Jedro

Mednarodni tovorni list ne more nadomestiti listine državnega organa, katere izdaja je predvidena v carinskem postopku, še posebej takrat ne, ko gre za oprostitev plačila carinskih dajatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 186/97-9 z dne 11.12.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 13.1.1997. Z njo je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice K. z dne 17.1.1995, s katero je ta tožeči stranki na podlagi 2. odstavka 249. člena carinskega zakona naložila plačilo uvoznih dajatev v znesku 45.697,00 SIT, za 5 kolet rezervnih delov za ladjo, prijavljenih z enotno carinsko listino z dne 4.10.1994 Carinski izpostavi Š., ki niso bile predane Carinski izpostavi PCC K. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da carinski zakon (Uradni list SFRJ, št. 10/76-21/90, v nadaljevanju CZ) vsebuje številne določbe procesne narave. Stranke v carinskem postopku jih morajo upoštevati, če se želijo izogniti domnevi, da je bilo carinsko blago dano v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek in so bile plačane carine ter druge uvozne davščine. Med te sodi tudi obveznost prevoznika prijaviti blago, ki je poslano prevzemni ali namembni carinarnici, in ga na zahtevo carinarnici predati v določenem roku. (1. odstavek 202. člena CZ). To smiselno velja tudi za blago, ki je v tranzitu (300. člen CZ). V enotni carinski listini je v konkretnem primeru kot glavni zavezanec (Polje 50) vpisan tožnik. To pomeni, da je prevzel nase vse obveznosti, da bo plačal uvozne davščine, če prevoznik blaga ne bo predal namembni carinarnici. Izvajanje te določbe se izkazuje s potrdilom namembne (2. odstavek 202. člena CZ) oziroma izhodne carinarnice (2. odstavek 299. člena CZ), torej z javno listino. Če takšno potrdilo ni bilo izdano, se navedena domneva lahko izpodbija z drugo javno listino (ob tranzitu na primer s carinsko listino tretje države), lahko pa tudi z drugimi dokazi, ki jih uradna oseba ocenjuje po načelu proste presoje dokazov. Iz upravnih spisov in odločbe tožene stranke izhaja, da je bilo po enotni carinski listini z dne 4.10.1994 CI Š. napoteno Carinski izpostavi PCC K. 5 kolet - rezervni deli za ladjo v vrednosti 909,45 USD oziroma 113.111,00 SIT, z rokom predaje blaga istega dne. Tožnik je kot garant izpolnil rubriko 50. S tem se je zavezal, da bo v primeru nepredaje blaga namembni carinarnici plačal carino in vse druge uvozne dajatve. Ker namembna carinarnica ni potrdila prijave blaga in v postopku ni bilo predloženih nobenih dokazov o carinjenju blaga, je bil uveden postopek za obračun uvoznih dajatev. Mednarodnega tovornega lista, opremljenega z žigom motorne ladje P., ni mogoče sprejeti kot dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je blago v tranzitu prestopilo carinsko črto Republike Slovenije. Mednarodni tovorni list sam po sebi ni prepričljiv dokaz, na podlagi katerega bi se lahko nedvoumno in zanesljivo sklepalo, da je blago izstopilo iz države. V konkretni zadevi bi bil lahko verodostojen dokaz carinski dokument naših ali tujih carinskih organov, ki bi potrdil prijavo oziroma carinjenje spornega blaga.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Delavci carinske službe so ob prihodu blaga v L. K. ob predložitvi dokumenta - ECL opustili izvedbo uradnega dejanja. Za to so, sklicujoč na rubriko 50, sedaj skušali obremeniti tožečo stranko. Skregano s pametjo je, da bi voznik tujega tovornega vozila vstopil v območje L.K. nekontrolirano, da bi to območje nekontrolirano zapustil, kakor tudi, da bi mu poveljnik ladje P. potrdil prejem nečesa, kar ni prevzel. Mejna črta ob vstopu v L.K. je specifična. Predpisana je kontrola pritoka blaga v obe smeri. Kontrolo izvajajo carinski organi RS. Drugih carinskih organov ni. Nelogično je dopustiti možnost dokazovanja z dokumentom tujih carinskih organov. Ni jasno, zakaj carinski delavec ob vstopu v območje L.K. na predloženih dokumentih ni odtisnil žiga. To bi morala tožena stranka razčistiti sama. Ne drži, da mednarodni tovorni list sam po sebi ni prepričljiv dokaz. Gre za edini dokument, ki spremlja blago ob prestopu različnih carinskih meja. V primerjavi z ECL je tako za pošiljatelja kot tudi končnega prejemnika bistveno pomembnejši. Z mednarodnim tovornim listom se ureja vrsta pravic in obveznosti med pošiljateljem in prevoznikom, prevoznikom in prejemnikom, kakor tudi na tovorni list vezanih zavarovalnih razmerij. Noben poveljnik ladje ne bo odtisnil žiga na dokument, s katerim bi potrdil prejem nečesa, kar ni prejel. Pošiljatelj ga na podlagi potrditve tovornega blaga finančno bremeni. V tuji državi ne bo tvegal, da nekaj lažno potrdi. Gre za konkurenco med dokazi. Potrditev na mednarodnem tovornem listu je jasna, medtem ko izostanek žiga izhodne carinarnice na ECL ni jasen. Toženi stranki so znani primeri, ko je kljub potrditvi ECL na izhodu iz države, blago ostalo v državi. Že to kaže na vprašljivost pravila o carinskem dokumentu kot edinem verodostojnem dokazu.

Carinski zakon ne določa, da ni možno dokazovati izstopa blaga na drug način.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na dejansko stanje, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe in upoštevaje določbe CZ, na katere se v izpodbijani sodbi sklicujeta tožena stranka in sodišče prve stopnje, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka, ob nespornem dejstvu, da blago ni bilo predano namembni carinarnici in da tožeča stranka ni predložila niti listin tujih carinskih organov, ki bi izkazovale prestop mejne črte, pravilno štela, da mednarodni tovorni list ni zadosten dokaz o izstopu blaga iz Republike Slovenije. Mednarodni tovorni list je nedvomno dokument, ki ima pomembno vlogo, vendar je namenjen prvenstveno urejanju pravnih razmerjih v zvezi s prevozno pogodbo. Ne more pa nadomestiti listine državnega organa, katere izdaja je predvidena v carinskem postopku, še posebej takrat ne, ko gre za oprostitev plačila carinskih dajatev. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v sprejeto dokazno oceno in dejansko ugotovitev, da ni izkazano, da bi sporno blago prestopilo carinsko črto. Zato je bilo pravilno domnevano, da je bilo blago dano v prost promet, predno je bil izveden carinski postopek. Tožeča stranka pa ne izpodbija tega, da je glavni zavezanec in tudi ne višine uvoznih dajatev. Tožeča stranka tudi ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na druge primere. Dokazna ocena se vedno nanaša na konkretni primer in izhaja iz okoliščin tega primera. Sicer pa tožeča stranka v tej smeri niti ne ponuja nobenega dokaza.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.