dni zoper sklep o začasni odredbi. Tak rok je izrecno določen v 5. odstavku 69. člena ZUS.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 1. odstavka 34. člena, 1. odstavka 75. člena v zvezi z 68. členom ZUS, odločilo, kakor je navedeno v izreku tega sklepa.