Jedro

Namen vročanja kot enega od izrazov ustavne pravice do izjave je, da se strankam zagotovi možnost seznanitve in opredelitve do vsega procesnega gradiva v spisu, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča. Če že zakon ne določa obvezne vročitve posamezne vloge v izjavo, je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je (bila) vročitev nasprotni stranki potrebna za zagotovitev poštenega postopka. Pri tem je treba upoštevati, da vročanje ne sme biti samo sebi namen, zato vlog, ki ne morejo vplivati na odločitev sodišča, nasprotni stranki ni treba vročiti.

Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugovor delno zavrnilo ravno na podlagi trditvene in dokazne podlage upnice iz odgovora na ugovor, kljub temu pa le-tega ne bi vročilo dolžniku v izjavo že pred sprejemom svoje odločitve, bi šlo za absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

Stroški vloge, s katero upnik delno umakne predlog za izvršbo, niso že kategorično, v vsakem primeru potrebni za izvršbo (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ). Odvisno je, za kakšen dejanski položaj gre. Sodna praksa razlikuje med primeri, ko gre za prostovoljno plačilo dolga, zunaj izvršbe, in primeri, ko gre za prisilna plačila, z izvršbo. Za prostovoljno plačilo namreč sodišče ne more vedeti že iz samega spisa, zato se praviloma šteje, da so stroški delnega umika v takem primeru potrebni za izvršbo. Upnik z delnim umikom prepreči potrebo po vlaganju novih vlog, konkretno ugovorov dolžnika (po roku).

Drugače pa je, če je sodišče z delnim plačilom seznanjeno že na podlagi podatkov v spisu, to je na podlagi obvestila dolžnikovega dolžnika ali izvršitelja. V takem primeru ni potrebno, da bi o prejetih nakazilih sodišču posebej sporočal še upnik.

Izrek

I.Pritožbi zoper sklep z dne 12. 2. 2025 se delno ugodi in se sklep v izpodbijani IV. točki izreka delno spremeni tako, da upnica krije sama svoje stroške ugovornega postopka.

V ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, se pritožba zavrne in se sklep z dne 12. 2. 2025 potrdi.

Dolžnik krije sam svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 12. 2. 2025.

II.Pritožbi zoper sklep z dne 28. 3. 2025 se delno ugodi in se sklep v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahteva upnice za povrnitev stroške vlog (delnih umikov) z dne 21. 2. 2024, z dne 19. 3. 2024, z dne 19. 4. 2024, z dne 17. 5. 2024, z dne 19. 6. 2024, z dne 1. 7. 2024, z dne 19. 7. 2024 in z dne 20. 8. 2024.

Sicer se pritožba zavrne in se sklep z dne 28. 3. 2025 v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v II. točki izreka), potrdi.

Dolžnik krije sam svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 28. 3. 2025.

Obrazložitev

K pritožbi zoper sklep z dne 12. 2. 2025

1.Z izpodbijanim sklepom z dne 12. 2. 2025 je sodišče prve stopnje ugovor ugovoru dolžnika delno ugodilo tako, da se sklep o izvršbi razveljavi za zakonske zamudne obresti od zneska 14.163,87 EUR od 19. 4. 2022 dalje do plačila in se predlog za izvršbo v tem delu zavrne (I. točka izreka), v preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo (II. točka izreka), prav tako je zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe (III. točka izreka), in dolžniku naložilo, da je dolžan upnici plačati stroške ugovornega postopka v višini 522,65 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila. Dolžnik nosi svoje stroške ugovornega postopka (IV. točka izreka).

2.Zoper II. in IV. točko izreka sklepa je dolžnik vložil pravočsno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Višjemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Najprej opozarja na kršitev načela kontradiktornosti, saj dolžniku pred izdajo sklepa vloge upnice niso bile vročene, da bi se do njih opredelil. Eden od pomembnejših elementov pravice do izjave v postopku je pravica do informacije. Stranka namreč pravice do informacije ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bi predhodno izvedela za vsa procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Zahteva po kontradiktornem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic mora biti spoštovana v vseh fazah postopka. Vsaka stranka mora imeti možnost postaviti svoja stališča in predlagati dokaze pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj v primerjavi z nasprotno stranko. Zagotovljena ji mora biti možnost, da se lahko izjavi o navedbah, predlogih, dokazih nasprotne stranke pred izdajo odločbe (npr. VSL I Ip 484/2024 z dne 22. 5. 2024).

3.Iz obrazložitve sklepa ter prilog, ki jih je dolžnik prejel poleg sklepa, izhaja, da je upnica na ugovor dolžnika podala odgovor, ki ga je sodišče upoštevalo pri odločitvi. Vendar pred izdajo sklepa tega odgovora na ugovor, ki pa naj bi bil podan z vlogo z dne 30. 9. 2024, sodišče ni vročalo dolžniku. Tako mu je onemogočilo, da bi se do navedb upnice v odgovoru na ugovor opredelil. Sodišče je namreč imelo dovolj časa, da odgovor vroči dolžniku pred izdajo sklepa, in sicer več kot 5 mesecev. Razlogov, zakaj sodišče odgovora na ugovor ni vročilo dolžniku pred izdajo sklepa, pa v sklepu ni. Sploh, ker je sodišče potem upnici celo priznalo stroške za odgovor na ugovor ter jih v znesku 522,65 EUR naložilo v plačilo dolžniku. Upnica je celo v odgovoru na ugovor priznala, da je od dolžnika zahtevala nekaj, kar ji ne gre, in je tako ugovor dolžnika bil utemeljen. Tudi iz tega razloga ni pogojev, da bi sodišče upnici priznavalo kakršnekoli stroške odgovora na ugovor. Upnica je namreč, kot je dolžnik navedel v ugovoru, na strani 8/50 jasno navedla, da zahteva zakonske zamudne obresti od zneska 31.163,87 EUR od 19. 4. 2022, na strani 9/50 pa, da jih zahteva od 19. 4. 2023 dalje do plačila. Sodišče je sicer delno ugodilo ugovoru dolžnika ter sklep o izvršbi razveljavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 14.163,87 EUR od 19. 4. 2022 do plačila in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo.

4.Znesek 14.163,87 EUR naj bi se nanašal na zakonske zamudne obresti od zneska 18.000,00 EUR od 11. 8. 2013 do 18. 4. 2023, pri čemer pa iz izvršilnega naslova izhaja, da obresti od zneska 18.000,00 EUR tečejo od 12. 8. 2013 in ne od 11. 8. 2013, kot je obračunala upnica. Očitno je tudi tu zahtevala več, kot ji gre. Za sodišče to očitno ni sporno, upnica pa tudi v odgovoru na ugovor predloga za izvršbo v tem delu ni umaknila.

5.Dolžnik je že ves čas obravnavan popolnoma neenakopravno v predmetnem postopku. Ugovor zoper sklep o izvršbi je podal dne 8. 5. 2023, sodišče pa je o njem odločalo šele s sklepom z dne 12. 2. 2025, torej je potrebovalo, da je odločilo o ugovoru, skoraj dve leti. In to v postopku, kjer morajo sodišča delati hitro in ažurno.

6.Dolžnik meni, da ni podlage in niti ni pravično, da bi sodišče upnici priznavalo stroške za odgovor na ugovor in jih nalagalo v plačilo dolžniku, saj je jasno, da je upnica zahtevala nekaj, kar ji ne gre.

7.3. Upnica v zakonskem roku na pritožbo ni odgovorila.

8.4. Pritožba je delno utemeljena.

9.5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

10.6. Sodišče prve stopnje je v neizpodbijani I. točki izreka sklepa ugodilo ugovoru v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od kapitalizirane glavnice 14.163,87 EUR (to je glavnice po izvršilnem naslovu v znesku 18.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2013 do 18. 4. 2022) od 19. 4. 2022 dalje do plačila. Ugotovilo je namreč, da upnica za izterjavo te terjatve nima izvršilnega naslova.

11.7. V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka ugovor zavrnilo. Kot neutemeljene je štelo ugovorne navedbe, s katerimi je dolžnik nasprotoval dovoljenim izvršilnim sredstvom, kot tudi trditve, da dolžnik preživlja tri mladoletne otroke, da je dolžnik zoper izvršilni naslov vložil predlog za dopustitev revizije, ter da upnica dolžnika ni pozvala k prostovoljni izpolnitvi obveznosti. Glede trditev o dovoljenih izvršilnih sredstvih je sodišče prve stopnje pojasnilo, da s takšnim argumentom dolžnik ne more preprečiti izvršbe, saj upnica prosto izbira izvršilna sredstva, šlo bi lahko kvečjemu za razlog za omejitev izvršbe v smislu 34. člena ZIZ. Kot je še navedlo sodišče, bi moral sicer dolžnik v zvezi s predlogom za omejitev izvršbe navesti dejstva, s katerimi predlog utemeljuje, in predložiti dokaze, po presoji sodišča prve stopnje pa dolžnikovo pavšalno navajanje tej zahtevi ne zadosti. Dalje je sodišče prve stopnje štelo, da izvršbe ne preprečuje niti dejstvo vložitve predloga za dopustitev revizije. Prav tako kot neutemljeno je štelo tudi trditev, da dolžnik preživlja tri mladoletne otroke in pojasnilo, da je to upoštevano v okviru določbe 102. člena ZIZ. Končno je sodišče prve stopnje kot nesprejemljivo presodilo stališče dolžnika, da bi ga morala upnica predhodno pozvati k plačilu dolga, saj da to ni predpostavka za dovolitev izvšbe.

12.8. Dolžnik v pritožbi najprej uveljavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, in sicer iz razloga, ker mu sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa ni vročilo v izjavo odgovora upnice na ugovor. Čeprav ga je pri odločitvi upoštevalo ter upnici celo priznalo stroške odgovora na ugovor v znesku 522,65 EUR.

13.9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu res povzelo tudi navedbe iz upničinega odgovora na ugovor, odgovor na ugovor pa je dolžniku vročilo šele skupaj z izpodbijanim sklepom. Kljub navedenemu pa dejstvo, da sodišče odgovora na ugovor dolžniku ni vročilo v izjavo že pred izdajo izpodbijanega sklepa, ne predstavlja očitane absolutno bistvene postopkovne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

14.10. Namen vročanja kot enega od izrazov ustavne pravice do izjave (22. člen Ustave RS) je, da se strankam zagotovi možnost seznanitve in opredelitve do vsega procesnega gradiva v spisu, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča. Če že zakon ne določa obvezne vročitve posamezne vloge v izjavo, je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je (bila) vročitev nasprotni stranki potrebna za zagotovitev poštenega postopka. Pri tem je treba upoštevati, da vročanje ne sme biti samo sebi namen, zato vlog, ki ne morejo vplivati na odločitev sodišča, nasprotni stranki ni treba vročiti.

15.11. Upoštevaje navedeno višje sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo, in sicer za zakonske zamudne obresti od zneska 14.163,87 EUR za čas od 19. 4. 2022 dalje do plačila potem. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo po tem, ko je upnica v odgovoru na ugovor priznala utemeljenost ugovora glede izterjave obrestnih obresti in v tem delu umaknila predlog za izvršbo. Glede procesnih obresti je torej sodišče prve stopnje odločilo v korist dolžniku in že zato v tem delu dolžnik z opustitvijo vročitve odgovora na ugovor pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogel biti prikrajšan.

16.12. Kot rečeno, je bil sicer v ostalem delu ugovor zavrnjen, vendar dolžnik v pritožbi ne pove, katere naj bi bile tiste navedbe oziroma dokazi v odgovoru na ugovor, ki naj bi po njegovem mnenju bistveno prispevale k izpodbijani odločitvi o delni zavrnitvi ugovora. Le v takšnem primeru, torej, če bi sodišče prve stopnje ugovor delno zavrnilo ravno na podlagi trditvene in dokazne podlage upnice iz odgovora na ugovor, kljub temu pa le-tega ne bi vročilo dolžniku v izjavo že pred sprejemom svoje odločitve, bi namreč šlo za absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Dolžnik v pritožbi ne izkaže, da gre v obravnavani zadevi za tak položaj, iz razlogov izpodbijanega sklepa pa sicer tudi ne izhaja (prim. 7. točka obrazložitve tega sklepa), da bi se sodišče prve stopnje, razen pri delni ugoditvi ugovoru, na odgovor na ugovor v zvezi s čimerkoli v bistvenem oprlo. Že zgoraj je bilo namreč navedeno, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da ugovorne navedbe ne predstavljajo razlogov, ki bi preprečevali predmetno izvršbo (prim. prvi odstavek 55. člena ZIZ). Navedeno pa je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo že ob pravilni uporabi materialnega prava, ne glede na navedbe upnice v odgovoru na ugovor.

17.13. Dalje pritožba navaja, da naj bi znesek 14.163,87 EUR predstavljal zakonske zamudne obresti od zneska 18.000,00 EUR od 11. 8. 2013 do 18. 4. 2023, pri čemer po izvršilnem naslovu obresti od zneska 18.000,00 EUR tečejo od 12. 8. 2013 in ne od 11. 8. 2013, kot je obračunala upnica. Višje sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da je upnica po izvršilnem naslovu res upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zneska 18.000,00 EUR od 12. 8. 2013 in ne že od 11. 8. 2013 dalje, vendar pa ne drži, da je zakonske zamudne obresti obračunala že od 11. 8. 2013 dalje. Iz obračuna zamudnih obresti, priloženega predlogu za izvršbo, namreč izhaja, da je zamudne obresti obračunala od dne 12. 8. 2013 in ne od 11. 8. 2013, kot protispisno navaja dolžnik. Tudi v tem delu tako pritožba ni utemeljena.

18.14. Prav tako dolžnik drugačne odločitve o ugovoru na more doseči niti s sklicavanjem na dolgotrajno odločanje sodišča, kar naj bi kazalo na neenakopravno obravnavo dolžnika v obravnavani zadevi. Čas odločanja sodišča o ugovoru namreč na samo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o ugovoru ne more vplivati.

15.Pač pa višje sodišče pritožbi pritrjuje v delu, ki se nanaša upničine stroške odgovora na ugovor (izpodbijana IV. točka izreka sklepa). Glede na vse okoliščine primera je namreč treba pritrditi dolžniku, da mu teh stroškov sodišče prve stopnje ni pravilno naložilo v plačilo. Dejstvo je, da je upnica v predlogu za izvršbo delno (to je glede procesnih obresti) zahtevala več, kot ji gre po izvršilnem naslovu, in to v odgovoru na ugovor tudi priznala. Kolikor je bil ugovor v preostalem delu zavrnjen (izpodbijana II. točka izreka sklepa), pa ni mogoče ugotoviti, da bi odgovor upnice na ugovor k takšni odločitvi bistveno prispeval. Sodišče prve stopnje je sicer ugovor dolžnika upnici vročilo v odgovor in jo opozorilo na pravne posledice po 58. členu ZIZ, ter je upnica skladno s takšnim poukom in pravico do izjave na ugovor tudi odgovorila. Vendar pa, kot je bilo že navedeno, ni mogoče ugotoviti, da bi se sodišče prve stopnje pri delni zavrnitvi ugovora na navedbe upnice v bistvenem oprlo, primerjava odgovora na ugovor in razlogov izpodbijanega sklepa tega ne potrjuje (prim. 7. in 12. točka obrazložitve tega sklepa). Pač je na podlagi obrazložitve izpodbijanega sklepa mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje ugovor delno zavrnilo že iz razloga, ker je štelo, da dolžnik ni navedel pravno pomembnih dejstev, ki bi preprečevala izvršbo. Glede na to in ker je upnica v odgovoru na ugovor ugovoru v zvezi s procesnimi obrestmi celo pritrdila, je pritožba glede stroškov odgovora na ugovor utemeljena (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ).

16.Višje sodišče je zato pritožbi zoper sklep z dne 12. 2. 2025 delno ugodilo in sklep v izpodbijani IV. točki izreka delno spremenilo tako, da upnica krije sama svoje stroške ugovornega postopka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17.V ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep z dne 12. 2. 2025 potrdilo, saj tudi kakšnih uradno upoštevnih pritožbenih razlov ni našlo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18.Dolžnik je s pritožbo uspel le glede stanske terjatve, zato krije sam svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 12. 2. 2025 (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvez s 15. členom ZIZ).

K pritožbi zoper sklep z dne 28. 3. 2025

19.Z izpodbijanim sklepom z dne 28. 3. 2025 je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo, da mora upnici v roku 8 dni povrniti 298,64 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila (I. točka izreka), in odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

20.Dolžnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Višjemu sodišču predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Kot bistveno navaja, da je izpodbijana odločitev nepravilna, razlogi, ki jih je zanjo navedlo sodišče prve stopnje, so nesprejemljivi. Sodišče pojasni, da naj bi bila upnica upravičena do povračila stroškov za vsak vlogo za delni umik izvršbe, ker da sta v teku dve sredstvi izvršbe, pri čemer banka sklepa o izvršbi še ni izvrševala, delodajalec pa ga ne bi smel, pa ga je in o tem ni obvestil sodišča (dolžnik teh obvestil ni prejel). Vendar pa to niso razlogi, da bi sodišče lahko dolžniku nalagalo plačilo kakšnih stroškov za posamezno vlogo upnice, s katero je ta delno umaknila izvršbo.

21.V zadevi I Ip 1713/2020 z dne 20. 1. 2021, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče navedlo, da so stroški delnega umika izvršbe potrebni za izvršbo le, če bi dolžnik dolg delno poravnal zunaj izvršbe, oziroma če sodišče za plačilo iz spisa ne more vedeti. Glede na visok znesek glavnice in manjše zneske, ki so bili od plače odtegnjeni dolžniku, gre razumeti njegovega delodajalca, da ni mesečno sporočal sodišču glede poplačila. Sicer pa ne more biti v škodo dolžnika, če njegov delodajalec ni mesečno obveščal sodišča glede posameznih poplačil, saj dolžnik na to nima vpliva. Zato se mu zaradi tega ne smejo nalagati v plačilo kakršnikoli stroški.

22.Upnica se seveda tudi sama nedvomno zaveda, da s temi manjšimi zneski, za katere se mesečno izvršba poplačuje, izvršba še nekaj časa ne bo poplačana. Več kot očitno je, da ti stroški niso bili potrebni za izvršbo, še manj koristni, ampak gre le za povzročanje dodatnih stroškov dolžniku. V zadevi I Ip 207/2022 z dne 11. 3. 2022, na katero se sklicuje sodišče, je sodišče navedlo, da so utemeljeni stroški za delni umik za prostovoljno plačilo dolžnika (enako VSL sklep I Ip 1345/2020 z dne 6. 10. 2020). Da pa v primeru, če gre za plačilo v okviru prisilne realizacije sklepa o izvršbi, kot je to bilo v konkretnem primeru, stroški niso utemejeni. Sklicevanje sodišča, da so ti stroški tudi preprečili odločanje o ugovoru po izteku roka, je neutemeljeno glede na stanje spisa oziroma višino dolga ter posameznega delnega plačila. Dolžnik ne vidi razloga, da se ne bi upoštevalo stališče sodne prakse, da so potrebni in koristni stroški za izvršbo za delni umik le tisti, ki se nanašajo na prostovoljna plačila. Vse to je potrebno upoštevati v konkretnem primeru. Glede na to, da upnica ni upravičena do povračila stroškov za vloge za delni umik izvršbe, je dolžna dolžniku povrniti stroške pritožbe zoper sklepe z dne 27. 2. 2024, 24. 5. 2024 in 3. 9. 2024. Tako je nepravilna odločitev sodišča, da dolžnik sam krije stroške teh pritožb.

23.Upnica v zakonskem roku na pritožbo ni odgovorila.

24.Pritožba je delno utemeljena.

25.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomebnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti že po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

26.Bistveno vprašanje za odločitev o pritožbi zoper izpodbijani sklep je, ali so bili stroški upničinih delnih umikov z dne 21. 2. 2024, 19. 3. 2024, 19. 4. 2024, 17. 5. 2024, 19. 6. 2024, 1. 7. 2024, 19. 7. 2024 in 20. 8. 2024 potrebni za predmetno izvršbo, ali ne. Višje sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje, meni, da je odgovor nikalen.

27.Stroški vloge, s katero upnik delno umakne predlog za izvršbo, niso že kategorično, v vsakem primeru potrebni za izvršbo (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ). Odvisno je, za kakšen dejanski položaj gre. Kot izhaja že iz same pritožbe, sodna praksa razlikuje med primeri, ko gre za prostovoljno plačilo dolga, zunaj izvršbe, in primeri, ko gre za prisilna plačila, z izvršbo. Za prostovoljno plačilo namreč sodišče ne more vedeti že iz samega spisa, zato se praviloma šteje, da so stroški delnega umika v takem primeru potrebni za izvršbo. Upnik z delnim umikom prepreči potrebo po vlaganju novih vlog, konkretno ugovorov dolžnika (po roku).

28.Drugače pa je, če je sodišče z delnim plačilom seznanjeno že na podlagi podatkov v spisu, to je na podlagi obvestila dolžnikovega dolžnika ali izvršitelja.

V takem primeru ni potrebno, da bi o prejetih nakazilih sodišču posebej sporočal še upnik.

29.V obravnavani zadevi delna plačila, za katera je upnica s konkretnimi vlogami utesnjevala izvršbo, niso bila opravljena prostovoljno, temveč prisilno, z izvršbo. Sklep o izvršbi je delno izvrševal dolžnikov delodajalec.

30.Navedeno je v izpodbijanem sklepu ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, kljub temu pa je presodilo, da je upnica do povrnitve stroškov delnih umikov upravičena. Kot bistveno je namreč štelo, da v konkretnem primeru sodišče o izvrševanju sklepa o izvršbi ni bilo obveščeno s strani izvrševalcev in tako sodišče za plačila iz spisa ni vedelo. Po opravljeni poizvedbi je nato ugotovilo, da je delodajalec že delno poplačal sklep o izvršbi, čeprav tega ne bi smel. Ker pa sta v konkretnem primeru izvrševalca dva in se mora v takšnih primerih, v izogib morebitnim neutemeljenim dvojnim plačilom, o delni izvršitvi sklepa o izvršbi obvestiti drugega izvrševalca, so bila po presoji sodišča prve stopnje obvestila upnice potrebna in koristna. Le če bi delodajalec redno obveščal sodišče o izvršitvi sklepa o izvršbi, delni umiki upnice ne bi bili potrebni.

31.Zgoraj povzetih razlogov višje sodišče ne sprejema kot pravilnih. Drži sicer, da delodajalec dolžnika vse do poizvedbe sodišča prve stopnje z dne 19. 3. 2025 le-tega o delnih poplačilih upnice, ki jih pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi niti ne bi smel opraviti, ni obveščal.

32.Prvo obvestilo delodajalca o delni realizaciji sklepa o izvršbi (v skupni višini 11.161,82 EUR) je datirano 24. 3. 2025. S tega vidika je obravnavani primer res nekoliko specifičen. Kljub temu pa se višje sodišče strinja s pritožbo, da navedeno še ni utemeljen razlog za odstop od zgoraj povzetega ustaljenega stališča sodne prakse, da upniku v primeru poplačil v okviru izvršbe stroški delnega umika ne gredo.

33.Najprej ima dolžnik prav, da neustrezno ravnanje njegovega delodajalca v zvezi z izvrševanjem sklepa o izvršbi ne sme biti njemu v škodo. Izvrševalec sklepa o izvršbi je dolžan postopati skladno z določili ZIZ

in je njegovo ravnanje izven dolžnikove sfere. Sicer pa je bilo v konkretnem primeru delodajalčevo (nezakonito) nakazovanje zneskov dolžnikove plače na račun upnice še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi upnici le v korist, po petem odstavku 38. člena ZIZ pa je dolžnik dolžan upniku povrniti (le) tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Z vidika prisilnega (poplačila) upnice tako stroški delnih umikov vsekakor niso bili potrebni, saj je bila upnica delno prisilno poplačana še celo prehitro oziroma še preden je bila po zakonu do tega sploh upravičena.

34.Poleg navedenega v obravnavani zadevi ne pride v poštev argument, da je upnica z vlaganjem delnih umikov preprečila veriženje dodatnih vlog oziroma ugovorov po roku in s tem nastanek novih stroškov, saj pri prisilnih poplačilih ugovor (po roku) niti ni potreben. Z (delno) prisilno opravo izvršbe je namreč cilj izvršilnega postopka v obsegu prisilnega poplačila dosežen in poseben sklep o (delni) ustavitvi niti ni potreben. Tudi sicer bi bilo, upoštevaje relativno visok znesek terjane glavnice, neživljenjsko, da bi morala upnica za vsako manjše delno poplačilo vsakič znova utesnjevati izvršbo, dolžnik pa bi ji moral za vsako takšno vlogo nato povrniti stroške.

35.Končno višje sodišče ugotavlja, da sta v obravnavani zadevi res dva izvrševalca sklepa o izvršbi, poleg dolžnikovega delodajalca tudi banka. Vendar pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne navaja, da bi imel dolžnik poleg plače, na katero posega že njegov delodajalec, na računu še kakšna druga rubljiva sredstva, zaradi katerih bi obstajala nevarnost neutemeljenih dvakratnih poplačil in s tem preplačil upnice. Pač pa iz spisa, ravno nasprotno, izhaja, da doslej banka sklepa o izvršbi še ni izvrševala, upnica je v prvi vrsti za poplačilo (dopis Banke A. z dne 10. 3. 2025).

36.Glede na vse navedeno je pritožba dolžnika zoper I. točko izreka sklepa z dne 28. 3. 2025 utemeljena, zato ji je višje sodišče v tem delu ugodilo in sklep delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tako, da se zavrne zahteva upnice za povrnitev stroškov vlog (delnih umikov) z dne 21. 2. 2024, z dne 19. 3. 2024, z dne 19. 4. 2024, z dne 17. 5. 2024, z dne 19. 6. 2024, z dne 1. 7. 2024, z dne 19. 7. 2024 in z dne 20. 8. 2024.

37.Dolžnik je sicer s končno odločbo uspel, kljub temu pa višje sodišče v odločitev sodišča prve stopnje, da dolžnik sam krije stroške postopka s pritožbami zoper sklepe z dne 27. 2. 2024, z dne 24. 5. 2024 in z dne 3. 9. 2024 (II. točka izreka izpodbijanega sklepa z dne 28. 3. 2025), ni posegalo. Drugačno odločitev o stroških delnih umikov je namreč višje sodišče sprejelo izključno zaradi napačne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, zato stroškov dolžnikovih pritožb ni dolžna nositi upnica (156. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na to je višje sodišče pritožbo dolžnika zoper sklep z dne 28. 3. 2025, kolikor ji ni ugodilo, zavrnilo, in sklep v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v II. točki izreka), potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi kakšnih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov namreč ni našlo.

38.Iz istega razloga dolžnik krije sam tudi svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 28. 3. 2025 (156. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Na primer VSL sklep I Ip 207/2022, VSL sklep I Ip 1345/2020 in VSM sklep I Ip 451/2019-2.

2Na primer VSC sklep I Ip 55/2024 in VSL sklep I Ip 1713/2020.

3V prejšnji opombi citirani VSC sklep I Ip 55/2024, v katerem je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da upnik do stroškov delnega umika ni upravičen, je tudi šlo za prisilno poplačilo iz dolžnikovih denarnih prejemkov, in sicer pri ZPIZ.

4Prim. 46. člen in 129. člen ZIZ.

5Glej 25. in 26. točka obrazložitve tega sklepa.

6Členi 128 do 135 ZIZ.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 34, 38, 38/5, 38/6, 43, 46, 58, 71, 102, 129 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 366 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.