Jedro

Namen denacionalizacije je nedvomno, da se popravijo krivice iz povojnega obdobja, vendar se po ZDen vrača le podržavljeno premoženje nekdanjih lastnikov, kar pomeni, da je na strani vlagateljev zahteve trditveno in dokazno breme tudi o obsegu premoženja, ki je bilo upravičenki podržavljeno. Obseg podržavljenega premoženja je razviden iz listine o podržavljenju oz. iz aktov, ki so podržavljenju sledili. Po mnenju sodišča je cenilec dolžan pri oceni podržavljenih premičnin upoštevati verodostojne listine, sestavljene ob odvzemu premoženja, in rekonstrukcija obsega premičnih stvari, ki naj bi se nahajale v prostorih, kolikor niso izkazane z drugimi dopustnimi dokazili (kamor sodi tudi dokaz zaslišanjem prič po ZUP/86), ne more biti podlaga za vrednotenje premičnin in posledično višino odškodnine.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor RS, št. ... z dne 3. 1. 2006 v zavrnilnem delu glede točk 2/C, D in E izreka odločbe Upravne enote A., št. .... z dne 29. 7. 2004 odpravi in zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnika in delno odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 29. 7. 2004 v točkah 2/A, B, C, D in E izreka odpravila in zneske odškodnine nadomestila z novimi zneski, v ostalem pa pritožbo zavrnila. Prvostopni organ je z navedeno delno odločbo odločil, da je upravičenka do denacionalizacije B.B., roj. ..., pok. od ... in da je zavezanec za vračilo Slovenska odškodninska družba d.d., ki je zavezanka za odvzete premičnine v poslovno stanovanjski hiši v C., ... ulica št. ...., parc. št. 19/2 k.o. C.., pod točkami 2/A do E izreka prvostopne odločbe in sicer: pod točko A - živina (v skupni vrednosti 12.594,00 DEM), pod točko B - kmetijsko orodje in poljski pridelki (11.903,06 DEM), pod točko C - osebni luksuzni avtomobil znamke Mercedes iz leta 1939 (10.515,18 DEM), pod točko D - premičnine v stanovanjskih prostorih (50.289,45 DEM) in pod točko E - inventar v poslovnih prostorih (10.814,75 DEM), vse preračunano v SIT. Zavezanka za vračilo Slovenska odškodninska družba d.d. je dolžna za odvzete premičnine v roku 3 mesecev od pravnomočnosti odločbe izdati obveznice v korist upravičenke v skupni nominalni vrednosti 96.116,52 DEM skrbnikoma za posebne primere D.D. in odvetniku E.E., vsakemu do ene polovice (točke 2/A do E izreka). Iz izreka prvostopne odločbe izhaja, da za odvzete nepremičnine odškodnina ni bila določena (točka 4), da v zvezi s postopkom stroški niso bili zaznamovani (točka 5) in da bo v preostalem delu zahteve za denacionalizacijo odločeno s posebno odločbo (točka 6).

Tožena stranka je ugodila tožniku v delu, ki se nanaša pretvorbe zneskov iz DEM v SIT ter jih nadomestila s pravilnimi zneski glede na tečaj Banke Slovenije na dan izdaje izpodbijane odločbe, tožnikove ugovore, da v zadevi ni izkazano podržavljenje za premičnine pod točkami C, D in E pa zavrnila, sklicujoč se na obrazložitev prvostopnega organa (2. odstavek 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 47/86, dalje ZUP/86) kot pravilno. V obrazložitvi navaja, da upravnemu organu ni uspelo pridobiti s strani pristojnih organov - Arhiva RS, Ministrstva za pravosodje in Pokrajinskega arhiva F., zaprošenih listin, zato je pridobil izjave prič ter je postopal pravilno, ko je ob upoštevanju specifične situacije in v smislu poprave krivic, ki naj bi jih omogočil Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-1 do 54/02 - odl. US, dalje ZDen), za premičnine pod točkami C, D in E določil odškodnino Slovenske odškodninske družbe. Tožena stranka zavrača tožnikove ugovore, da bi za vsako premičnino, ki je predmet izpodbijane odločbe, morala obstajati ustrezna listina oz. natančna izjava priče v zvezi s podržavljenjem takšne premičnine, saj je očitno, da navedenega ni mogoče pridobiti, kot neutemeljenega pa zavrača njegov ugovor, ki se nanaša na postavitev dveh skrbnikov za posebne primere (67. člen ZDen).

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sklicuje se na pritožbo, kjer je v celoti priznal odškodninski zahtevek za premičnine pod točkama 2/A in B, ne strinja pa se s točkami C, D in E, saj je po njegovem mnenju podržavljenje ostalega premičnega premoženja nezadostno izkazano. Obseg, ki se upošteva pri določitvi odškodnine, je oprt na izjave vlagateljev oz. na z njihove strani pripravljeni seznam in na izjave prič, ki niso določno izpovedale, kaj je bilo dejansko podržavljeno, obseg pa je izkazovan tudi s cenitvijo cenilca G.G. s primerjavo drugih podržavljenih trgovin in z upoštevanjem opreme, kakršno naj bi imelo stanovanje. Iz izjav prič je razvidno le, kakšna je bila oprema stanovanjskega dela objekta ter vrsta trgovskega objekta in obseg dejavnosti, zato po mnenju tožnika ni mogoče izkazati, da je bilo premoženje v takšnem obsegu, kakršen je vsebovan v cenitvi cenilca, tudi dejansko podržavljeno. Glede avtomobila znamke Mercedes priča ni povedala, ali ve, da je bil ta avtomobil podržavljen. Po mnenju tožnika bi v postopku denacionalizacije glede obsega podržavljenja premičnin, ki ob podržavljenju niso bile popisane, bilo eventualno mogoče upoštevati le takšno izjavo priče, iz katere bi bilo točno razvidno, za katero premoženje priča nedvoumno ve, da je bilo podržavljeno. Glede cenitve pa tožena stranka poudari, da so bile za podlago poleg seznama, ki so ga pripravili vlagatelji, vzete osnove, ki s podržavljeno trgovino in ostalim premoženjem upravičenke nimajo nobene neposredne zveze (primerljive trgovine), saj je obseg domnevno podržavljenih premičnin določil cenilec sam glede na svoje izkušnje pri cenitvah. S takšnim načinom ugotavljanja obsega podržavljenih premičnin se tožnik ne strinja, tožeča stranka pa se do tega tudi ni opredelila, saj v obrazložitvi zagovarja zgolj uporabo drugih dokazil (poleg listinskih dokazov), pri čemer izpostavi zaslišanje prič. Da ugotavljanje obsega podržavljenega premoženja s pomočjo izvedencev ni v skladu z ZDen izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. U 1207/2003. Prvostopni organ v zadevi ni preizkusil trditve vlagateljev glede podržavljenih premičnin in ni speljal dokazovanja o tem, katere stvari so bile podržavljene in v kakšnem obsegu. Opozarja na novejšo sodno prakso, da naj bi bilo mogoče obseg podržavljenih stvari dokazovati le na podlagi verodostojnih listin (sodba Vrhovnega sodišča RS, št I Up 93/2004 z dne 14. 9. 2005). Sklepno sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

Stranka z interesom H.H. iz I. v odgovoru na tožbo zavrača očitke tožnika, da je podržavljenje v delu pod točkami C, D in E nezadostno izkazano. Po njegovem mnenju tožnik napačno razlaga pravne in stvarne okoliščine zaplembe lastnine denacionalizacijske upravičenke B.B. po 1. in 2. točki Odloka Avnoja z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last. Že zaplembena odločba z dne 22. 10. 1945 vsebuje v izreku izrecno odredbo, da je vse njeno imetje kjerkoli na območju FLRJ ali inozemstvu prešlo v državno last, torej tudi premičnine: stanovanjska in trgovska oprema, inventar in trgovsko blago. Razumljivo je tudi, da je J.J. pričala o premoženju, ki je bilo odvzeto, priča pa je prej in v času zaplembe bivala v neposredni bližini stanovanjsko poslovne hiše v lasti družine B.B., v C., in je dobro vedela, kaj se je tam dogajalo. Realno sliko zaplembenih postopkov pa je možno oceniti tudi z vrednotenjem dokumenta Inventurni zapisnik posestva - tovarne (zadruge), ki s svojo skrajno površnostjo dokazuje, da ljudje, ki so ga sestavili, niso bili sposobni in niti imeli interesa, da bi vanj zajeli vso premoženje, ki je bilo odvzeto. Navaja zapise "Zaloga, katera se je našla in je bila prijavljena v A.", "1 trgovski magacin", stenske stalaže, omara za svilo itd., kar po njegovem mnenju spada pod premičnine pod točko E, kakor tudi hišno opremo pod točko b) zapisnika, kjer se, sicer zelo pomanjkljivo, našteva nekaj sobnega in kuhinjskega pohištva in opreme, kar tudi sodi med premičnine pod točko D. Postavlja vprašanje ali je možno, da bi nekaj premičnin bilo odvzetih nekaj pa ne, kljub zaplembni odločbi, ki govori o odvzemu vsega imetja, ter da je treba dopustiti možnost, da se je del zapisnika izgubil, ali pa je bil pozneje uničen. V nadaljevanju navaja posebnosti območja K., kjer je živelo nemško govoreče prebivalstvo in da naj bi se postopki zaplembe izvajali z večjo naglico, ki ji je sledila kolonizacija in so novo naseljeni kolonisti prevzemali lastnino izseljencev. Po njegovem mnenju ne more biti dvoma, da je bilo premično premoženja, ki se je nahajalo v zaplenjenih stavbah tudi dejansko istočasno odvzeto z nepremičninami in da je obseg, ki je bil ugotovljen v tem postopku, prej nižji od dejanskega, saj je iz obširnega spisovnega gradiva denacionalizacije možno ugotoviti, da je pri tej zaplembi imetja šlo za premožnega lastnika posestnika in trgovca, vpisanega tudi v zadružni in trgovski register okraja A. pod firmo H.H., izvozna in uvozna trgovina z manufakturo, špecerijo in železnino v C..

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa za denacionalizacijo svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožnik izpodbija odločitev tožene stranke, ker ni bil ugotovljen obseg podržavljenega premoženja in pri tem navaja okoliščine, ki so tudi po mnenju sodišča relevantne, tako glede dejanske kot pravne podlage. Predvsem je obseg podržavljenja potrebno nedvoumno ugotoviti, to pa velja tako glede nepremičnin kot tudi premičnega premoženja. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožena stranka obseg podržavljenih premičnin sprejela na podlagi dokaza z izvedencem, ki je ocenil premično premoženje, ne da bi pred tem tožena stranka oz. prvostopni organ nedvoumno ugotovil, katero premično premoženje je sploh bilo podržavljeno. V obravnavanem primeru je obseg podržavljenega premoženja razviden iz listine o podržavljenju in opisa zahtevanega premoženja s strani vlagateljev. Dolžnost prvostopnega organa je, da predhodno ugotovi, ali je obseg zahtevanega podržavljenega premičnega premoženja dejansko izkazan, ne pa da izkaz obsega prepusti izvedencu. Zato ima tožeča stranka prav, ko trdi, da je izvedenec ocenil premoženje, katerega podržavljenje ni izkazano. Način ugotavljanja podržavljenega premoženja je predpisan v ZDen kot materialnega predpisa in v ZUP/86, tako, da so dopustna vsa dokazna sredstva, tudi dokaz s pričami. Navodilo o merilih za ocenjevanje podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, dalje Navodilo), ki v 3. členu določa, da se stanje o podržavljenju ugotavlja po aktih o podržavljenju oz. po zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja, dopušča pa da, se stanje ugotovi po drugih listinah oz. dokazilih, če stanja na ta način ne da pravilno ugotoviti (2. odstavek).

Namen denacionalizacije je nedvomno, da se popravijo krivice iz povojnega obdobja, vendar se po ZDen vrača le podržavljeno premoženje nekdanjih lastnikov, kar pomeni, da je na strani vlagateljev zahteve trditveno in dokazno breme tudi o obsegu premoženja, ki je bilo upravičenki podržavljeno. Obseg podržavljenega premoženja je razviden iz listine o podržavljenju oz. iz aktov, ki so podržavljenju sledili. V obravnavanem primeru take listine obstojajo in v njih je tudi naveden obseg premoženja. Inventurni zapisnik posestva - tovarne, (zadruge), v katerem so navedene nepremičnine in premičnine, z živim in mrtvim inventarjem (orodjem hišno opremo, stroji) itd. je nedvomno listina, ki izkazuje obseg podržavljenega premoženja in tudi spornih premičnin. Izvedenec je ocenil v spornih točkah (C, D in E) tudi osebni luksuzni avtomobil znamke Mercedes, premičnine v stanovanjskih prostorih in inventar v poslovnih prostorih, ki naj bi obstajali v času podržavljenja, vendar iz navedene listine navedeni obseg ni razviden. Po mnenju sodišča je cenilec dolžan pri oceni podržavljenih premičnin upoštevati verodostojne listine, sestavljene ob odvzemu premoženja, in rekonstrukcija obsega premičnih stvari, ki naj bi se nahajale v prostorih, kolikor niso izkazane z drugimi dopustnimi dokazili (kamor sodi tudi dokaz zaslišanjem prič po ZUP/86), ne more biti podlaga za vrednotenje premičnin in posledično višino odškodnine. Iz izjav prič pa, tako kot pravilno zatrjuje tožeča stranka, tudi po mnenju sodišča obseg podržavljenja ni razviden, saj priče predvsem zatrjujejo, kako je bila trgovina založena in opisujejo opremo, kar pa ne izkazuje obsega podržavljenega premoženja tako, kot določa ZDen in Navodilo. Navedeno pokaže, da v obravnavanem primeru ni ugotovljen dejanski obseg podržavljenega premoženja, to pa je dejansko vprašanje, za katerega ni potrebno strokovno znanje in v tem delu izvedenec ne more nadomestiti drugih dokazov glede okoliščin, ki z listinami (oz. pričami) niso potrjene. Zato bo v ponovnem postopku potrebno dokazni postopek ponoviti in pred ocenitvijo premoženja razjasniti okoliščino glede obsega podržavljenega premoženja in v tem delu izpeljati dokazni postopek in nato ugotoviti stanje tega premoženja ob podržavljenju (44. člen ZDen), pri cenitvi pa upoštevati tudi določbe 5. in 6. člena Navodila.

Po povedanem je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ter je bilo zato tudi napačno uporabljeno materialno pravo in je odločba tožene stranke nezakonita, zato je sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 54/06 - odl. US) izpodbijano odločbo v tem obsegu odpravilo ter zadevo vrnilo v tem delu smislu 2. in 3. odstavka istega člena toženi stranki v ponoven postopek.