Jedro

Da bi upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, uspešno izpodbil domnevo izpodbojnosti iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, bi moral dokazati, da je bila izpolnitev stečajnega dolžnika opravljena znotraj tako uveljavljenega običajnega roka izpolnitve. Tako utemeljen običajni rok predstavlja časovni okvir, v katerem je bil stečajni dolžnik dolžan izpolniti svojo obveznost. Ta je lahko utemeljen na podlagi izrecne pogodbene ureditve v smislu tako izražene pogodbene avtonomije. V kolikor pa stranki tega elementa nista izrecno pogodbeno uredili ali pa sta ga kasneje spreminjali, pa je na običajen rok mogoče sklepati tudi na podlagi kriterijev, ki jih opredeljuje 2. odstavek 272.člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala razveljavitev večih pravnih dejanj tožeče stranke in sicer sklenitev petih verižnih kompenzacij in treh denarnih nakazil toženi stranki in plačilo tožeči stranki zneska 39.569,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07. 11. 2009 dalje. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.028,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbenem roku je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo pred prvostopenjsko sodišče oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na ugotovitvi, da tožeča stranka ni uspela dokazati niti objektivnega niti subjektivnega elementa izpodbojnosti pri izpodbijanih dejanjih. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim očitkom, da takšni zaključki prvostopenjskega sodišča temeljijo deloma na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, v drugem delu pa zaradi pomanjkanja razlogov sodbe ni mogoče preizkusiti.

6. Kar se tiče objektivnega elementa izpodbojnosti iz 1. točke 1. odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 do 52/2010 – v nadaljevanju ZFPPIPP) je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožeča stranka svoje obveznosti izpolnila v običajnih rokih in na običajne načine. Čeprav prvostopenjsko sodišče teh ugotovitev ni postavilo v relevanten pravni okvir, pa jih je mogoče razlagati le v smislu ugotavljanja dejanske podlage iz 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP, na podlagi katere upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, lahko izpodbije domnevo iz 1. točke 1. odstavka istega člena. Navedena dejanska podlaga iz 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki izključuje objektivni element izpodbojnosti, predstavlja razlikovanje zakonske ureditve v primerjavi z določili prej veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93 s spremembami – v nadaljevanju ZPPSL) tako, da je z uveljavitvijo ZFPPIPP spremenjen časovni okvir, v okviru katerega je potrebno upoštevati spremembe pojavnih oblik v premoženju stečajnega dolžnika. Če so določila ZPPSL izključevala objektivni element izpodbojnosti samo v primeru, ko se je stečajno premoženje stečajnega dolžnika zmanjšalo zaradi izpolnitve upniku, ki je bila izvedena pred izpolnitvijo ali vsaj istočasno ob izpolnitvi upnika, pa je z uveljavitvijo ZFPPIPP ta časovni okvir spremenjen tako, da so neizpodbojna tudi tista dejanja, v okviru katerih je stečajni dolžnik svojo izpolnitev izvršil po prejemu nasprotne izpolnitve, vendar še v okviru običajnega roka izpolnitve obveznosti.

7. Da bi upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, uspešno izpodbil domnevo izpodbojnosti iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, bi moral dokazati, da je bila izpolnitev stečajnega dolžnika opravljena znotraj tako uveljavljenega običajnega roka izpolnitve. Tako utemeljen običajni rok predstavlja časovni okvir, v katerem je bil stečajni dolžnik dolžan izpolniti svojo obveznost. Ta je lahko utemeljen na podlagi izrecne pogodbene ureditve v smislu tako izražene pogodbene avtonomije (2. in 3. člen OZ). V kolikor pa stranki tega elementa nista izrecno pogodbeno uredili ali pa sta ga kasneje spreminjali, pa je na običajen rok mogoče sklepati tudi na podlagi kriterijev, ki jih opredeljuje 2. odst. 272.čl. ZFPPIPP in sicer: - kot uveljavljen poslovni običaj gospodarskih subjektov za obveznosti enake vrste, - kot kodificiran poslovni običaj v obliki uzanc ali - kot uveljavljeno poslovno prakso med stečajnim dolžnikom in sopogodbenikom.

Izpolnitve znotraj tega roka tako ni mogoče opredeljevati kot izpolnitve z zamudo, tudi če se takšen rok izpolnitve obveznosti razlikuje od enostransko opredeljenega roka zapadlosti na računih, ki jih je izstavil upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno.

8. Vprašanje običajnega roka izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika je dejansko vprašanje, ki ga mora na konkretizirani ravni zatrjevati in dokazati upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno. Tožena stranka je trditveno podlago v zvezi z utemeljevanjem običajnega roka izpolnitve v povezavi z uveljavljeno poslovno prakso med pravdnima stranka utemeljevala v točki 6 pripravljalne vloge z dne 20. 10. 2010. V nadaljevanju pa se je glede pogojev sodelovanja med pravdnima strankama med drugim sklicevala tudi na sklenjeno Pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 16 (priloga B5) z dne 12. 06. 2007 (navedbe na drugi strani zapisnika z naroka z dne 26. 11. 2010), ki v 7. členu določa roke izpolnitve plačila s strani tožeče stranke. Ob tako dogovorjenih plačilnih rokih (60 dni od prevzema) bi tožena stranka utemeljitev daljših rokov kot običajnih rokov izpolnitve lahko utemeljila zgolj z utemeljitvijo, da sta pravdni stranki v nadaljnjem poslovanju izrecno ali na konkludenten način roke izpolnitve obveznosti podaljšali na tako časovno obdobje, da bi bilo vsa izpodbijana dejanja šteti za opravljana znotraj tega roka. Takšne trditvene podlage tožena stranka ni ponujala.

9. Ob takšni trditveni podlagi tožeče stranke je zato nerelevantno sklicevanje prvostopenjskega sodišča na splošno znane učinke gospodarske recesije na podaljševanje plačilnih rokov, zaradi česar naj bi bile tudi 69 dnevne zamude običajne. Običajnega roka prav tako ni mogoče utemeljiti zgolj na preteklih izkušnjah, na podlagi katerih naj bi tožena stranka upravičeno pričakovala, da bo plačilo dobila, ne da bi vedela, kdaj ga bo dobila.

10. Pritožbeno sodišče zato posledično zaključuje, da temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati objektivnega pogoja izpodbojnosti izpodbijanih dejanj, saj je na obstoj običajnega roka izpolnitve materialnopravno zmotno sklepalo že na podlagi sklicevanja na stanje gospodarske krize v času izpodbijanih dejanj oziroma pričakovanja tožene stranke, da bo plačilo enkrat prejela.

11. Pritožbeno sodišče pa ob tem opredeljuje kot materialnopravno zmotna izhodišča tožene stranke, s katerimi poizkuša izpodbiti pasivno legitimacijo tožene stranke s sklicevanjem na pravno naravo izpodbijanih verižnih kompenzacij. Ne glede na teoretično neizčiščeno pravno naravo verižnih kompenzacij, gre pri tem institutu za večstranski posel med strankami, v posledici katerega so prenehale vse obveznosti v zaključeni verigi, med drugim tudi terjatev tožene stranke do tožeče stranke in enaka terjatev tožeče stranke do prvega naslednjega udeleženca v verigi. Čeprav gre za posel, v katerem je udeleženih več strank v verigi, pa je podana podlaga za izpodbijanje v smislu 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP zgolj v tistem delu, ki se nanaša na učinek takšnega pravnega posla zoper osebo, ki je s sklenitvijo tega posla pridobila boljši premoženjski položaj, kot bi ga bila deležna kot upnik v stečajnem postopku zoper tožečo stranko. V kolikor izpodbijanega dejanja ne bi bilo, bi tožena stranka v stečajnem postopku obdržala terjatev do tožeče stranke in svojo obveznost do prvega naslednjega v verigi v enakem znesku. Ker bi glede terjatve do tožeče stranke v stečajnem postopku lahko prišla do poplačila le v sorazmernem delu, je s tem izkazana korist tožene stranke z izpodbijanimi verižnimi kompenzacijami v primerjavi s položajem, ko bi svoje terjatve uveljavljala v stečajnem postopku. S tem je ovržen ugovor tožene stranke v smeri, da bi tožeča stranka tožbeni zahtevek morala uveljavljati zoper vse udeležene stranke sklenjenih verižnih kompenzacij oziroma proti drugim udeležencem v verigi verižne kompenzacije, katerih obveznosti do tožeče stranke so posledično prenehale.

12. Glede subjektivnega elementa izpodbojnosti, ki je prav tako materialnopravna predpostavka za uspeh tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje odločitev o nedokazanosti tega pogoja utemeljilo zgolj na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - tožeča stranka je toženo stranko pregovorila v nadaljnje sodelovanje s sklenitvijo pogodbe v letu 2007 (B5), - tožena stranka in njen direktor ter zaslišani priči so verjeli v novo vodstvo tožeče stranke in zaupali v ime in ugled tožeče stranke, - zaradi razmer na trgu je bila tožena stranka pripravljena tudi tvegati, da bi si zagotovila posel. 13. Glede na podano trditveno podlago obeh pravdnih strank bi se sodišče prve stopnje do subjektivnega elementa izpodbojnosti lahko opredelilo le na ta način, da bi se opredelilo do trditev obeh strank v postopku glede okoliščin, iz katerih naj bi bilo sklepati o tem, ali bi tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje v času izpodbijanih dejanj morala vedeti za insolventnost tožeče stranke. Ker se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni konkretizirano opredelilo do posameznih trditev, s katerimi sta utemeljevali oziroma izpodbijali njeno dolžnost vedenja za insolventnost tožnika, izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tudi v tistem delu, v katerem se sodišče prve stopnje sklicuje na dejanske ugotovitve, ki naj bi jih pri tem upoštevalo, ni podalo razlogov, kako naj bi iz posameznih dejanskih ugotovitev bilo moč sklepati na nemožnost vedenja tožene stranke za insolventnost tožnika. Takšna pomanjkljivost v izpodbijani sodbi pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo navedeno pomanjkljivost sodbe odpraviti tako, da se bo določno opredelilo tudi glede tega dela trditvene podlage obeh pravdnih strank glede obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.