Jedro

Po našem civilnem procesnem pravu je položaj stranskega intervenienta v pravdi (glej šestnajsto poglavje ZPP in arg. iz prvega in četrtega odstavka 208. člena) takšen, da ni stranka in ne more opraviti dejanj, s katerimi se razpolaga s tožbenim zahtevkom, naravo takšnega zahtevka pa ima v dobršni meri v pravdi postavljeni pobotni ugovor. Če ga torej sama stranka ni postavila, ga tudi ne more stranski intervenient, ne v njenem imenu oziroma zanjo, ne v svojem (seveda tudi ne iz materialnopravnih razlogov, saj morebitna intervenientova terjatev do tožnika nima nič skupnega s terjatvijo tožnika do toženca).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 136.130,18 SIT kapitaliziranih obresti od vnaprej plačanega avtomobila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in ji povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeni in jo potrdilo.

Proti tema sodbama vlaga revizijo stranski intervenient zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj ju razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Trdi, da tožena stranka ni pogojevala vnaprejšnjega plačila, če pa že je, ni pogojev iz 26. člena zakona o blagovnem prometu (Uradni list SRS št. 21/77 in 29/86 - ZBP), ker je šlo za enkratno plačilo z garantirano ceno. Res je bil avto dobavljen z zamudo in za to se plača po zakonu o obligacijskih razmerjih odškodnina, vendar kupec škode ni uveljavljal. Obrestni račun ni pravilen, saj gredo le obresti po obrestni meri za vpogledne vloge. V zvezi s pobotnim ugovorom trdi, da morata stranki po citiranem predpisu izvršiti končni obračun, pri katerem prodajalec prizna kupcu obresti, ta pa prodajalcu razliko v ceni. Da bi se rešilo to vprašanje, je bila soglasno sprejeta klavzula fiksna cena/odpoved obrestim. Ker stranki obračuna nista napravili, bi to moralo storiti sodišče, ki pa sploh ni o tem zavzelo stališča. Revizija je bila vročena toženi stranki, tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in pristojnemu javnemu tožilcu, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijske trditve, da tožena stranka ni pogojevala vnaprejšnjega plačila kupnine, ni mogoče upoštevati, ker se s tem izpodbija ugotovitev, ki se nanaša na dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje nižjih sodišč in zato pravilnosti dejanskih ugotovitev ne sme preizkušati.

V zvezi z opozorilom, da je šlo za enkratno plačilo, je res mogoče ugotoviti, da uvodoma omenjeni 26. člen ZBP govori o "določenem znesku kupnine", torej o delu kupnine, vendar je potrebno šteti, da velja ta zakonska določba tudi za vnaprej plačano celotno kupnino in ne le njenega dela (argumentum a minori ad maius), saj sicer namen predpisa ne bi bil dosežen, ker bi pomenilo, da bi bil nagrajen tisti prodajalec (s tem, da mu ne bi bilo potrebno plačati obresti), ki zahteva vnaprejšnje plačilo celotne kupnine, v primerjavi s tistim, ki bi zahteval le delno takšno plačilo.

Kar zadeva uporabo navedenega predpisa in dejstvo, da je bila dogovorjena garantirana cena, tudi ni mogoče pritrditi revidentovemu mnenju. Ta predpis sploh ne govori o garantirani ceni, pa tudi sicer ni videti nobenega utemeljenega razloga, da bi takšna cena izključevala njegovo uporabo. Takšna cena pomeni namreč za kupca v danih okoliščinah le navidezno ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil pozneje po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj. V času čakanja na avtomobil nima ne tega ne denarja. Z njegovim denarjem razpolaga prodajalec. Obresti po 26. členu ZBP pomenijo le minimalno odmeno za uporabo denarja. Obresti od vpoglednih hranilnih vlog so namreč najmanj, kar dobi vsak varčevalec za bančno hranilno vlogo.

Neprimerna je trditev, da kupec ni uveljavljal škode in mu zato tudi ne gre odškodnina, saj je tožnica svoj tožbeni zahtevek utemeljevala in postavila le kot zahtevek, ki ji gre po 26. členu ZBP, ki ne povezuje njihovega plačila z izkazovanjem nastale škode. Če je bil povod za izdajo takšnega predpisa, odškodovanje kupcev, ki morajo kreditirati proizvajalca oz. prodajalca, to še ne pomeni, da bi bilo potrebno dokazovati nastalo škodo, ki je menda najmanj v tem, da je kupec ob obresti, ki bi jih dobival, če bi imel kupnino naloženo v banki kot vpogledno vlogo. Za plačilo takšnih obresti zakon tudi ne dela razlike za dogovorjeni in za zamujeni čas dobave blaga.

Zgrešena je revizijska graja, češ da bi moralo sodišče pri obrestnem računu upoštevati obrestno mero za vpogledne hranilne vloge, saj je sodišče storilo prav to.

Za vse revizijske trditve, ki se nanašajo na pobotni ugovor, velja povedati, da je po našem civilnem procesnem pravu položaj stranskega intervenienta v pravdi (glej šestnajsto poglavje ZPP in arg. iz prvega in četrtega odstavka 208. člena) takšen, da ni stranka in ne more opraviti dejanj, s katerimi se razpolaga s tožbenim zahtevkom, naravo takšnega zahtevka pa ima v dobršni meri v pravdi postavljeni pobotni ugovor. Če ga torej sama stranka ni postavila, ga tudi ne more stranski intervenient, ne v njenem imenu oziroma zanjo, ne v svojem (seveda tudi ne iz materialnopravnih razlogov, saj morebitna intervenientova terjatev do tožnika nima nič skupnega s terjatvijo tožnika do toženca). Zaradi povedanega se očitno nižji sodišči nista ukvarjali z vprašanjem pobotnega ugovora, ki ga je postavil samo stranski intervenient, in še to formalno zelo pomanjkljivo.

Po povedanem torej ni mogoče pritrditi prav nobenemu materialnopravnemu pomisleku revidenta in ker tudi preizkus izpodbijane sodbe in celotnega postopka ni odkril procesne kršitve, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).